Foto: Arhiv Plexus Polaire
Festivalski blog – Lutke 2016: Refleksija
Foto: Arhiv Plexus Polaire
Drugi festivalski večer. Polno dvorano Velikega odra Lutkovnega gledališča Ljubljana pričaka navidezno prazen in temen oder, odet v nekakšno mrakobno vzdušje. Na sredi odra siva koprenasta tančica. Trenutek zatem – na tančico se izpiše odlomek iz romana Preden zgorim norveškega pisatelja Gauteja Heivolla (izredno uspešen in mednarodno priznan roman je preveden tudi v slovenščino). Predstava Pepel izhaja iz omenjenega romana, ki združuje dva pripovedna tokova – enega o razrvanem pisatelju, ki se sooča z očetovo smrtjo, ter drugega, ki se vrača v leto 1978, v majhno naselje Finsland, kjer se odvija žgoča saga s shizofrenim požigalcem v ospredju. Režiserka Yngvild Aspeli sledi romanesknemu toku in poudarja zavedanje o literarni podlagi predstave. Močno so prisotni motivi skandinavske dežele, od vizualnega ozadja z idiliko norveške vasice do uporabe podobe volka, losa, smuči in ne nazadnje tudi do kostumografske podobe lutk. Predstava se tako tudi »bere«. Po skandinavsko. Počasen ritem, večinoma pospremljen z nežnimi klavirskimi toni, ki ga mestoma prekine težko rockovsko-punkersko »žaganje«, filmsko obarvana glasba v stilu Misije nemogoče ali pritajeni melodramatični songi, izrisuje omenjena pripovedna tokova tako, da enega ovija v gledališkost igralca v vlogi pisatelja, drugega pa v lutkovno estetiko.
Francosko-norveška skupina ustvarjalcev Plexus Polaire se lahko pohvali z izredno dovršenostjo in preciznostjo realističnih lutkovnih kreacij; animatorji, ki so najmočnejši v trenutkih, ko se spogledujejo s tehniko bunraku (z Japonske izhajajoča starodavna tehnika, ko eno lutko animira več lutkarjev), pa s pomočjo učinkovitega lučnega oblikovanja pripomorejo k visokemu nivoju lutkovnega dela predstave. Šibka točka predstave se izriše na mestih, ko se pripovedna tokova predstave združujeta in skušata problematizirati vprašanje: »Kdo je pravzaprav resnični požigalec?« Je to igralec-pisatelj ali lutka-shizofrenični piroman? Za doseg globine in doživljanje preizpraševanja človekovih najbolj skritih občutkov bi gledalec pričakoval večji vložek s strani igralca. Šele z močno prezentacijo in prisotnostjo igralske vloge bi sporočilo romana oz. predstave zaživelo. Predstava tako izzveni kot razmeroma dobro napisana knjiga, a ko bralec-gledalec obrne zadnjo stran knjige, s tem pa se predstava zaključi, ostane grenak priokus. Predstava je vsekakor vredna ogleda – še enkrat, s poudarkom na lutkovni estetiki in animaciji – a gre za »varno« predstavo. Glede na to, da se dotika »nevarnih« tematik, kot je srečevanje človeka z manipulativno in uničujočo močjo norosti, bi si vsekakor lahko dovolila več. A potem to morda ne bi bila več skandinavska, sentimentalno obarvana saga.
***
Avtorice prispevkov festivalskega bloga so udeleženke Male šole kreativnega pisanja, ki poteka v času festivala LUTKE 2016.
Pišejo: Tjaša Bertoncelj, Valentina Hajdinjak, Tajda Hlačar, Maša Jazbec, Katja Pestotnik, Nuša Simončič, Klara Vulikić
Mentorica delavnice in urednica bloga: Zala Dobovšek
https://lutke2016.wordpress.com/
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pozigalec-zivi-na-severu