Foto: Jaka Varmuž
Gledališče Koper in KD Simba, Adam Szymkowicz - Zala Sajko, Katja Pegan ŽIVCI, režija Katja Pegan, premiera 16. oktober 2015.
Foto: Jaka Varmuž
Pogovor z Juretom Ivanušičem
Verjamete v prvi poljub? Da ta pove vse, da se vse »začne in konča z njim«, da se v njem skriva prihodnost para?
V Živcih se ta predpostavka izkaže za pravilno. Ura in pol predstave je namreč ura in pol preverjanja te teorije, v kateri morata – da bi prišla do poljuba – Elliot in Susan »predelati« svojo zgodovino in frustracije. Verjamem, da teorija zdrži, a le v primeru, če je človek osvobojen vseh svojih iluzij, sanjarij, pričakovanj in strahov. V vsakdanjem življenju ta teorija najbrž ne doživi veliko potrditev, in tudi moje izkušnje ne govorijo v njen prid.
»Težko te je prebrat« je Elliotov očitek Susan, a bralec/gledalec ob njegovem liku nehote pomisli enako? Kdo je Elliot? Je res patološki zasledovalec ali le eden od mnogih, ki ne želi živeti brez ljubezni in brez partnerja?
Tudi Elliot je samo človek, ki se bori z neizpolnjenimi željami in razbitimi odnosi. Ranjen je, ker ga je zapustila partnerica, in zato dovzeten za vse, kar bi lahko omililo to izgubo. Res je, da zasleduje svoje bivše, a to še ne pomeni, da je patološki zasledovalec. Napako je storil v emotivni nabitosti, njegova bivša ga je zato prijavila in dvakrat je dobil prepoved približevanja. Verjemite, njegova reakcija je povsem človeška, poznam jo iz lastnih vzgibov in izkušenj. V nasprotju z običajnimi smrtniki je Elliot človek, ki si upa opazovati lastna čustva in zmore potovati sam vase. Ve, da je egocentrik, a tega ne skriva; ve, da ne živi po družbeno sprejemljivih merilih, toda priznava, da je »življenje na robu« bolj zanimivo. Kot tak je pravo nasprotje Susan in prav iz njunih konfliktov, predvsem pa nasprotij družbenih, socialnih in osebnih vzorcev, v katere sta oba ujeta, izhaja absurdna komičnost besedila. Elliot živi v svetu, ki je drugačen od njenega, in kljub temu, da se privlačita, morata najprej čez vse blokade, ki jih postavljata predse ter drug pred drugega.
Lahko v hrepenenju in želji po tem, da si ljubljen, ljubezen postane »projekt«?
Zagotovo. V besedilu ne gre za naključno srečanje dveh neznancev, ki postaneta ljubimca, temveč za načrtovan zmenek. Ljubezenski odnos je projekt za oba, le vzroki, zakaj vstopata v odnos, so različni. Elliot hrepeni po resnični ljubezni, po poljubu, ki bi zapolnil praznino, po odhodu svoje bivše. Odvisen je od odnosa, ne zna biti sam, biti mora v razmerju, zaradi česar v odnose ne vstopa tako kot vstopa večina, temveč mora končano razmerje v kar najkrajšem času nadomestiti z novim. V tem smislu je tudi za Elliota ljubezenski odnos – projekt.
Susan in Elliot v odnos vstopata previdno, vsak po svoji poti in z različnimi pričakovanji? Susan išče nekoga, ki bi jo »uravnovesil«, Elliot nekoga, ki bi mu »otežil življenje«. Ne zveni to zadnje nekoliko nenavadno?
Je odklon to, da priznaš svoje nenavadne lastnosti, ali to, da skrivaš in zanikaš svoje »nenormalne« vzorce, vzgibe, želje? Elliot prizna, da ima panične napade, je depresiven in nekoliko paranoičen; priznava, da si želi nekoga, ki mu bo otežil življenje, toda že v naslednjem trenutku pove, da s tem ne misli na težavno osebo, ampak na partnerja, okoli katerega bi lahko skoncentriral svoje življenje, osebo, na katero bi lahko »obesil« svoje težave in probleme. Elliot se ne spreminja, in to je tudi vzrok, da so ga partnerice vedno zapustile. Raje poišče sorodno dušo, ki bo takšno življenje lahko razumela in sprejela. Kdo je potemtakem sploh normalen? Če bi vzeli pod drobnogled na videz »normalne« odnose, bi hitro ugotovili, da je v njih veliko patologije. Svetla stran odnosa med Elliotom in Susan pa je ta, da zmoreta spregovoriti tudi o svojih globokih strahovih in velikih pričakovanjih in da drug drugemu odpirata temna, nedostopna področja svoje psihe. To omogoči medsebojna privlačnost, instinkt, ljubezen. Če drug drugega ne želita izgubiti, morata privoliti v kompromise, tudi v zadnjega – poljub.
