Na snemanju - Borut Veselko, Jernej Gašperin / Foto: Špela Kravogel
Slovenska radijska igra sooblikuje slovenski in svetovni kulturni prostor. Nedavno se je na berlinskem festivalu Prix Europa predstavila radijska igra Zdenka Kodriča Kabinski - dvakrat živ, septembra pa je bila igra po besedilu Toma Bidwella Stvari, ki jih je treba narediti pred smrtjo, nominirana med tri najboljše na festivalu Prix Italia.
Na snemanju - Borut Veselko, Jernej Gašperin / Foto: Špela Kravogel
Slovenska radijska igra se po kakovosti lahko meri s katero koli radijsko igro na svetu, je poudarila urednica Gabrijela Gruden, ki vodi uredništvo igranega programa na tretjem programu Radia Slovenija - programu Ars. To po njenih besedah dokazuje tudi nominacija igre Stvari, ki jih je treba narediti pred smrtjo, med tri najboljše na festivalu Prix Italia. Ta namreč velja za najstarejši in največji tovrstni festival na svetu. To je že tretja nominacija za slovensko radijsko igro v zadnjih letih na tem festivalu. Prislužili sta si jo že Koža iz bombaža iz leta 2011 ter Ženska bomba iz leta 2013.
Radijska igra, ki jo Grudnova poimenuje "najbolj množično gledališče", je prepoznavna po vsej Evropi. Močno je zastopana v nemško govorečem območju, kjer si jo lahko "izposoja" več držav, v skandinavskih državah in v Romuniji, kjer so pred dvema letoma ustanovili svoj festival, ki je posvečen njenim novejšim oblikam, je pojasnila Grudnova. Ob tem je navedla besede ustanovitelja tekmovanja Prix Italija Petra Leonharda Brauna, ki je nekoč dejal: "Radijska igra bo umrla zgolj tam, kjer so ljudje zaspali."
V Sloveniji radijska igra živi že vse od leta 1928, ko so na radiu uvedli žive nastope igralcev, ki so interpretirali različna dramska dela. Tak način je bil po mnenju Grudnove zanimiv, ni bil pa še tako prefinjen. Razcvet je radijska igra doživela po drugi svetovni vojni, ponovno revolucijo pa ponuja današnja digitalizacija. Tudi sicer je radijska igra kot radio vezana na tehnologijo. "Nekateri pravijo, da je na radiu pol tehnologije in pol umetnosti," je ponazorila.
Radijsko igro danes na prvem in tretjem programu Radia Slovenija spremlja več tisoč ljudi, največ odzivov dobijo od slepih in slabovidnih, ki so, kot pravi Grudnova, neverjetni poznavalci tega žanra. Starostna struktura poslušalstva je raznolika, najmanj je mlajših poslušalcev, za katere so zato pripravili otroško nanizanko po literarni predlogi Zgodb nekega Hektorja avtorja Dima Zupana. Te zgodbe so predstavljali tudi na različnih dogodkih, Grudnovi pa so najbolj ostali v spominu učenci iz osnovne šole v Starem trgu pri Ložu, ki so sami pripravili 14-minutno radijsko igro.
Grudnova je opozorila tudi na zahtevnost tega žanra kot "slepe umetnosti, ki mora preslikati neko dogajanje na poslušalčev notranji oder". Obenem je, kot je dejala, "glas lahko izdajalski". To pomeni, da radio neko glasovno napako, ki se na odru niti opazila ne bi, podeseteri. Interpretacijo besedil igralci označujejo "za šepetanje na blazini". Za razliko od poslušalca v gledališču, ki je lahko tudi deset metrov daleč, je tukaj njihov poslušalec 30 centimetrov stran oddaljeni mikrofon. Prednost te umetnostne zvrsti pa je v številčnosti poslušalcev in v tem, da ostane posneta.
V uredništvu igranega programa na leto predvajajo 300 radijskih iger, veliko tudi arhivskih. Ekipo sestavlja šest ustvarjalcev, k sodelovanju pa vabijo večinoma le profesionalne igralce z izjemo nekaj naturščikov, če to zahteva sama igra. Igre režirajo večinoma "hišni" režiserji, včasih pa gostijo tudi zunanje, zaradi pluralizma v estetikah, je pojasnila urednica. Osnova za igro je zborni jezik. To je umetniška plat zgodbe, ki pa zahteva tudi tehniško obdelavo. Tudi ta je po besedah Grudnove zahtevna - filigransko delo.
Eden od poskusov, da bi se poslušalcu še bolj približali, so nove kontaktno-igrane nanizanke. Serija na videz zabavnih, sicer pa za mlade zelo resnih problemskih iger Pri psihiatru je nastajala kar 3 sezone, sledila pa je nanizanka o delu in delovnih razmerjih z naslovom Peta izmena. Igralci dobijo osnovni tekst, ki ga nato nadgrajujejo z nasveti poslušalcev ali pa svetujejo, s katerim igranim prizorom naj se problem razreši. "Poslušalci se včasih tako vživijo v kakšno situacijo, da pozabijo, da so za liki igralci," je dejala Grudnova.
V zadnjem času vlada tudi veliko zanimanje za posnetke radijskih oddaj na spletu, vendar se ubdajo s tehničnimi težavami, pri starejših od leta 2001 pa so problem tudi avtorske pravice. Te imajo tudi radijske igre z avtorsko glasbo.
Še ta mesec se za slovensko radijsko igro obeta novo gostovanje. Na festivalu otroške in mladinske radijske igre v Bratislavi se bo v mladinski kategoriji predstavila omenjena igra Stvari, ki jih je treba narediti pred smrtjo, v otroški kategoriji pa igri z zgodbama iz serije Zgodb nekega Hektorja.
Danes je v arhivu Radia Slovenija več kot 4500 posnetkov radijskih iger za odrasle in otroke slovenskih in svetovnih avtorjev, vsako leto se arhiv poveča za okrog 70 novih del. Shranjeni so glasovi in kreacije velikih slovenskih igralcev, režijski dosežki, izvirne glasbe skladateljev vseh generacij, posnetki gledaliških predstav. Dela slovenskih avtorjev so bila predvajana tudi v programih večine evropskih radijskih postaj, prevedena so v 27 tujih jezikov, piše na spletni RTV Slovenija.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/radijska-igra-mnozicno-gledalisce-a-tudi-slepa-umetnost-ki-racuna-na-notranji-oder-poslusalcev