Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje in Mestno gledališče Ptuj, avtorski projekt UČENE ŽENSKE PO MOTIVIH MOLIÈROVIH UČENIH ŽENSK, režija Jernej Lorenci, premiera 18. september 2015.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
... le tista ženska je res ženska zame,
ki včasih zna ne vedeti, kar ve;
in všeč mi je, če svoje znanje skriva
in če ga ne razstavlja pred ves svet,
če ne ponavlja vélikih besed,
če njena duhovitost ni vsiljiva.
Te besede (v prevodu J. Vidmarja) namenja Klitander v prvem prizoru prvega dejanja Učenih žensk svoji izvoljenki Henrieti in odpira problem, ki se v Molièrovi komediografiji vztrajno ponavlja v različnih variantah od Smešnih precioz (1659) preko Šole za može (1661) in Šole za žene (1662) do Učenih žensk (Les Femmes Savantes), predzadnje komedije, napisane leta 1672, torej le leto dni pred dramatikovo smrtjo. Učene ženske, premierno uprizorjene v gledališču v Palais Royal 11. marca 1672, Molière je igral očeta Krizalda, predstavljajo v vseh pogledih enega od vrhuncev Molièrove komediografije, a hkrati kažejo v vseh razsežnostih svoje dramaturške strukture ne samo duha svojega avtorja, marveč tudi časa. To je komedija nravi (comédie de moeurs) v najčistejši obliki, tako rekoč vsaka replika je domislica zase, humor je poglobljen in intelektualno zaostren, osrednji problem pa tako rekoč brezčasen: kako se ubraniti pred naduto lažno vsevednostjo in kako ohraniti svojo človeško naravo, kje je razumna meja med razumom samim in elementarnimi čustvi, kot je ljubezen.
Od Molièrove komedije in njene ostro, brezkompromisno zarisane problematike nas ne ločijo le tri in pol stoletja z vsemi socialnimi, zgodovinskimi, ekonomskimi in kulturnimi obrati, marveč tudi tista kolektivna zavest, ki od sredine devetnajstega stoletja naprej oblikuje drugačno razmerje med spoloma. Kar je bilo v Molièrovem času, pa tudi pred njim, ne nazadnje tudi za njim, samoumevno, namreč ženska podrejenost moškemu, so gibanja za žensko emancipacijo zamenjala za novo razumevanje razmerja med spoloma. Boj za enakopravno razmerje med spoloma, za enake pravice žensk v družini in družbi, kot jih imajo moški, je bil dolgotrajen in nemalokrat mučen. To, kar je danes samoumevno, je bilo na začetku procesa, ki je oblikoval zavest o enakopravnosti spolov, predmet posmeha in ne samo posmeha, marveč tudi srditega zavračanja. Proces emancipacije je tesno povezan s procesom šolanja in izobrazbe ženske. Tako se oblikuje tudi ena nosilnih tem pričujoče Molièrove komedije: kaj je resnično znanje, kako ga uporabiti, kdaj je zlorabljeno? Seveda ne smemo in ne moremo trditi, da je bil Molière borec za žensko enakopravnost in njihove pravice. Vendar pa se je zavedal, da je v znanju moč in da ta moč (znanja) ne more biti podeljena samo moškim. To pa nikakor ni samo vprašanje ženske izobrazbe, tako formalne kot neformalne, ki ji zagotavlja drugačno mesto v meščanski družbi, kakršna se bo oblikovala kakšno stoletje kasneje in doživela svoj ”veliki pok” v francoski revoluciji, je tudi vprašanje razumevanja vseh notranjih problemov, ki jih je Molièrov čas videl v dejstvu, da se vse spreminja in da teh sprememb ni mogoče zaustaviti.
