Mateja Bučar / Foto: Nada Žgank
Slovenski gledališki inštitut v sodelovanju z Društvom za sodobni ples Slovenije (DSPS) v sklopu Gledišče* nadaljuje s srečanji in pogovori z letošnjimi nagrajenci Ksenije Hribar.
Mateja Bučar / Foto: Nada Žgank
Na drugem srečanju, v četrtek, 28. maja s pričetkom ob 18.30 se bomo v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) pogovarjali s prejemnico nagrade za življenjsko delo, Matejo Bučar. Pogovor bo vodil Rok Vevar. Vstop prost.
Plesalka in koreografinja Mateja Bučar je bila na začetku svoje sodobno-plesne kariere v drugi polovici 80. let članica baletnega ansambla SNG Opere in baleta Ljubljana, kjer je nastopala kot solistka zbora. V Plesni teater Ljubljana (PTL) jo je Ksenija Hribar rekrutirala skupaj z nekaterimi drugimi baletnimi plesalci, ki jih je zanimal sodobni ples, da bi se nivo tehnične ravni njenega ansambla dvignil, pa tudi zato, ker je tudi med baletnimi plesalci obstajal interes za sodobni ples. Tako je Mateja Bučar postala ena izmed tistih plesalk, ki so s svojimi nastopi zaznamovali čas estetske diverzifikacije plesno-gledaliških praks na prehodu iz 80. v 90. leta. Nastopila je v nekaterih ključnih delih Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Inštituta Egon March Marka Košnika, v retrogardnih spektaklih Dragana Živadinova in tudi v predstavah Vlada Repnika.
Sredi 90. let je začela s svojim avtorskih koreografskim delom na področju sodobnega plesa, v katerem je ustvarila enega najbolj nenavadnih, konceptualno intrigantnih in estetsko impresivnih opusov, kar jih poznamo v domači sodobno-plesni ustvarjalnosti. Čeprav je debitirala s predstavo Tonka (1992; v soavtorstvu z Maretom Mlačnikom) in na EPK v Antwerpnu premierno predstavila delo Bos na Veneri (1993), se zdi, da se njen koreografski opus konceptualno zastavi z delom Disciplina kot pogoj svobode (1996; koprodukcija SNG Opera in balet Ljubljana, PTL), v katerem oblika prostora, plesna kompozicija ter zgodbe uporabljenih objektov in dislociranih teles nastavijo nekaj koreografskih parametrov, ki odtlej ključno so-koreografirajo opus Mateje Bučar. Ta se na različne načine ukvarja z razmerjem med prostorom in objekti ter statusom koreografije in teles v/do njih, slikovnimi ali digitalnimi aplikacijami prostorov in njihove pregibnosti. V zadnjih letih je Mateja Bučar začela s serijo del, ki potencialne koreografske rabe presprašujejo v “zalogah” (gibalnih arhivih) javnih krajev (prehodih za pešce, parkiriščih, parkih, … ), v katerih so improvizacijska gibalna pravila zapisana v obliko krajev.
***
Rok Vevar je publicist, plesni zgodovinar in ustanovitelj Slovenskega začasnega plesnega arhiva.
Nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije. Nagrada je namenjena ustvarjalcem na področju sodobnega plesa v Sloveniji, ki s svojo vrhunskostjo in inovativnostjo pomembno prispevajo h kakovosti in razvoju sodobnega plesa pri nas. Namen nagrade je spodbujati celostni razvoj področja sodobnega plesa (nagrada se podeljuje plesalcem, koreografom, plesnim pedagogom, kritikom, producentom, oblikovalcem svetlobe in oblikovalcem zvoka na področju sodobnega plesa), motivirati talentirane mlade ustvarjalce kot tudi nagraditi dolgoletno življenjsko delo posameznikov, ki so s svojo umetniško, pedagoško oziroma teoretsko dejavnostjo zaznamovali naš prostor. Prve nagrade so bile podeljene februarja 2013, ob zaključku Slovenskega plesnega festivala Gibanica.
V sklopu Gledišče* so že potekali pogovori z letošnjo prejemnico nagrade v kategoriji koreograf/avtor Andrejo Rauch Podrzavnik, na tokratnem srečanju bodo gostili prejemnico nagrade za življenjsko delo Matejo Bučar in v juniju Jurija Konjarja, prejemnika nagrade v kategoriji plesalec/performer.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/srecanje-in-pogovor-z-nagrajenci-ksenije-hribar-2015-mateja-bucar