Lavreatka - Ljerka Belak

Avtor: Vita Zgoznik

Ljerka Belak si je svojo dramsko pot utirala v skoraj vseh slovenskih gledališčih, odšla je od trnja do zvezd. In sedaj sveti na našem Borštnikovem nebu, ožarčena z najprestižnejšo festivalsko nagrado. V čast in neizmerno veselje mi je bilo, da sem smela z njo opraviti krajši intervju.


Ljerka Belak / Foto: Daniel Novakovič, STA

Vita: Letos se na festivalu vse vrti okrog jubilejev in okroglih številk. Ste 46. dobitnica prstana. Kakšni občutki vas prevevajo ob prihajajoči nedelji, ko boste sprejeli tako prestižno nagrado za svoje delo?

Ljerka: Ko mi je to sporočil Janez Hočevar po telefonu, so me obšli lepi občutki. Ne morem lagat. Lepo je. Lepo je, da si oblegan 24 ur na dan s strani novinarjev, znancev. Pošta prihaja, čestitke prihajajo. A zavedam se, ker imam za sabo že kar nekaj let, da je to zelo kratkotrajno, zato poskušam uživati v tem trenutku.

Vita: Dandanes se že dolgo govori o fizični igri na odrih, o performansih. Ali je danes res igra fizično zahtevnejša kot je bila včasih?

Ljerka: Mi smo ravno tako plesali in peli. Veš, kako težko je plesati kankan? Že plesalke ga težko plešejo. Me smo se pa tako natrenirale, da sem na odru celo naredila špago. Vsi okrog mene so se skoraj onesvestili (smeh). Performans je nekaj drugega kot igra. Postavi na oder igralca in naj ti govori. Beseda je pomembna. Zakaj pa se, kdaj ne bi zgodil kakšen dober performans, seveda! A beseda je pomembna, ta pride do srca.

Vita: Sama na odrih že nekaj let pogrešam komedijo, ali jo na gledaliških odrih pogrešate tudi vi?

Ljerka: Jaz ljubim komedijo in oboževala sem jo igrati. Rada imam, da so ljudje v dvorani dobre volje, da se smejijo. A za dobro komedijo, ki te zadene tja, kamor te mora, je potreben dober tekst, odlična režija, še boljši igralci ter izvrstna publika. Kar pa ni vedno izvedljivo. To je težko.

Vita: Za časopis Večer ste aprila 2015 v prilogi Zlata jesen, dejali, da ste vedno igrali žleht punce, nikoli pridnih. Kako to?

Ljerka: Veste, Sneguljčica je ena črna izjema. Drugače so vse blond (smeh). Vse dobre so blond, vse poredne pa so vsaj rdeče, če ne črne. Poredne punce so pomoje veliko bolj priljubljene. Meni je všeč, da sem igrala takšne vloge, ker so temperamentnejše.

Vita: Med nami se kreira veliko mladih igralcev. Mnogi si že utirajo pot v gledališki svet. Ali je kakšen poseben recept, po katerem moraš delovati na začetku? Jim morebiti kaj sporočate na tej poti?

Ljerka: Prvič, pojdite delat čim prej. Delajte tam, kjer vam ponujajo delo. Če ne, bodite samoiniciativni, poiščite si delo, ustvarite skupino, delajte predstavo. Bodite ustvarjalni. Drugič: vso oholost stran! Bodite navadni igralci! Mi smo navadni ljudje. Z vsemi priteklinami, čustvi, nič nismo drugačni. Sporočamo ljudem nekaj, tako kot ljudje v dvorani nam. Odkritost, poštenost, to velja. Pa pošteno garanje.

Vita: Spoštovana Ljerka, iz srca se vam zahvaljujem za res topel in smeha poln pogovor.

***

Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.

Povezave:


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/lavreatka-ljerka-belak