Žanina Mirčevska: KONEC ATLASA - Grumova nagrada 2009
O dramskem tekstu "Konec Atlasa" - Grumova nagrada 2009
Žanina Mirčevska: KONEC ATLASA - Grumova nagrada 2009
Žanina Mirčevska: KONEC ATLASA - Grumova nagrada 2009
Žanina Mirčevska: Konec Atlasa
V dramskem besedilu Žanine Mirčevske (alias Tomi Leskovec) spremljamo dramatično usodo kitolovke – s pomenljivim imenom Atlas – in njene štiričlanske posadke, ki po zmagoslavni bitki z vodno vihro slednjič podleže civilizacijskemu brodolomu v boju za obstanek. Od samoohranitvene bitke z naravo do naravnega stanja, kjer je »človek človeku volk«. Mikrokozmos ladijske razbitine tako postane v svojih poslednjih krčih reprezentacija tistih ekstremnih situacij v svetovnem merilu, ki se ponavadi izmikajo uradnemu poročilu, saj z grozljivostmi izidov spodmikajo temelje vsakršni etiki. Namesto tega jih konvencionalna morala odriva v meglico vzporednih svetov, ki v časovno-prostorskem premiku v druge razsežnosti nemo pogoltnejo vsakršno odstopanje od človečanskih norm.
Z vidika mistifikacije realnega zgodovinskega stanja, kot jo npr. v zgodovini ustnega izročila ubesedujejo ljudske bajke in pripovedke, se Konec Atlasa kaže kot dramska ustreznica Melvillovemu Moby Dicku – s to razliko, da ne gre le za golo ubeseditev legende o velikem belem kitu, ki naj prikrije neznosno resnico preživetja na odprtem morju s pomočjo kanibalizma, temveč si drama postavlja širše okvire: formalno in vsebinsko zaobjeti tako izvor tega, kar se ima pozneje usidrati v zavestih kot kolektivna travma, kakor tudi problematizirati vsako uradno zgodovino kot zgodovino, ki jo pišejo zmagovalci. Zato tudi ne preseneča raba postmodernističnih dramskih postopkov, ki v zasledovanju (pogosto humorne) distance posnema raznovrstne žanrske prijeme. Besedilo se tako bere kot napeta kriminalka, pustolovska bajka oziroma legenda ali celo kot fantazijska zgodba; konvencionalen žanrski nabor okrog pomorske tematike pa zaokroži raba klišejev iz popkulture (lesena noga, črna preveza čez oko, sporočila v steklenici, tetovaže).
Z dvojnim fabulativnim nizom, ki predstavlja dva nasprotujoča si vidika kitolova, se možnost koherentnega pogleda pravzaprav razblinja v skrivnosti Bermudskega trikotnika. Pripoved na odprtem morju o neizogibnosti žrtvene daritve oziroma razbijanju skupnosti za ohranitev posameznika korespondira z obrnjeno pripovedjo od onkraj (iz dna morja) o junaškem podvigu tveganja posameznega življenja za kolektiv. Ta vzporedna niza sedanjosti in preteklosti zaobračata linearnost v cikličnost mitološkega in od tu v brezčasnost, v obsojenost na večno podoživljanje kitolova in žrtvovanj; na nenehno ponavljanje zgodovine.
Neizpodbitnost dogodkov znotraj posamičnih pripovedi je še dodatno omajana s pomočjo principa fragmentarne dramaturgije, ki razbija notranjo trdnost strukture in ji s posamičnimi vložki rahlja predviden pomen. Enoznačno interpretacijo preteklosti pa prav tako onemogoča dodatno prehajanje fantazem, fatamorgan, sanj in budnosti v nerazločljiv preplet različnih nivojev resničnosti. Rezultat je učinkovito predstavljanje sodobnega stanja v svetu kot občutka nemoči z nejasnim, toda močnim tokom predestiniranosti, ki vodi v fatalistično premetavanje lutkastih oseb na pobesnelem oceanu.
V postmodernističnem duhu ne manjka niti medbesedilnih referenc, od katerih po svoji frekventnosti nedvomno izstopa Jona in kit kot temeljni kamen za nadaljnje interpretacije besedila. Svetopisemska zgodba preko kazni za nepokorščino Bogu in žrtvovanja Jone v prid kolektiva pravzaprav vodi do nujnosti zavesti o spokoritvi lastnih grehov kot protekciji pred pogubljenjem. Po številnih božjih kaznih (neurje, strele z jasnega, jata morskih psov …) se tudi v Koncu Atlasa (vsaj pri Krvavi sredi) jasno izoblikuje zahteva po žrtvenem jagnjetu, potrebnem za vnovično vzpostavitev porušenega ravnotežja. Toda v današnjem svetu vsaka žrtev ostaja »jalova setev«, ki le podaljšuje agonijo pred neizogibnim – omamnim klicem siren, ki vabi v temno globino morja in na koncu pogoltne še zadnje žarke svetlobe.
Aktualne navezave besedila na sodobna (in brezčasna) dogajanja kar dežujejo. Če začnemo pri najbolj neposrednih v motivni izrabi kitolova, ki se iz nekoč prvobitne in bogaboječe dejavnosti mornarjev »povzpne« do današnje mehanizacije v komercialnem kitolovu kot že mejni obliki nadvlade človeka nad naravo, ki mu sledijo okoljevarstveni vzkliki; nadaljujejo pa se v smeri občečloveške problematike glede nepomembnosti peščice človeških življenj znotraj kolesja megalomanskih kapitalističnih projektov kot tudi prevpraševanje temeljev družbenih vezi in etike med posameznimi pripadniki skupnosti (v bitki za golo preživetje). Nedvomno teh nekaj poskusov interpretacije ne izčrpa celotnega repertoarja; vendar ne glede na to, s katerega konca poskušamo dramo zagrabiti, nas nenehno spremlja občutek, da se nam vedno znova nepreklicno izmika.
(Analiza je bila objavljena v festivalskem biltenu Dramosled - "Grumovi nominiranci 2009", 39. Teden slovenske drame, Kranj.)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/smerokaz-sveta