Foto: Jure Nastran
Škofjeloški pasijon v nasprotju s številnimi pasijonskimi procesijami, ki so se ohranile v dokumentih, vsebuje tudi dramsko besedilo. Ta kombinacija je ključna za estetski učinek Škofjeloškega pasijona, ki se po šestih letih od zadnje uprizoritve kot pravi spektakel z več kot 900 sodelujočimi zopet vrača na škofjeloške ulice in trge.
Foto: Jure Nastran
Znanstveni sodelavec Freie Universität v Berlinu Jaša Drnovšek se v okviru projekta DramaNet: Evropska drama zgodnjega novega veka in kulturna mreža ukvarja s hipotezo, da gre pri drami zgodnjega novega veka za prvi pojav množične kulture v človeški zgodovini. Pri tem uvaja v teorijo pojem kulturne mreže.
Primer takšne kulturne mreže je (infra)struktura, ki jo je po Tridentinskem koncilu v 16. stoletju v luči protireformacije in katoliške obnove vzpostavila nova politična elita katoliške Cerkve, Družba Jezusova (jezuiti) in Red manjših bratov kapucinov (kapucini). V 17. stoletju je bilo zgolj na nemškem govornem področju Svetega rimskega cesarstva ustanovljenih skoraj 300 kapucinskih postojank.
Medtem ko so se širili po Evropi in tudi kasneje, ko so ohranjali politični vpliv, je bil sestavni del njihove pastoralne dejavnosti uprizarjanje procesij velikega petka oz. pasijonskih procesij. Pasijoni so bili neredko edini gledališki, včasih celo edini kulturni dogodek v življenju ljudi.
Takšen dogodek je bil namreč praviloma brezplačen in odprt za najširšo javnost. Tudi zato so bili pasijoni do konca 18. stoletja tako priljubljeni, tako rekoč pop art katoliške Cerkve, je pojasnil Drnovšek in dodal, da je skoraj vsak kraj, ki si je to lahko privoščil, v nekem obdobju uprizarjal svoj pasijon.
Procesija velikega petka je tudi Škofjeloški pasijon kapucinskega patra Romualda, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, napisano v slovenskem jeziku. V kontekstu Drnovškovih dosedanjih raziskav pa se posebnost Škofjeloškega pasijona, zaradi katere bi tradicija njegovega uprizarjanja sodila tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, skriva drugje.
Pasijonske procesije, ki so se ohranile v dokumentih, so namreč navadno tako imenovani procesijski redi, ki določajo, kako si v procesiji sledijo posamezni liki, prizori in realne osebe, kot so spremljajoči glasbeniki. Takšnih dokumentov najdemo v lokalnih cerkvenih in drugih arhivih na nemškem govornem področju nič koliko, ugotavlja Drnovšek.
Vendar z izjemo nekaj fragmentov, ki so se ohranili na Tirolskem, doslej še ni zasledil dokumenta o pasijonski procesiji, ki bi, tako kot Škofjeloški pasijon, vseboval tudi dramsko besedilo. "Iz teatrološkega vidika, iz vidika estetskega učinka uprizoritve se mi zdi ta podatek ključnega pomena," je izpostavil Drnovšek.
Že če primerja pasijon statične odrske postavitve s pasijonom, ki je potekala kot procesija, ki se vije skozi mesto ali vas, se zdi, da je učinek slednjega na gledalca neprimerno močnejši. "Toda še polnejše, še intenzivnejše estetsko izkustvo obeta procesija, v kateri sodelujoči med samo procesijo ali pa na vmesnih postajah tudi govorijo in se s svojim govorom obračajo neposredno na gledalca. V tem pogledu je Škofjeloški pasijon množični medij par excellence," ugotavlja Drnovšek.
Zaradi izvirnosti in pomena, bogastva jezika in samega obsega predstave je Škofjeloški pasijon, ki je bil zapisan med letoma 1725 in 1727 ter kasneje večkrat uprizorjen, razglašen za živo mojstrovino državnega pomena, ki kandidira tudi za vpis na reprezentativni seznam UNESCO nesnovne kulturne dediščine.
Lanska kandidatura za seznam ni bila uspešna, zato so vlogo umaknili. Dopolnjeno vlogo naj bi predvidoma oddali do konca tega meseca, ocenjevanje pa bo prihodnje leto. Informacijo o poteku priprav za nominacijo enote žive dediščine Škofjeloški pasijon za vpis na Unescov seznam bo na današnji seji vlade podala ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar.
Pasijonska procesija v Škofji Loki spada med najstarejše kontinuirano uprizarjane gledališke igre v Sloveniji. Na osnovi ohranjene pisne predloge se je pasijonska uprizoritev z vmesnimi prekinitvami izvajala v postnem in velikonočnem času od leta 1713 do ukinitve v času jožefinskih reform. V 20. stoletju je bila oživljena leta 1936 in ponovno leta 1999. Sledili sta še uprizoritvi leta 2000 in 2009.
Škofjeloški pasijon, ki je najstarejša v celoti ohranjena režijska knjiga v Evropi iz obdobja baroka, je največja gledališka predstava na prostem v Sloveniji. Ker gre za velik organizacijski zalogaj, so se v škofjeloški občini odločili, da bodo pasijon uprizarjali le na vsakih šest let. Letošnjo organizacijo vodi Matej Mohorič Peternelj, režiser pa je Milan Golob.
Po več mesecih priprav in vaj se konec tedna Škofjeloški pasijon z več kot 900 igralci, nosači in drugimi sodelujočimi prostovoljci ter 80 konji vrača na mestne ulice. Premiera je predvidena v soboto, temu naj bi do sredine aprila sledijo še sedem predstav, vendar bo njihova izvedba odvisna od vremenskih razmer. Za primer dežja imajo organizatorji pripravljene rezervne termine.
Na osmih predstavah v Škofji Loki pričakujejo okoli 30.000 ljudi iz Slovenije in tudi tujine. Uprizoritev si bodo ogledale številne skupine iz cerkvenih krogov in šol. Gledalci ob nakupu vstopnic lahko izbirajo lahko med štirimi prizorišči, saj se bo pasijonska procesija na prenosnih odrih vila od nekdanje vojašnice čez Kapucinski most na Mestni trg in nazaj.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/skofjeloski-pasijon-kot-pop-art-katoliske-cerkve