Foto: Miha Fras
Anton Podbevšek Teater in EN-KNAP, Antoine de Saint-Exupéry VETER, PESEK IN ZVEZDE, režija Iztok Kovač, premiera 20. november 2015.
Foto: Miha Fras
Nisem vedel za Veter, pesek in zvezde. Nobene od dveh knjig Antoinea de Saint-Exuperyja, ki sta pod tem skupnim naslovom v slovenščini izšli leta 1966, ne Nočnega leta ne Počlovečene zemlje, nisem bral. In šele iz skena, ki mi ga je na Krk poslal Iztok Kovač, sem razbral, da je besedilo iz francoščine prevedel Edvard Kocbek. Nikoli prej nisem delal za gledališki oder. Trikrat ne, torej.
Morda me je prav ta trojna tabula rasa pripravila do tega, da sem se do besedila, izjemnega v izvirniku in avtorsko (če je dovoljen tak oksimoron) prevedenega, vedel kot do posnetkov v montaži: brez zadržkov sem jih rezal in montiral v novo celoto. Pri tem me je vodilo dvoje: prvič, da se je svet pilotu v tridesetih letih prejšnjega stoletja dejansko že kazal kot film – kot sklop tako raznorodnih sekvenc, da jih šele gibanje (letenje) spaja v smiselno celoto; in drugič, da se je svet vmes toliko spremenil, da bi bilo skrajno neetično nanj privzeti nostalgičen pogled. V trenutku, ko v čas vneseš etično perspektivo, se ti praviloma ne izkaže za drugačnega le vmesni čas, temveč tudi kar izvirni čas tout court. Grobo rečeno: niso le že tedaj piloti raznašali pošte po evropskih kolonijah (francoskih, italijanskih, portugalskih ...), ampak so od tedaj taiste kolonije še bombardirali. Če hočete rimo: ne moremo misliti Exuperyja ne brez Sarkozyja ne brez Gadafija!
Zato me je v tem dvojnem montažnem postopku – ko premešaš sekvence preteklosti, se mednje vrinejo še segmenti sedanjosti – vodilo prav očišče aktualnosti: ali sploh smemo misliti na pretekle prelete nad Afriko brez sedanjih pobegov iz Afrike? Zanimalo me je, kje najde begunca Exupery? Zakaj ga poistoveti s sužnjem? Zakaj to suženjstvo potem tako boleče prepozna pri sebi doma, v Evropi, na »vlaku Evropa« – ko se znajde med poljskimi delavci, ki se po prvi svetovni vojni vračajo domov? Kdo bo osvobodil evropske sužnje?
V odgovorih na ta vprašanja je Exupery osupljivo aktualen – in prepričljivo poučen. Njegov recept je: misli in ukrepaj! Prvo brez drugega bo prazna utopija, drugo brez prvega brezglavi akt. Če je misel izrazito individualno dejanje, ko se znajdeš sam s seboj na izpraznjeni, ogoleli ali pobeljeni površini, tedaj je za dejanje potrebna tovarišija. Trenutki, ko se med akterji Exuperyjevih romanov evocira potreba po tovarištvu, ko se prične tvoriti kolektiv, so eni najlepših. Seveda jim pomagajo preizkušnje, še posebej, če so skrajne (kakršno je preživetje v puščavi, »v kvadratu s stranico štiristo kilometrov«), a temelj za kolektiv je že par, dvojica. Exupery je badioujevski (v pomenu Hvalnice ljubezni), ko prepozna par v dveh, ki si ne zreta slepo v oči, temveč ravno oba skupaj locirata skupno točko na horizontu: šele svet naju spoji v par, le pogledati ga morava znati skupaj. Šele polje akcije tvori zaresno tovarišijo, šele v preizkušnji ojeklenele vezi naju lahko popeljejo do etičnih višin tovarištva. Ko pa si enkrat tam, se svet – in vsaka posamezna lučka v njem – kažeta drugače: kot potencialna nova tovarišija. Zato je dialektika Exuperyjevega spreminjanja sveta bistveno bolj kompleksna od razvpite, a hkrati proslule »bottom up« mantre sodobnih participativnih pristopov. Ne, ni dovolj le plesti od spodaj navzgor! Ravno z individualno drznostjo, ki zmore zarojiti par, se lahko dvigneš dovolj nad zemljo, da prepoznaš resnične zaveznike. Ni naključje, da ima to specifično Exuperyjevo razsvetljenstvo najpogosteje ravno svetlobne (pris)podobe.
