Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Kobo Abe: Prijatelji, SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Povprečen človek živi v povprečnem stanovanju, ima ljubico in povsem povprečno službo. Po službi se vrne v stanovanje, odklene vrata, vstopi, zaklene vrata in si oddahne. Ah, končno! Potem pa se na vratih pojavijo ljudje, ki jih prvič vidi in so prepričani, ampak zares prepričani, da so njegova družina.
»Ja, na silo so vstopili!« poroča moški po telefonu policiji. V ozadju pa sedijo, stisnjeni eden ob drugega prijatelji, z najbolj nedolžnim in milim pogledom kar ga vsak izmed njih premore.
Kobo Abe, japonski avtor, ki mu je uspelo ubežati okviru »japonskosti« z dramo Prijatelji v režiji lanske nagrajenke za režijo M. Koležnik ter z pisano ekipo igralcev ansambla Ljubljanske Drame.
Toplina družine ali svoboda samote?
Obstajajo okolja v katerih je družina visoka prioriteta. In okolja v katerih je majhno stanovanje, prav takšno kot tisoče drugih pod, nad in ob njem, za enega ali dve osebi standard doma. Okolja v katerih otroci morda srečajo starega starša le enkrat v življenju in si sploh ne predstavljajo kaj pomeni sestrična. Ter okolja v katerih noben rojstni dan in niti en praznik ne mine brez horde sorodnikov bližnjih in daljnih kolen.
Duh svobodnjaka se v slednji počuti utesnjeno, duh družinskega človeka pa v prvi izgubljeno.
Družina te oblikuje, narekuje ali celo zapoveduje obnašanje in pričakuje. Veliko pričakuje. Vendar tudi nudi neizmerno trdnost in oporo. Je neobhodno, da se za oporo vedno zanašamo na tako ali drugačno skupnost? Opora za ceno svoje lastne edinstvenosti in notranje usmeritve, kompasa, ki nam morda kaže drugo pot od tiste v katero nas potiska kolektiv?
To je lagodno.
Naslanjati se na podporne stebre družbe in početi kar je sprejemljivo.
A potem nikoli ne ugotovimo
kdo zares smo in kako visoko lahko letimo…
Kot samotni gamsi v gozdu pa nikoli ne spoznamo
kako naj se prilagodimo.
Dejstvo pa je, da si svet delimo
S čudovitimi ljudmi,
v katerih se,
se gotovo nekaj iskri.
Morda res skozi oči.
Presrečni, da poznamo toliko iskrečih ljudi.
Koliko čudovitih ljudi srečujemo vsak dan! Novih in starih znancev. Pred Orlom, na odru, v tribuni sosednjem sedežu, pred dvorano, v Traču, na glavnem trgu, v Vitrinskem dvoru, v hotelski sobi,…
Veselimo se novih obrazov in poznanstev ter se včasih spomnemo na stare, ki smo jih vajeni z gledaliških predverij in zajtrkovalnice iz prejšnjih let, pa jih tokrat ne ugledamo.
»Kamor pridemo, iščemo neke vrste nadestno, ali bolje, začasno, družino« je pred nekaj elti dejal eden izmed mojih profesorjev: »v šoli, v gledališču, v službi,..«
Najčudovitejša pa je tista družina (jasno, na tem mestu ne mislim le na rodne družine), ki je sposobna pustiti, da se razvija posameznikova idividualnost ob enem pa je podporni steber vsakemu v skupnosti.
Je gledališče v širšem smislu takšna skupnost?
Kaj pa, če je družina pravzaprav sleherni človek, ki ga srečamo kjerkoli in kadarkoli? Smo sposobni takšnega, univerzalnega dojemanja pojma družine? Družinski član pomeni nekdo, ki želi za nas le najboljše, nam da najboljše in za kogar sami želimo le najboljše in se kar najbolj potrudimo v skrbi zanj. V prijetnih in neprijetnih življenjskih situacijah. Če je potemtakem, glede na univerzalno dojemanje družine, tudi prodajalka del moje družine in sem jaz del njene… Če bi moški iz naših Prijateljev sprejemal vsakega človeškega člena v verigi vsakodnevnih stikov kot člana družine, morda ne bi bila potrebna nasilna invazija v njegov intimni prostor z namenom vstavljanje pojma »družine« ( ki ga prej ni poznal) v njegov miselni sistem.
*Po navdihu iz članka M. Bogataja, gledališki list.
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ce-se-ti-zgodi-druzina