Foto: Jaka Varmuž
Gledališče Koper, Jim Cartwright DVA, režija Luka Martin Škof, premiera 10. oktober 2014.
Foto: Jaka Varmuž
Pogovor z igralcema Mojco Fatur in Vojkom Belšakom pred premiero igre Dva.
Za vama je predpremiera in prvi stik z občinstvom. Sta pričakovala, da bodo gledalci predstavo sprejeli tako čustveno?
Vojko: Vedela sva, da besedilo v sebi skriva aduta, ki se pojavi šele na koncu igre. Odziv občinstva sva zato pričakovala, nisva si pa znala predstavljati, kakšen bo. Občinstvo se je že med predstavo odzivalo bolj, kot sem pričakoval, toda njegova končna reakcija je bila vendarle pozitivno presenečenje.
Mojca: Takšnega odziva nisem pričakovala. Verjela sem, da bi predstava lahko koga tudi ganila, a solze v dvorani so me presenetile.
Ko sem režiserja vprašal, zakaj dogajanje igre postavlja v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, čeprav igra razpira večno zelena vprašanja odnosov med pari, mi je odgovoril, da se ljudje danes ne bi obnašali več tako kot liki v igri. Pomeni to, da danes nismo več pripravljeni za vsako ceno vztrajati v odnosih, ki nas dušijo?
Mojca: Če govorim o generaciji, ki ji sama pripadam, opažam, da je v njej veliko ljudi samskih. Ne gre le za to, da ljudje niso pripravljeni v zvezah vztrajati, v le-te niso pripravljeni niti vstopiti. Njihovi odnosi so površinski in največkrat temeljijo na seksualni privlačnosti, nihče med njimi ni več pripravljen sklepati kompromisov ali se odreči udobju. Pred desetletji je bilo nekoliko drugače, takrat se je bil posameznik za dobro partnerstva še pripravljen odpovedovati.
Vojko: Z režiserjevim razmišljanjem se delno strinjam, čeprav mislim, da osebna stiska človeka pahne v polje iracionalnega. Težko je predvideti, kako bi se ljudje obnašali, če bi se znašli v obdobju osemdesehttp://www.veza.sigledal.org/administration.php/news_admin/6509/edittih, ki so po svoje podobna današnjim. Polna socialnih trenj in družbenih sprememb. Zagotovo pa drži, da se je sodoben človek manj pripravljen prilagajati in ima nizek prag potrpljenja. Vedno več ljudi živi samih, saj so odnosi postali »predragi« in ob energiji, ki jo vložimo v odnos, ponujajo premalo gotovosti. Seveda pa izjeme potrjujejo pravilo.
V Cartwrightov gostilniški mikrokozmos vstopajo in iz njega izstopajo liki, ki so vsi po vrsti sinonim za iz gubljene eksistence, njihovo življenje je težko, odnosi med njimi nasilni, zlagani. Je v tem besedilo danes aktualnejše kot pred leti?
Vojko: To besedilo bo vedno aktualno, saj se v svoji osnovni ideji ukvarja z večno temo – odnosi. Njegova matrica je sicer nastala v osemdesetih, vendar ponuja bralcu ali igralcu dovolj prostora za lasten razmislek o ljudeh in odnosih. Moram priznati, da se mi vsi ti liki v igri ne zdijo prav nič bolj čudni ali bizarni kot ljudje, ki jih sicer srečujem. S tem mislim na njihove stiske, potlačene travme, frustracije, nerealizirane ljubezni ... Besedilo je aktualno in lepo tudi zato, ker ničesar ne skriva in ne laže.
Foto: Jaka Varmuž
Mojca: Cartwrightove teme so univerzalne: medčloveški in medosebni odnosi so vedno aktualni, vedno so »na tapeti« in vedno so naporni.
Lastnika puba ob koncu igre spregovorita tudi o mrtvem otroku, ki je bil – četudi o njem nista govorila – dolgih sedem let predmet obtoževanj, zamer in skrhanega partnerskega odnosa. S spravo in priznanjem, da se imata še vedno rada, konec igre izzveni optimistično. Tudi za druge like?
