Od sredine osemdesetih let, ko je v gledališču ukinjena prevlada drame, doživlja lutkovno gledališče svoj ponovni vzlet; drami ob bok se enakopravno postavljajo scenografija, svetloba, glasba, gib in objekti v dinamični interakciji.
Afirmaciji lutkarstva v postdramskem teatru so največ pripomogli Tadeus Kantor, Robert Wilson in Robert Lepage, vsak na drugačen način. Po drugi strani pa je moralo tudi tradicionalno lutkarstvo preizprašati svoj izgled, saj je v sodobni umetnosti ostalo izolirano, prav kakor večina imitativnih form. S tem se ne negira privlačnost pripovednega lutkarstva, opremljenega z ljubko izdelanimi marionetami ali ročnimi lutkami.
Kot umetnost je lutkarstvo čarobno prav v možnostih, da se od najenostavnejših elementov lahko ustvarijo novi, katerim bo animator vdahnil duha. Izraz "vdahniti duha" dolgujemo starim Rimljanom, katerim je "anima" osnovni pobudnik vsake kreativne aktivnosti. Svetovni dan lutk nas združuje v tem zmagoslavlju kreativnosti, nagovarja otroke, nas velike pa spominja,da v sebi negujemo "animo".
Lutkovno gledališče je prvi stik otroka z umetnostjo in tukaj je naloga družbe in staršev, da to prepozna in vzpodbuja.
Lutkarstvo svoj pooblaščeni status dolguje slavnemu Heinrichu von Kleistu, ki je lutkarstvo označil za najbolj sublimno od vseh gledaliških zvrsti. V njem se ne zrcali le neka paralelna stvarnost, temveč nova stvarnost nasploh, predstavljena skozi materialno, a kateri duh vdahne igralec, katerega pojavnost ni nujno v prvem planu. Lutka ni samo odsev človeka, čeprav se jo poenostavljeno doživlja kot prispodobo človeka ali živali.
Mini teater svojo publiko vzgaja tako, da poskušamo ohranjati narativne lutkovne predstave kot recimo Ali Baba in štirideset razbojnikov ali Pepelka, sodobne predstave, ki mešajo animacijo, objekte, lutke (Medvek zleze vase), pol-varijetejske forme kot Pravljica o carju Saltanu, Obuti maček in Mizica pogrni , pa vse do virtualne Palčice. V obdobju novih tehnologij, raziskujemo možnosti, da se lutka prikaže v mediju kot je recimo računalniška tehnologija. Verjamem, da če ustvarjamo predstave z estetsko in etično zavestjo, ne delamo odstopov in na koncu to privlači gledalce.
Kriza, v kateri si ljudje sicer res morda manjkrat privoščijo obisk lutkovne predstave, ne sme biti izgovor za nemarnost in izgubo, ki jo bomo kasneje še dolgo čutili, morda za zmeraj. V krizi se pojavljajo različni šarlatani, ki ponujajo vrtcem in šolam polamaterske predstave, ki so sicer cenejše in delajo s temi svojimi produkti veliko škodo. Po drugi strani pa so javna gledališča subvencionirana ne glede na kvaliteto predstav. Pomeni, da smo mi iz neodvisne scene v poziciji, ko se moramo konstantno dokazovati z vrhunsko kvaliteto in nizkimi cenami, kar je zelo težko. Mi namreč iz vstopnin plačujemo igralce, tehniko, ki so v repertoarnih gledališčih pokriti iz javnega denarja.
Upam, da bosta Ministrstvi za šolstvo in za kulturo v okviru prizadevanj za novo kulturno vzgojo in "Kulturnim bazarjem" za vzgojitelje in učitelje uspela pomagati pri razumevanju funkcije umetnosti v vzgoji v slovenski družbi in pomembnost, da otroci vidijo najboljšo in ne najbolj ceneno slovensko produkcijo.
Povezave:
- Robert Waltl na Geslu
- Robert Waltl na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
- Mini teater na Geslu
- Mini teater na spletnem repertoarju slovenskega gledališča
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/sublimnost-in-privla%C4%8Dnost