Foto: Mare Mutić
Prešernovo gledališče Kranj in Škuc gledališče, Marie NDiaye HILDA, režija Alen Jelen, premiera 16. oktober 2014.
Foto: Mare Mutić
Hilda je zgodba o agoniji in mučenju, o prevzetnem in skromenem, o velikem in majhnem, o grabežljivosti in odrivanju, o nadrejenem in podrejenem, o moči in nemoči in nenazadnje o kompromisu in uporu. Hilda je zgodba o neokapitalizmu, neoliberalizmu, neokonzervativizmu in sodobnem suženjstvu.
Zgodba se začne skorajda nedolžno: Franck Meyer pride na razgovor za delo h gospe Lemarchand. Ta mu pove, da hoče pravzaprav zaposliti njegovo ženo, Hildo. Vendar pa je iz prizora v prizor huje: v drugem prizoru Hilda hodi domov le spat, v tretjem Lemarchandova Francka ne spusti do Hilde, v četrtem pa jo že zadrži doma. Vrhunec je v petem prizoru, ko ima Franck dostop do Hilde, ta pa nima niti moči niti volje, da bi se odločila za upor. V zadnjem prizoru se Franck v sebi dokončno poslovi od svoje žene.
Vse skupaj pa seveda ni tako zelo preprosto, saj je Hilda odsoten lik. Vse izvemo le iz neskončnih monologov gospe Lemarchand in kratkih Franckovih replik. V besedilu je NDiaye namenila bistveno več govornega prostora Lemarchandovi, kar ustvarja tudi logiko besedila: več besed, več moči, več volje. Hildina odsotnost ne pomeni le odsotnost osebe, temveč odsotnost njene volje in njene moči. Po drugi strani pa Franck, ki ima zgolj kratke, okorne replike, vseeno ima neko manjšo moč, a vedno znova in znova (ko sprejme denar gospe Lemarchand) naredi kompromis.
Posledica Hildine odsotnosti je tudi struktura besedila – ni aristoteljanske forme, saj ni dogodka. Edini dogodek v besedilu – to se pravi govorni dogodek – je, ko v dialogu Francka nadomesti Corinne, Hildina sestra. Corinne, ki se sicer kot like ne razvije, pa je kot funkcija neizmerno pomembna. Franckov glas nadomesti Corinnin glas, ki je močan in predvsem uporniški. Ona je začetek upora, ko zavrne denar, ki ga Franck prej večkrat omahljivo vzame. Ona je tisti glas, ki si upa reči: »Ne!«. Corinne svoj skromen govorni prostor izkoristi zgolj za upor, ona je začetek konca za besedilo.
Gospa Lemarchand je osrednja oseba v tej drami, je malomeščanka, ki je bila »nekoč revolucionarka« (NDiaye, 14). Je »bobo«, tj. boemska buržujka, ki se okliče za levičarko, živi pa po vseh načelih kapitalizma! Lemarchandova ne ljubi in nihče ne ljubi nje, njeno spolno slo pa je v drami usmerjeno tako v Hildo kot v Francka, a ne moremo reči, da ima kakšne posebne spolne usmeritve. Gre za denar in gre za moč, njo privlači moč, opcija, da lahko ostale nadzoruje, jim kroji življenja in osebnost, vse zato, ker ima denar.
Lemarchandova muči oba, Hildo in Francka. Naomi Klein v Doktrini šoka govori o posebnih metodah mučenja, ena izmed teh je odvzem zunanjih dražljajev, se pravi odvzeli so jim čute, zato, da so lahko ustvarili človeka po svoji meri. Pri Lemarchandovi in Hildi je nekoliko drugače (sredstvo je pa enako: odvzem dražljajev, v tem primeru družine in doma). Hildo skuša spremeniti v sebe, sebe pa v Hildo.
