Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Veš, gledališčnik, rad bi ti napisal pismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav. Še dolgo bomo skupaj in upam, da ne bo nam žal.
Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Osupljiva izbira dogodkov tako ali drugače povezanih z gledališčem in dramatiko je preobilna za enega človeka. Tu je res vse, kar lahko pričakujem od gledališkega festivala. Najbolj me navduši in polni zagnanost ljudi, ki se ukvarjajo s tem, da je takšen festival sploh mogoč.
Ampak imam občutek, da smo vsi na isti ladji. Nad vodno gladino nas drži gledališče. Morje ni mirno, pa tudi s posadko so problemi, ker nikoli nismo enotni glede kurza. Čeprav je toliko različnih prepričanj, mislim, da se le redki motijo. Naši kompasi in zemljevidi se razlikujejo, pa tudi v ideji kaj naj bi bil naš cilj si nismo enotni. Rešuje nas samo to, da se včasih spomnimo, da smo na isti ladji in da le-ta ni od nikogar. Malo nad morjem, daleč od neba. Za to je potreben pogum, predanost, znanje in skrivnostna zadeva, ki ji pravimo talent. Ni čudno, če kdo zboli ali preprosto obupa. Plovba je polna izzivov. Meni ni tako zelo težko, sem pomočnik kuharja. Nekateri pa v nevihtah tekajo po krovu in skrbijo za ladjo. To so naše lepe žrtve, ki brez ugovorov ubogajo kapitana. Vsakemu je obljubil nekaj drugega. Nekateri so šli z njim na pot zgolj zaradi njegove karizme. Prav je, da je neprestano pijan in se kaj dosti ne zmeni za smer plovbe. Tako ali tako je še večina morja neraziskanega.
Vsak ima svoje delo, pa naj ga opravlja po želji ali pogodbeni dolžnosti. Večni popotniki, mornarji, ali ni lepo, da se lahko včasih ustavimo v mirnem pristanu?
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/devetinstirideseti-pristan