Foto: Boštjan Lah
Marec v Lutkovno gledališče Maribor prinaša premiero predstave Pirat in luna v režiji Tina Grabnarja. Senčno gledališče, ki se posveča razmerju med materialnim in nematerialnim, so postavili v minoritsko cerkev, pri čemer cerkvena ladja služi kot plovilo. Veličastna igra senc in zvoka je v rokah animatork Barbare Jamšek in Elene Volpi.
Foto: Boštjan Lah
Predstava, ki bo premierno prikazana v četrtek zvečer, je nastala po motivih slikanice Dennisa Haseleyeja O piratu, ki je skušal ujeti luno ter s pesmimi Bine Štampe Žmavc.
"Zgodba govori o pohlepnem piratu, ki želi ukrasti cel svet, na koncu pa sega še po luni," je na včerajšnji novinarski konferenci povedal režiser Tin Grabnar. Takšna zgodba je po njegovem mnenju odlično izhodišče za predstavo senčnega gledališča, kjer se materialni svet v obliki lutk in drugih rekvizitov postavi v razmerje z nematerialnim v obliki svetlobe in senc.
Predstava poteka na ladji z dvema jadroma, ki je postavljena v nedavno obnovljeno cerkev, in služi hkrati kot oder in tribuna za gledalce. Gledalec je postavljen v središče dogajanja in ima po besedah avtorice likovne podobe Darke Erdelji občutek, da je na morju, "omejen z materijo, a s hlepenjem po več".
Glavni jezik predstave so sence, ne besede, saj so besedilo slikanice močno oklestili, da bi, tako dramaturginja Katarina Klančnik Kocutar, dosegli večji učinek prikazanega nasprotja med materialnim in nematerialnim. "Prilaščati si vse materialno, hkrati pa si želeti še več, še nematerialno," je glavno vodilo zgodbe z liki, ki so že od nekdaj burili človeško domišljijo, na primer luna, morje, pirati. Slednji niso le simbol pohlepa po materialnih stvareh, ampak, glede na zgodovino, tudi ljudi na robu družbe, preganjanih iz različnih razlogov.
Pri ustvarjanju atmosfere igra zaradi odsotnosti besedila veliko vlogo glasba, katere avtor je Iztok Drabik Jug, ki je med drugim posegel tudi po električni kitari.
Igralki in animatorki sta Barbara Jamšek in Elena Volpi. Zanju je bila velik izziv poleg spoznavanja igre senc in uporabe svetil še igra na vse strani, saj sta v predstavi obkroženi z občinstvom. Ker to ni klasična predstava senčnega gledališča, kjer so animatorji skriti za paravanom, je velika teža na koreografiji in gibu.
Pri ustvarjanju predstave so imeli nekaj težav z akustiko, saj cerkvi, ki se sicer drži lutkovnega gledališča in je bila obnovljena lani z evropskimi sredstvi, manjka tehnična oprema. Po besedah direktorice gledališča Mojce Redjko so iskali prav takšno, ambientalno predstavo, da bi lahko izkoristili danosti sakralnega objekta, hkrati pa preizkusili pogoje dela v njem. Sicer pa še vedno čakajo na občinski razpis za vsebinsko zapolnitev prostora.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mariborska-minoritska-cerkev-postala-ladja-za-lutkovno-predstavo