Mateja Bučar / Foto: Nada Žgank
Kritika sodobnih scenskih umetnosti Pia Brezavšček in Rok Vevar ter filozofinja Renata Salecl so na malem plesnem simpoziju, ki uvaja plesno predstavo Mateje Bučar Pol-na-črta, spregovorili o delu ustvarjalnega dvojca Mateje Bučar in Vadima Fiškina. Pia Brezavšček je njuno delo označila za kontinuirano, kljub zelo heterogenim predstavam.
Mateja Bučar / Foto: Nada Žgank
Po besedah Pie Brezavšček sta umetnika avtorja enega redkih opusov v slovenskem plesnem prostoru, ki je koherenten, zaključen in ponuja vedno sveže interpretacije. Kot je menila, bi ga lahko na simbolni ravni vključili v klasiko slovenskega plesa, saj odstira ključna vprašanja, prek katerih razumemo ples.
Kritičarka v delih Mateje Bučar, vse od enega najzgodnejših - Disciplina kot pogoj svobode - do zadnjih, ki jih umetnica postavlja v javni prostor, opaža, "da telo vedno bolj izgublja subjektiviteto, medtem ko scenografija postaja animirana skoraj do zavesti".
Vevar je dejal, da opus Mateje Bučar ni tako popularen, je pa unikaten, saj je eden redkih, ki zastavlja vprašanje: Kako ples razstaviti? Vprašanje, ki so si ga zastavljali nekateri ameriški koreografi v 60. letih minulega stoletja, je po njegovih besedah še bolj vidno v delih Vadima Fiškina.
Na simpoziju so predstavili tudi prispevek Mirana Mohorja, enega od ustanovnih članov NSK, ki meni, da dela umetniškega dvojca ne gre ločevati na koreografski in scenski del, saj tvorita celoto. S tem presegata žanrske opredelitve, njuno delo je lahko ples ali instalacija. Iz njunih predstav se po njegovem mnenju lahko podučimo, da plešejo drevesa, sence in včasih tudi plesalci.
Renata Salecl, ki je povezovala simpozij, je opozorila še na humorno komponento dela dvojca. Spregovorila je o svojem sodelovanju z Matejo Bučar. V eni izmed njenih plesnih predstav Bila bi palma, je dobila nalogo, da napiše fiktiven sestavek o palmah. Kot se spominja, je večina gledalcev verjetno verjela dejstvom o palmah, ki si jih je povsem izmislila.
Mateja Bučar že četrt stoletja neprekinjeno deluje kot neodvisna koreografinja. Gledalce redno preseneča s samosvojimi, konceptualno in vizualno izčiščenimi uprostorjenji plešočih teles. Telesa v njenih koreografijah niso samozadostna v avtonomnem plesnem izrazu, ampak so v dejavnem razmerju s scenografskimi objekti, bodisi fizičnimi bodisi projiciranimi, katerih avtor je običajno njen tako umetniški kot življenjski sopotnik Vadim Fiškin. Ta deluje na presečišču med znanostjo oziroma tehniko in umetnostjo, so zapisali v Cankarjevem domu.
Predstava Pol-na-črta bo prvič na sporedu v nedeljo, 13. novembra.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-malem-plesnem-simpoziju-o-ustvarjanju-mateje-bucar-in-vadima-fiskina