Je lahko to, kar imenujete »svetla stran odnosa«, ta odprtost tudi način, kako drug drugemu čim prej zlesti pod kožo?
Seveda obstaja tudi ta možnost, saj preprosti dialogi v besedilu ponujajo možnosti različnih interpretacij in je zato besedilo zahtevnejše, kot se zdi ob prvem branju. Zanimivo je, da besedilo gledalcu ponudi paleto čustvenih stanj, izsiljevanj, manipulacij, razočaranj, obupa … za kar mnogo parov včasih potrebuje dvajset, trideset let. Nenehno imam občutek, da je avtor besedilo napisal po nekem resničnem dogodku, ki je v besedilu seveda modificiran, a ima resnično podlago. Oba lika sta namreč napisana zelo življenjsko in imata zelo jasna značaja.
Kako naj razumemo glas lutke, ki Elliotu prigovarja, da je strahopetec in bedak? Je to njegovo nekdanje dekle?
Medtem ko Susan v izvirniku pleše, se Elliot pogovarja s svojo lutko. Njegov nahrbtnik, poln lutk, je matafora za nerešene odnose iz prejšnjih razmerij in ga bo – vse dokler ne bo srečal nove partnerke, s katero bosta vstopila v nov odnos – nosil s seboj. Slovenskemu gledališkemu okusu je takšna metaforika morda tuja, toda ameriška dramatika rada uporablja kvazisimbolistične in kvazimaterialistične elemente evropskega gledališča z začetka 20. stoletja. V edinem prizoru z lutko v naši predstavi se je Elliot tudi fizično reši, kar pomeni, da se je s pomočjo Susan na simboličen način rešil svoje preteklosti. Ali lutke, ki jih izdeluje, predstavljajo vse njegove nekdanje partnerice, ali le tiste, s katerimi je odšel na zmenek, v tem trenutku ni več pomembno.
Elliot v nasprotju s Susan, ki se ne mara, ljubi samega sebe. Omenili ste, da je egocentrik in da je posesiven, zato sprašujem, ali je sploh sposoben resnično ljubiti?
Za njun odnos je pomembno le to, da sta se našli žrtvi. Susan išče nekoga, ki jo bo znal voditi, nekoga, ki bi znal biti njen gospodar, čeprav je ona tista, ki vodi igro; ona se odloči, s kom bo odšla na zmenek, s kom v posteljo, in ona je ta, ki Elliotu postavlja testna vprašanja. Elliot pa je tisti, ki se ne ulovi v njene zanke, tisti, ki prepozna testna vprašanja in se nanje odzove naravno, človeško. Z neposrednostjo in odkritostjo, ki za Susan ni prijetna, jo dodobra razoroži. V tem je srž njunega razmerja.
Tako kot Susan se tudi Elliot v predstavi izrazi s pomočjo glasbe. Izraža klavirski vložek v prizoru z lutko Elliotova čustva?
Klavirski vložek lahko potrjuje dejstvo, da je Elliot nekdanji pianist, vendar smo ga v predstavo vključili zato, da bi v prizoru z lutko z njim nakazali prelom s preteklostjo – tudi z uničeno kariero pianista – in obenem nakazali, da se pred njim odpira drugačna prihodnost, v kateri bo morda znova sedel h klavirju. Glasba, ki jo igram v tem prizoru, je improvizacija na temo, ki jo preigravam z ozirom na svoja čustvena stanja v dialogu z lutko.
Ste se kdaj vprašali, kaj se je zgodilo z Elliotom in s Susan po njunem prvem poljubu, »s katerim se vse začne in vse konča«?
Prepričan sem, da sta imela srečno življenje, saj sta se že na prvem srečanju spoznala bolje kot mnogo parov ali zakoncev v desetletjih. Prvi pogoj vsakega trdnega, trajnega, uspešnega odnosa je komunikacija med partnerjema. Odrasla, zrela komunikacija! Te danes ne poznamo več, obnašamo se kot najstniki: pootročeno, pomehkuženo, podrejeno, brez trdnih in jasnih stališč, brez spoštovanja do različnih mnenj in drugačnih pogledov. Le tista dva, ki znata zrelo graditi odnos, spoštovati medsebojne razlike, sklepati kompromise, predvsem pa biti v odnosu enakovredna, bosta znala ohraniti zdrav medsebojni odnos. Elliot in Susan sta postala »uravnotežen« in zadovoljen par. Verjamem, da sta znala premostiti vse prepade, preplavati vse vrtince, previdno obpluti vse čeri odnosa in da sta srečno živela do konca svojih dni.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2333 KB)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/srecna-do-konca-svojih-dni