V petek, 26. marca 2010, ob 20. uri, na predvečer svetovnega dneva gledališča, v Studiu MGL pripravljajo slovesen večer, ki bo v letu knjige povezan z izidom novega zvezka Knjižnice MGL.
Na enkratnem scenskem dogodku bodo predstavili knjigo dramaturške poezije Nebojše Pop-Tasića, ki dokumentira desetletno obdobje avtorjevega sodelovanja z režiserjem Jernejem Lorencijem. Med lirska besedila, ki jih je Nebojša Pop-Tasić kot dramaturg-pesnik dolga leta pisal namesto teoretskoesejističnih razčlemb, bodo vpletli prizore iz njegove kabaretne solopredstave Kako sem postal Slovenec (Zavod Zofka in Gledališče Glej, 2009). V gledališko-literarno-glasbenem večeru bodo poleg avtorja nastopili tudi Karin Komljanec, Boris Ostan, Marko Simčič in Gašper Tič.
Knjiga Nebojše Pop-Tasića Dobesednosti je po eni strani dragocen gledališkozgodovinski dokument, ki zajema desetletno obdobje sodelovanja dramaturga Nebojše Pop-Tasića in režiserja Jerneja Lorencija (od Don Juana v SLG Celje leta 1999 do Nižine neba v SMG leta 2009), po drugi pa si na podlagi zbranega materiala in spremne besede Blaža Lukana prizadeva vzpostaviti tudi strokovni razmislek o naravi poklica praktičnega dramaturga.
V knjigi so objavljena lirska besedila, ki jih je avtor na osnovi zbranega študijskega materiala pisal namesto (pro)teoretskih dramaturških razčlemb in z njimi v praksi inovativno prispeval k rojstvu odrskih umetnin. V pesmih je zajel in po svoje oblikoval snov iz različnih kultur in poetik: od Epa o Gilgamešu preko Ajshila in Evripida, tibetanskih misterijev, japonskih iger no pa vse do Molièra, Strindberga, Brechta, Ciorana, Gombrowicza, Pessoe in Handkeja.
Skupna objava pesmi želi biti iztočnica za premislek o delu praktičnega dramaturga in njegovem mestu v študijskem procesu, o razvoju tega specifičnega poklica in sočasnem spreminjanju gledališča in njegovih novih oblik, nenazadnje pa tudi o dramaturgovih pogosto samoumevnih (samo)omejitvah in nikoli dovolj raziskanih možnostih v gledališki praksi.
V zbirki dramaturške poezije, ki jo je z zapisom na zavihih pospremil režiser Jernej Lorenci, so objavljene tudi skice in risbe scenografa Branka Hojnika ter fotografije uprizoritev.
Nebojša Pop-Tasić (1962) je preživel otroštvo in mladost v Pančevu. Igral je v glasbeni skupini Nemirne bebe. Od leta 1984 do leta 1992 delal kot novinar in urednik pri časopisu Pančevac in na Radiu Pančevo ter na Radiu Beograd. Leta 1989 se je vpisal na Fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu, smer kulturni menedžment, gledališka in radijska produkcija, ter ustanovil Tajno ekološko društvo Črni list. V obdobju 1989–1992 je ustvaril vrsto uličnih ekoloških performansov (Barvanje reke Tamiš v zeleno, S hrupom proti hrupu, Pogreb našega someščana – Homopančevikusa, Živalski vrt je moj dom). Sodeloval je z Mladinskim inštitutom v Marly-le-Roiju blizu Pariza ter v koprodukciji s Kulturnim centrom v Pančevu ustvaril dvodimenzionalno gledališko predstavo Preganjanje kvarka.
Leta 1992, ob začetku bombardiranja Sarajeva, je zapustil Srbijo in se preselil v Slovenijo. Sprva je živel v Mariboru in tam ustanovil glasbene skupine Romano Rai, Ciganska jazzbina in Karlo Jederman, objavljal satirične kolumne v časopisu Večer ter obenem začel vse bolj dejavno sodelovati z režiserjem Jernejem Lorencijem kot dramaturg. V gledališčih po vsej Sloveniji sta skupaj ustvarila vrsto odmevnih uprizoritev, med njimi: Kožo (avtorski projekt po motivih Strindbergove Gospodične Julije; SLG Celje, 2003), Tihožitje (avtorski projekt po motivih Ciorana in Fuentesa; Gledališče Glej in E. P. I. center, 2004), Evripidovo Medejo (SLG Celje, 2005), Molièrovega Namišljenega bolnika (Drama SNG Maribor, 2004), Ep o Gilgamešu (Slovensko mladinsko gledališče, 2005), Handkejev Podzemni blues (SNG Drama Ljubljana, 2006), Ajshilovo Orestejo (SNG Drama Ljubljana, 2009) in Nižino neba, za katero je sam napisal besedilno predlogo (po motivih Ovidovih Metamorfoz; SMG, 2009).