In ne le to: NDiaye je vanjo dodala tudi koncept neokonzervativizma, ki sicer ni tako znan koncepta, kot sta kapitalizem in neoliberalizem, ki sta predvsem ekonomska. Neokonzervativizem je »predvsem ideologija vladanja, ki črpa svoj navdih v zamislih relativno neznanega filozofa Lea Straussa (1899 – 1973).«, kot je v članku 'Neoliberalizem in neokonzervativizem' zapisal avtor Mišo Alkalaj. Pravi tudi, da znotraj neokonzervativizma »naloga politikov, da uveljavljajo mogočne in navdihujoče mite, v katere lahko vsi ljudje verjamejo. Ti miti morda niso resnični, a predstavljajo nujne iluzije, ki naj družbo odvrnejo od sebičnega uveljavljanja osebnih interesov«. Kot je Janez Janša ustvaril mit o udbomafiji, tako tudi Lemarchandova ustvarja mit o Hildini nehvaležnosti, Franckovi krivdi in zahteva več, sprašujemo se tudi, če je občutje nesreče Lemarchandove mit ali je res ali je laž in si verjame.
In prav zares si verjame, ona verjame v svoje konstrukte do te mere, da postanejo njene besede nerealne. Lik Lemarchandove vsebuje elemente čudnosti ali fantastičnosti, kar izvira iz zelo močnih samoprevar. Običajno je, da se ljudje trudimo ali pa vsaj poskušamo samoprevar znebiti, vase vedno nekako dvomimo, vemo, da živimo v laži. Pri Lemarchandovi pa je prav obratno: ona verjame v to, kar govori. In vendar, kar govori, lahko zaslišimo kdaj iz svojih ust ali pa iz ust znanca. Kar je srhljivo, je ta izvrstna uporaba nadidentifikacije v besedilu, (z)možnost, da smo vsi lahko gospa Lemarchand, da smo vsi lahko sužnjelastniki, ne samo sužnji (spomnimo se tudi filma Eksperiment). Zelo zlahka se znajdemo v obeh vlogah.
Navkljub vsem možnim aspektom mučiteljice, je pravzaprav Franck tisti, ki nas pretrese. Francka, ki dela na črno, ki je reven, ki nima »delnic, obveznic, varčevalnih računov, življenjskega zavarovanja« (NDaiye, 33), lahko obsojamo, ker dela kompromise in Hildo proda. A potegnimo nekaj vzporednic z aktualno ali vsaj nedavno aktualno tematiko: bosanski delavci v Sloveniji, izbrisani, zaposleni pri korporacijah itn. Takšni ljudje, izkoriščani in zavrženi, nimajo niti manevrskega prostora za upor, kaj šele moči. In kot nimajo ti ljudje manevrskega prostora za upor, tako tudi Franck v besedilu nima manevrskega prostora za govor in s tem za upor. Hilda bazira na odnosu gospodarja in sužnja, s tem pa posledično tudi na odnosu bogatega in revnega, katerega sestavni del je denar. Revež bo, ne glede na to, kolikorat reče »ne« in omahuje, vzel denar in bogatun to ve, tukaj je izvor sodobnega suženjstva.
Sodobno suženjstvo se je začelo pravzaprav s kolonializmom 19. stoletja in postalo zelo razširjen pojav. Najbolj očiten in nikakor ne prikrit primer so pravzaprav korporacije, kot je npr. H&M, Ikea in podobno. Na svetu je trideset miljonov sodobnih sužnjev, največje število zasužnjenih je v Indiji (13,95 miljonov), na Kitajskem (2,95 miljona) in v Pakistanu (2,1 miljona), v Sloveniji pa okoli osem tisoč sužnjev. Te številke, ki so v resnici še višje, nas sicer osupnejo, mogoče smo nekoliko zgroženi, vendar pa ostanemo odtujeni, na površini, ne doživimo avtentične empatije, saj gre za številke, sicer za visoke številke, a vendarle številke.
Marie NDaiye pa nas postavi s Hildo pred kruto dejstvo, da suženjstvo je in da je tudi v naši neposredni bližini. Ker nas tako kruto vrže v to zgodbo je skorajda nemogoče, da bi ostali emocionalno hladni in neprizadeti.
Bibliografija:
KLEIN, Naomi: Doktrina šoka, razmah uničevalnega kapitalizma [prev. Barbara Simoniti], Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 2009.
NDIAYE, Marie: Hilda [prev. Suzana Koncut], tipkopis PGK, 2014.
ALKALAJ, Mišo: 'Neoliberalizem in neokonzervativizem', Mladina, št. 34, 24.8.2005.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 13773 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/z-moznost-da-smo-vsi-lahko-gospa-lemarchand