Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Izjemen dogodek je, ko FBS s svojim prihodom počastijo resnične legende, eminence slovenskege gledališke umetnosti, ljudje, ki so svoje igralsko poslanstvo vnašali tudi v osvobajanje našega ozemlja. Igre, mitingi in recitacije so bodrile vojake, v tovarištvo se je brezpogojno verjelo, čutili so ga vsi, tako pristno, da so sanje o svobodi tudi resnično soustvarili.
Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Kot primorec se je Aleksander Valič že z 8. leti soočil z zatiranjem slovenskega jezika s strani fašizma. Leta 1942 je postal borec za svobodo in se priključil Frontnemu gledališču, kar je pomenilo, da se je resnično igralo sredi vojne vihre. Najraje se spominja recitiranja Simona Gregorčiča, predvsem pesmi Soči in Mojo srčno kri škropite. Ivanka Mežan pa je imela drugačno zgodbo. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, natančneje v Črnomlju, se je udeležila gledališkega tečaja leta 1943 (gledališki tečaj je potekal tudi v Semiču, ki pa je bil specifično namenjen Frontnemu gledališču) in bila izbrana med nadarjene. Beseda je bila takrat orožje in orodje igralca. Znano je, da se je šlo v partizane s puško in knjigo v roki, kar je bila specifika našega prostora. Vsak partizan je pesnikoval, kultura je budila narodno zavest in imela povsem realne učinke. Teater je bil ves čas NOB prisoten v vsakdanjosti. Miklavž Komelj je denimo navajal Kocbekove dnevniške zapiske Listina, kjer zapiše, kako je Matej Bor odlično oponašal Hitlerja. Skozi agitke, smeh in igro so si lajšali ušive (dobesedno) vojne dni. Zora Konjajev, ki je bila sicer zdravnica, je Črnomelj tistih časov vzporedila z Babilonom, saj je predstavljal pisano paleto jezikov in izjemnih kulturnih dogajanj.
Ob obeležju 70. obletnice gledališča na osvobojenem ozemlju je nastala tudi e-razstava, ki vsebuje bogato arhivsko zbirko. Predlagamo, da si izjemnost gledališkega fenomena v času boja za svobodo, podrobneje pogledate na: http://partizanskogledalisce.si
Draga Ivanka Mežan, katera je bila vaša prva predstava pri Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju in katera najljubša oz. kaj vam je ostalo še posebej v dragem spominu?
Prva je bila Angelika v Molièrovem Namišljenem bolniku. Najljubši pa so mi bili mitingi, tudi recitacije. Najraje sem recitirala Kajuha, Bora, kasneje pa Vipotnika.
Kakšni so bili takrat občutki, bili ste zanosna mlada kulturnica, zelo radi govorite o tovarištvu, vseeno pa so bili to vojni časi …
Bilo je polno hrepenenja po drugačnih časih, predvsem pa je bila močna zavest, da s svojim delom ustvarjamo nov čas, lepši, čistejši. Za nas mlade zelence, ni bilo težko, ker smo potrpeli vse. Ni bilo občutka, da se kaj ne more, zaradi recimo občutka lakote, šli smo čez vse. Vmes so se dogajale hude reči, ljudje, borci so padli. Zame je najlepša beseda tovariš, čeprav so jo tako grdo popacali. Med prijateljem in tovarišem je razlika, prijatelj ti seveda stoji ob strani, tovariš pa je tisti, ki tudi če te ne pozna, v borbi rešuje tvoje življenje. V NOB smo bili res tovariši. Prijatelju moraš vrniti prijateljstvo, tovariš pa v zameno ne pričakuje ničesar.
Kako je bilo poznati naše velike avtorje kot so bili Edvard Kocbek, Vitomil Zupan, Matej Bor?
Z velikimi ušesi, z velikimi očmi smo stali pred njimi in jih poslušali. Tudi s spoštovanjem, ampak vendarle smo bili vsi na ti. Tudi Vidmarju sem rekla ti, ali pa Zupanu, Kocbeku. Vsi smo bili ena velika družina, delali smo za isto stvar.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/gledalisce-upora-skozi-prizmo-tovaristva