Leta 2007 je Nebojša Pop-Tasić prejel Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. V zadnjem času je vse bolj dejaven tudi kot dramatik in performer; nazadnje je ustvaril avtorski projekt Kako sem postal Slovenec (Zavod Zofka in Gledališče Glej, 2009).
Napačno bi bilo trditi, da Pop-Tasićeva dramaturška poezija zgolj izkorišča neko inspiracijo, prihajajočo iz dramske poezije, ter jo prevaja, prenaša oz. premešča v dramaturško poezijo, ki je samo še ohlapno povezana z njo, v resnici pa avtonomna, svobodno asociativna, namenjena pravzaprav sama sebi oziroma svojim lastnim ozkim, »zasebnim« poetičnim interesom. Nasprotno: Pop-Tasićeva dramaturška poezija sicer resda izkorišča neko primarno poetično napetost dramatike, na katero se obrača, in uprizoritvenega konteksta, v katerem se pojavlja, vendar hkrati s svojo poetično močjo producira neko sekundarno, etično ozaveščeno napetost, ki jo pošilja predstavi oziroma njenim ustvarjalcem kot dramatično snov, kot neposredno »uporaben« material uprizoritve. Pop-Tasić s svojimi dramaturškimi pesmimi tako ustvarja uprizoritveni tekst, ki je ali implicitno integriran v tkivo predstave ali pa postane del njene eksplicitne govorice. Dramaturški diskurz lahko tako, seveda v specifični, avtorski obliki, postane snov gledališke umetnosti same in predstava je navsezadnje vselej tudi dramaturška predstava. Dramaturgija se na tej točki nemara najmočneje približa umetnosti, kar je teza, ki ji pritrjujejo mnogi dramaturgi, denimo ameriški (Mark Bly), čeprav je v resnici – seveda – slejkoprej paradoksna.
Blaž Lukan, Paradoksi o dramaturgu
Najboljši dramaturg je, Nebojša, ker ni dramaturg, ker je, kot je tudi sama dramaturgija, nenehno v nastajanju in s tem tudi (samo)uhajanju (kot sem navsezadnje tudi sam v nenehnem nastajanju lastne režiserskosti in tudi jernejstva in moškosti in tudi človeškosti). Dramaturgija namreč, tako daleč sem prišel doslej, je tisto polje, ki ga nujno ni, ki šele, in zmeraj, do neskončnosti ponovljivo je tako, ima priti. Zato jo je nemogoče definirati (od AGRFT nadalje). Dramaturgija ni sama po sebi neotipljiva, neoprijemljiva, izmikajoča in izmuzujoča se, težko otipljiv, (skoraj) neoprijemljiv, izmikajoč in izmuzujoč se je njen predmet: logos – duh – »polje idej« – misel – medmrežje smislov – labirint resnic – paradoks – etc. Dramaturg je sito: sito dramaturgovega mesa in srca in duha melje resnice, jih zlaga skupaj, četudi si navidezno nasprotujejo, dešifrira informacije, nenehno dvomi o njih, jih zavrača in se jim posmehuje, kolje ideje, ponižuje razmislek, povzdiguje drek in blato, kadar mora, etc., in jih (resnice, informacije, ideje, razmislek etc.) skozi sito svojega mesa, srca in duha transponira v predstavo, ki se – spet paradoks – nenehno obrača proti njemu, dramaturgu, ki to (nikdar zares sploh) ni, ker dramaturga, ki je Nebojša, ni.
Povezave:
- Nebojša Pop-Tasić na Geslu
- Nebojša Pop-Tasić na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Jernej Lorenci na Geslu
- Jernej Lorenci na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/neboj%C5%A1a-pop-tasi%C4%87-dobesednosti