Ko v nekem trenutku dela Nočni polet pilot/pisatelj ne čuti več niti guganja niti tresenja ali drhtenja, ko so se giroskop, višinometer in hitrost motorja umirili, se nekoliko pretegne, nasloni tilnik na usnjen naslanjač in se začne predajati zbranemu premišljevanju, ki pilota sredi letenja navda z nerazložljivim upanjem, »naenkrat odkrije, bedečemu bitju sredi teme podoben, kako noč razodeva človeka, njegove pozive, nemost noči in nemir. Osamljena zvezda v temi pomeni osamljeno prebivališče. Kadar ena med njimi ugasne, se v neki hiši zgrne tema nad njeno ljubeznijo. Ali pa nad njenim brezupjem. Kadar neka hiša ne daje več znamenj zunanjemu svetu, potem njeni prebivalci, sloneči s komolci ob mizo pred svetilko, ne vedo več, da njihovo koprnenje kljub vsemu sveti daleč v veliko noč, ki jih obkroža. (...) Prebivalci si pač mislijo, da jim svetilka osvetljuje le njihovo mizo, in vendar je neznanca osemdeset kilometrov daleč dosegel sij njene svetlobe, kakor da bi mu ga z zapuščenega otoka obupanci vihteli daleč ven na morje.«
Tako pogosto smo v tem našem svetu le še bedeča bitja sredi teme, morda celo vedno bolj, bolj ko je bleščeč svet. Toda ali prav zaradi vse te bleščave sploh še znamo videti lučko v temi, ki ni nujno vedno lučka velike ideje niti ne radostne domislice – temveč zelo pogosto le luč drugega bedečega ali pa celo le lučka, ki je ostala goreti po tem, ko je bedeči zakinkal in le v snu našel tolažbo nad temo in mrakom sveta? A vsaka lučka priča, da nekje nekdo sanja: z odprtimi ali zaprtimi očmi. Tudi če v temi, to sveti vsemu svetu. To je svetega Exuperyja tovarišija. In celo tedaj, ko nam obupanci preteklih svetov s svetlobnimi leti zamude pošiljajo svetlobne signale, da hočejo proč, jim velja prisluhniti.
Iztokovo predstavo razumem kot poskus, da ubesedene podobe, ki nam jih, vsak iz svoje preteklosti, pošiljata Exupery in Kocbek, s sodobnim gibanjem in filmsko montažo spnemo v takšno novo celoto, da jim lučke iz sedanjosti, klici na pomoč in skupna zrenja čez horizont ne vzamejo prav ničesar od njune dobe, dodajo pa naš duh časa. Nuja je velika, mnoge lučke kličejo na pomoč.
P. S.: In kot bi se čas hotel še sam neizbežno vpisati v naše početje, je terorizem, ta s kolonialnimi vojnami spočet spaček, vrnil udarec v samem srcu Francije, v Parizu. To besedilo nastaja dve noči po tem, ko je Pariz 13. novembra doživel svoj enajsti september, ki pa se mu bo poslej vedno reklo le petek, trinajsti. Zaradi neznosne bleščave medijev in 130 mrtvih bo v zgodovini prežgal spomin na pogrom templarjev in postal nov tragičen mejnik. Zato velja zapisati, kako se je nanj odzval kronist 20. in mislec 21. stoletja Alain Badiou. Zaželel si je, da bi si odvratni množični umori ne zaslužili več medijskega odmeva od vseh razumnih poskusov iskanja nove politike, vseh izkušenj misli in prakse v iskanju prihodnjih resnic, tovarišijo prihodnosti pa prepoznal v mednarodnem in nomadskem proletariatu, svobodnih intelektualcih in mladih v iskanju življenja, ki bo veliko in resnično. Za takšno počlovečeno zemljo potrebujemo še kak skupen nočni let.
(Prispevek iz gledališkega lista uprizoritve)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tovarisija-prihodnosti