Molière jasno sporoča v vseh svojih komedijah o ”ženskem vprašanju”, da so tisti, ki si želijo družbo, v kateri ostajajo ženske zgolj nevedne in poslušne zakonske družice ali ljubice, smešni in prav zato tako ostro ironizira njihovo zadrtost in starokopitnost. A to mu ni prineslo samo slave in odobravanja, ampak tudi jedka nasprotovanja, saj je recimo z uprizarjanjem Šole za žene desetletje pred Učenimi ženskami povzročil pravi vihar, združil v eno fronto različne nasprotnike, od cerkvenih krogov, preko nadutih plemičev, ki so se videli osmešeni, do pisateljskih rivalov, kakršna sta bila brata Pierre in Thomas Corneille. Ni naključje, da so Molièrovo komedijo Šola za žene njegovi srditi nasprotniki povezovali z erotičnim dialogom L'École des filles (Šola za dekleta), ki ga je leta 1655 napisal Michel Millot, zaradi obscenosti in bogoskrunstva prepovedanim besedilom, ki pa je v tajnih prepisih veselo krožilo med pariško publiko, bral ga je zagotovo tudi Molière. A Molière v svojih komedijah nikdar ni obscen in vulgaren, kot so mu podtikali nasprotniki, vendar je, kar je značilno tudi za Učene ženske, vedno zelo neposreden, jasen in poln drobnih, zabavnih, večkrat tudi izvirnih domislic. In verjetno so nasprotniki prav zato komediografa obtoževali ne samo libertinskega prepričanja in mu podtikali protiverska čustva, ampak so še bolj srdito branili ”stare vrednote”, po katerih je ženski namenjen prostor v kuhinji, kjer skrbi za otroke, če gre v javnost, je to lahko le obisk cerkve.
Molière pa je v Učenih ženskah prikazal drugačno podobo sveta, ustvaril je svet meščanske družine, v kateri ženske nočejo biti več nevedne. Dogajanje se ves čas preliva iz verjetnega v mogoče in iz znanega v neznano, komedijsko pretiravanje je cepljeno na resne replike, ki nas opozarjajo, kako dobro je Molière poznal svoje sodobnike. Tudi v Učenih ženskah je ustvaril na videz preprosto, vendar izjemno učinkovito in dramaturško zgradbo, na kateri počiva njegova zgodba: Klitander, mlad meščan, se je zaljubil v učeno Armando, a ona je že, kot pravi sama, poročena s filozofijo in mladega snubca oholo zavrne; leta se obrne k njeni sestri Henrieti, ki ima drugačne ideale: moža, otroke, toplo domačijo. Armanda svari Henrieto pred snubcem in ji dokazuje, da je Klitandrova zaljubljenost površna, a Henrieta vztraja in se na vsak način želi poročiti z njim. Pri tem naj bi ji pomagala teta Beliza, ki pa je sama zaljubljena v Klitandra in seveda noče pomagati. Zato Klitander prosi za pomoč Arista, brata Armandinega in Henrietinega očeta Krizalda, v njun pogovor se vmeša Beliza in pojasnjuje, da se je Klitander v resnici vnel zanjo. Brata ji ne verjameta in se iz nje celo delata norca, ko odide, brata nadaljujeta pogovor in Krizald je seveda za poroko, Arist pa ga previdno opozarja, da mora zvezo potrditi tudi ”učena” žena Filaminta, ki v hiši predstavlja vrhovno oblast. Oblastno gospo spoznamo v trenutku, ko odpušča iz službe kuharico Martino in to zaradi ”hudega” prekrška, saj je po tridesetih lekcijah visoke francoščine gospodarico ranila z besedo grobo, nizko in nemarno. Upogljivi soprog se seveda ukloni ženini muhi, a problem nastane, ko mu je vsega dovolj in najprej v dolgi tiradi sestri Belizi očita njeno pretirano željo po znanju, s tem razburi obe učeni ženski, posebej ženo Filaminto, ki mu očitata, da ne razume njunih vzvišenih stremljenj. 
