Betontanc: Za vsako besedo cekin / Foto: Diego Andrés Gómez in Tina Ruisinger, Arhiv Bunker
Nekrolog: Lidija Jurjevec (1959-2017)
Betontanc: Za vsako besedo cekin / Foto: Diego Andrés Gómez in Tina Ruisinger, Arhiv Bunker
Vedno sem jo klicala Šefica. Ne vem, kdaj se je je to prijelo, ampak komurkoli sem jo omenila, sem o njej govorila kot o Šefici. Zelo redko me je kdo vprašal, koga s tem mislim, je moral biti že precej neposvečen. Šefica je bila, ko je bila še v Gleju in Šefica je ostala, ko je v Gleju ni bilo več. Zame je bila Šefica, vse dokler prejšnji teden sredi noči nisem na svojem telefonu prebrala sporočila, ki se je glasilo: »Simona, Šefica je umrla. Lidija Jurjevec.«
Res ne vem, kaj naj povem o Lidiji. Ne vem, kje naj začnem. Nisem je poznala v tistem času, ko je začela delati v Gleju in je omogočila umetniško pot imenom, kot so Igor Štromajer, Matjaž Pograjc z Betontancem, Iztok Lovrić z Grapefruitom, Tomaž Štrucl. Lidijo sem spoznala šele v času, ko so se v njenem Gleju že mojstrili Jernej Lorenci, Tomi Janežič, Diego de Brea in Sebastijan Horvat.
Ko sva ji z Rokom predlagala projekt Preglej, se je takoj navdušila nad idejo in stopila v akcijo zbiranja sredstev, ki ji jih je tudi uspelo dobiti. Lidija je zmogla prepoznati v tej iniciativi neko vrednost, nek potencial in tako je priskrbela Pregleju krov nad glavo.
Če potegnem črto, se zdi, da je Lidija pravzaprav vzgojila nekaj, kar se danes imenuje slovensko gledališče.
Ampak s tem naštevanjem ji delam krivico. Ob vseh bolj ali manj zvenečih imenih, ki so in smo se prejkone na njenih ramenih drenjali skozi Glej postat to, kar se danes imenuje slovensko gledališče, sem pri Lidiji vedno najbolj občudovala njen socialni čut. Njeno potrebo po tem, da se postavi za šibkejše, za spregledane, za zapostavljene. Bilo je, kot da hodi brez kože po svetu, kot da jo vsaka najmanjša krivica zaboli čez in čez. In kot da je ona tista, ki se mora boriti za vse.
Zdaj se mi zdi, da je morda res bila. Ker če še tako razmišljam, se ne morem spomniti ene same osebe v slovenskem gledališkem prostoru, ki bi danes vlagala toliko truda, strasti in ljubezni, toliko sebe v mlade gledališke ustvarjalce in v gledališče, kot je to dvajset let počela Lidija.
Ampak ja. Imeli smo vzpone in padce. Imeli smo se radi, radi smo se tudi kregali. To z Lidijo ni bilo pretežko, ne prvo ne drugo.
Ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje videla. Morda je bilo enkrat na sprehodu, morda tik pred novim letom na čaju pri njej doma. Ne vem pa več, katerim novim letom. Takrat je bila že spet in še vedno zdrava. Potem sva se večkrat dogovarjali za kako kavo. Pa počakava, da mine zima, pa počakava, da bo konec počitnic, pa počakava, da mine ta gužva, pa ona gužva, potem sva se slišali vedno redkeje in potem se tudi slišali nisva več. Pred dvema tednoma sem jo sanjala in pomislila, da zdaj bi bil pa že čas, da se spet kaj usedeva in prešimfava vse po dolgem in počez.
Tisto sporočilo sredi noči mi je prekrižalo načrte. Z Lidijo ne bova več pili kave, ne bova več šimfali, ne bova se več kregali. Z Lidijo ne bova skupaj počeli ničesar več. Ampak zame bo še naprej ostala to, kar je bila. Šefica.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/lidiji-v-slovo