Foto: Peter Uhan
V petek, 12. decembra, bo v dvorani Duše Počkaj (Cankarjev dom) v režiji Primoža Ekarta slovenska krstna uprizoritev dramskega besedila provokativne hrvaške avtorice Ivane Sajko, Evropa. Večplastna zgodba, inspirirana z antičnim mitom o Evropi in Zevsu, Brechtovo dramo Mati Korajža in njeni otroci in aktualnimi dogodki na evropskih mejah, bo na odru zaživela skozi igralske interpretacije Barbare Cerar ter petih mladih igralk in igralcev, talentiranih študentov igre, ki vam jih bomo predstavili v petih kratkih intervjujih.
Foto: Peter Uhan
Filip Samobor je študent četrtega letnika gledališke igre in umetniške besede na AGRFT. Jaz, jaz, jaz, Na most (Gledališče Glej) in MGL & AGRFT Rocks so predstave v katerih je – poleg akademijskih produkcij, seveda, – tudi nastopil. Ko ni na gledaliških vajah, vadi s svojo perspektivno glasbeno skupino Jazz in the Pants.
Zakaj igra?
Ko sem bil še čisto majhen, sem gledal predstavo Macbeth, v kateri je igral moj oče. Najbolj navdušen sem bil nad dejstvom, da so v predstavi imeli čisto prave meče, s katerimi so se bojevali, in tako sem si seveda želel postati vitez. Ker pa se je to izkazalo za nemogoče, se mi je dramska igra zdela nekakšen najbližji približek. Seveda sem razmišljal tudi o drugih opcijah in vmes skoraj čisto pozabil na gledališče, dokler me ni v srednji šoli profesorica Nataša Homar povlekla v šolsko predstavo o Ojdipu. Takrat sem prvič stal na odru in se vanj zaljubil.
Kaj bi bil, če ne bi bil igralec?
Meteorologija in geofizika; to je še pisalo na mojem vpisnem listu. Mogoče tudi kaj v zvezi z matematiko.
Tekst Ivane Sajko Evropa se vehementno poigrava z osnovnimi principi dramske naracije. Klasičen dialog je zamenjan z monološko strukturo (v naslovni vlogi Evrope nastopa Barbara Cerar), ki jo sekajo vaše intervencije. Si se kdaj že soočil s tako radikalno dramsko pisavo? Prvo branje je bilo verjetno kar zanimivo ...
Na Akademiji smo dva semestra delali avtorske projekte, tako da mi neko »dramsko-nedramsko« delo ni tuje, kljub temu da sem že delal projekte, ki niso temeljili na klasični dramski naraciji, pa je Evropa vseeno bila nova izkušnja, saj v akademijskih projektih nismo imeli likov. Raziskovanje lika, situacije in teksta je v tem primeru predstavljalo neko svojstveno zahtevnost; že sama telesna poza je izjemno nenaravna in utrujajoča. Glede na vloženo kreativno energijo in pristop ta projekt, kljub napisanemu tekstu, doživljam kot polavtorski.
Med procesom dela smo prišli tudi do točke, ko ste si igralci za inspiracijo izbrali like iz animiranih filmov in na podlagi njihovih temeljnih karakteristik iskali svoj lik. Ti si se odločil za lik Johnnyja Brava. Kaj je bilo tisto, kar te je pri njem najbolj pritegnilo?
Jonnyja sem lansiral kot idejo, ki jo je Primož Ekart takoj zagrabil, in bil nad njo celo bolj navdušen kot jaz. Na začetku sem imel manjšo averzijo ravno zaradi dejstva, da so Johnnyjeve karakteristike v popolnem nasprotju z mano. On je človek, ki rabi pozornost, ki živi za to, da se drugim razkazuje in zato mi je bilo kar težko vstopiti v ta lik. Drug aspekt, ki bi ga želel izpostaviti, pa je Johnnyjev odnos do njegove mame. Je edina ženska, ki jo spoštuje in uboga in zdi se mi, da ima moj lik znotraj naše predstave še prostor za razvoj v to smer.
Kakšen se ti zdi (iz igralskega stališča) način gradnje lika iz fizisa, ne iz psihologije in zapisanih črk?
Sam pri gradnji lika nikoli nimam sistema in tudi tukaj ga nisem imel. Vržeš se v zadevo, nabiraš vse možne inspiracije in skušaš svoj lik najti preko različnih stvari; preko glasu, telesa, skozi analizo itd. in skupna zmes vsega tega je tisto, kar ustvari lik. Osnovno načelo psihozifisa je, da če vplivaš na psiho, se bo telo prilagodilo in obratno.
Pomemben element predstave so tudi songi, ki jih boste v živo (ob spremljavi klavirja in bobnov) odpeli in odplesali. Vsak je žanrsko obrnjen v svojo smer in – predpostavljam – kar precej izvedbeno in interpretacijsko zahteven.
Ker imam posluh, mi samo petje ne predstavlja problema. Ko se pa temu doda še koreografijo in interpretacijo, pa postanejo stvari zahtevnejše. Potem je tukaj še tehnični segment, ki mi trenutno povzroča največ skrbi; mikrofoni, slišnost, razumljivost ... Vsi songi so pisani večglasno in glede na to, da sem navajen solističnega petja, sem še posebno pozoren na to, da se glasbeno uskladim s soigralci.
Tvoje želje/načrti za prihodnost?
Želim si, da bi v sebi našel moč, da bi čim bolje opravil vse stvari, ki sem si jih naložil to leto. Potem si pa želim kakšen teden spanca. Za naprej pa ne vem. Upam, da bom imel veliko ponudb in da bom lahko delal. To mi je najpomembnejše.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/naj-vam-jih-predstavimo-filip-samobor