Ko hoče ženi predstaviti nameravano poroko, ga ona prekine z novico, da je Henrieti namenila za moža hišnega prijatelja, domišljavega pisuna Trissotina. Ko Arist izve od Krizalda za Filamintino namero, je ogorčen nad bratovo strahopetnostjo, prepričuje ga, naj uveljavi svojo voljo. Krizald obljubi, da bo poslej drugače in bo obveljala njegova. Trissotin bere svoje stihe materi, teti in Armandi, ženske v antologijskem prizoru na vse pretege hvalijo Trissotinovo stihoklepstvo, le Henrieta se dolgočasi. Ostale tri učene ženske se ob branju tako razvnamejo, da se jim porodi ideja o akademiji, katere cilj bo ”uničenje nečednih zlogov in postanih kvant”. Dogodku se pridruži še Trissotinov prijatelj, učenjak Vadius, dvoličnež, ki hvali Trissotina, a ga v resnici zaničuje, sporečeta se, njun besedni dvoboj je bleščeča parada medsebojnega obtoževanja. Vadius besen odide, Filaminta pa pride k stvari, ki si jo je zamislila: Henrieta mora takoj poročiti stihoklepca, Henrieta se upira, a tudi Armanda jo prepričuje da hči mora biti staršem v vsem pokorna. Pogovor prekine ”novi” Krizald, ki naznani, da daje Henrieto v zakon Klitandru. Zdaj se v Armandi prebudijo zatajevana čustva do Klitandra, a Klitander ostaja neomajen v ljubezni do Henriete. Vendar Filaminta vztraja, da bo Henrieto omožila s Trissotinom, Krizald bo to preprečil. Henrieta prepričuje Trissotina, da se morata dva poročiti iz ljubezni in ne zaradi njene bogate dote, ko pride Filaminta z notarjem in se začne prepirati z možem, kateri ženin bo pravi, njen ali njegov. Kot deus ex machina se pojavi Arist s pismom, ki Filaminti sporoča, da je v Lyonu izgubila pravdo in mora plačati štirideset tisoč zlatnikov in sodne stroške; Filaminta je tako izgubila vse svoje premoženje. Ko to sliši Trissotin, ni nič več vnet za poroko, Klitander pa je pripravljen vzeti Henrieto tudi brez dote, saj je ljubezen tista, ki narekuje njegove odločitve.
Seveda poanta ni skrita zgolj v dejstvu, da se Trissotin, ki je laži učenjak in stihoklepec, ukvarja predvsem s tem, kako bi obogatel, da je napihnjenost, s katero Filaminta in Beliza razglašata svojo vzvišenost nad materialnimi, vsakdanjimi stvarmi, le poza in se razblini kot milni mehurček, ko Filaminto zadene novica o izgubljeni pravdi. Osrednji problem je drugje: Molière je namreč prepričan, da ni razum nič vreden, če ni podprt z resničnimi čustvi in da morajo tudi najbolj goreča čustva imeti za podlago razumno presojo. To velja tako za moške kot za ženske, zato smeši lažno učenjakarstvo pri moških in ženskah. Vidimo, da se proti koncu sedemnajstega stoletja že oblikujejo osnove razsvetljenske miselnosti, ki se bo izogibala vsakršnim pretiravanjem in napihnjenosti. In to ravnovesje razumskih in čustvenih vzgibov mora biti prav tako vodilo za moške in za ženske: vsako pretiravanje, vsako iskanje ”vzvišenega” tam, kjer se dogajajo zgolj vsakdanje stvari, nima nobene teže. Hkrati se Molière poigrava tudi z lažno učenostjo, ki se je, kot to počne tudi danes, vedno kitila s tujim perjem, kradla tuje ideje, na debelo prepisovala. Prav zaradi tega spoznanja so Molièrove Učene ženske komedija, ki govori o nas in naših časih. Lahko dodamo: v poslednji fazi, ko je njegova komediografija strnila v problemska jedra vsa osebna in kolektivna spoznanja, osebe, ki jih prikazuje, tako kompleksne in ob komičnosti njihovih medsebojnih sporov in spopadov začutimo tudi pridih tragičnosti. Komediograf je gradil dramatično strukturo teh komedij na besednih igrah, na vsebinskih variacijah človeških ravnanj, na oblikovanju mentalnih spopadov med komplementarnimi karakterji (Armanda – Henrieta, Henrieta – Trissotin), pri tem pa je ustvaril edinstveno atmosfero, ki zagotavlja živost in aktualnost njegovih komedij tudi v našem času.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/3,1 MiB)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kdaj-postane-ucenost-smesna