Mojca: Njun odnos se ne razreši, se pa konča na točki, ko obstaja možnost in upanje, da se bosta sposobna začeti pogovarjati, poslušati, gledati in živeti. Do tega trenutka sta morda tudi kdaj načela pogovor o otroku, a sta se že naslednji dan obnašala, kot da otroka nikoli ni bilo. Predstava se konča z repliko, da se imata še vedno rada. Pomembno je, da v predstavi prvič zaslišimo preprost, iskren in čist rad te imam.
Vojko: Ne pomeni le upanja za preostale like, ampak upanje za vse nas!
Zakaj tako radi vztrajamo v odnosih (partnerstvih), ki nas ne osrečujejo?
Mojca: Opazujem ljudi in vidim njihov strah pred tem, da bi ostali sami. V partnerstvih ostajajo zaradi eksistenčne stiske in »ekonomije«, saj je z dvema dohodkoma lažje plačevati položnice in skrbeti za otroke. Sama sem še vedno prepričana, da je to življenje prevelik čudež in preveč dragoceno, da bi ga teptala pod težo različnih strahov. Prepričana sem, da te samo takrat, ko pogumno zakorakaš v nov dan, ta obdari s soncem in vsem, kar ti je namenjeno. Zakaj vztrajati v odnosih? Tudi zaradi strahu pred spremembo, pred tem, kaj ti bo prinesel nov odnos. Čeprav je težko, včasih tudi fizično in psihično nasilno, ljudje v takšnih odnosih vztrajajo, saj situacijo poznajo in vedo, kako se znotraj tega okvira gibati.
Vojko: Človek je socialno bitje. Z odnosi polnimo praznine v naših srcih. Ljudje se večinoma bojimo samote. Občutimo jo kot neke vrste smrt za duha. Lasten ego nas pogosto omejuje pri odkrivanju popolne svobode. Svobode, pri kateri nas ni strah samih sebe, lastne samote. Kako naj bomo prijatelji z nekom drugim, če ne zmoremo biti sami s seboj?
V času študija ste skupaj z režiserjem temeljito spremenili koncept uprizoritve. Zakaj? V čem se koncepta razlikujeta?
Vojko: Ja, lovili smo se. Ampak konec dober, vse dobro. Čudna so pota Gospodova. V gledališču si ustvarjalci in gledalci želimo samo eno, da predstava »dela«. In mislim, da nam je to uspelo.
Mojca: Popolnoma smo spremenili sceno. V prvi različici so bili nekateri prizori zamišljeni manj realistično, kot nekakšni odmiki v sanjske svetove. Kmalu se je izkazalo, da je prostor za kaj takega premajhen, da so reflektorji prenizko, zato smo na prvih štirih jesenskih vajah predstavo postavili na novo, v bolj realističen scenski okvir.
Foto: Jaka Varmuž
Imata med štirinajstimi liki, ki jih igrata v predstavi, svojega najljubšega?
Mojca: Meni je najljubši lik Gostilničarke, saj je najbolj kompleksen, ima svoj lok in skozi predstavo razvije zgodbo. Drugi liki so epizodni in težko bi se odločila, kateri med njimi je najbolj moj.
Vojko: Pri toliko likih, ki jih moram odigrati v eni igri, se počutim kot družinski oče. Vsi liki so moji otroci. In ne bi bilo prav, če bi rekel, da imam katerega rajši. Vsi so drugačni in zanimivi vsak po svoje. Meni osebno je pa seveda lažje igrati like, ki mi niso tako podobni in so nekako eksotični, kot je eksotičen lik nasilneža Roya.
Če bi posamezne like odigrali različni igralci, bi bilo občinstvo prikrajšano za užitek, ki mu ga lahko ponudita dva igralca s svojimi preobrazbami. So predstave, v katerih odigrata več likov (četudi gre za kratke prizore ali monologe), za igralca zahtevnejše kot študij klasične vloge v predstavi?
Mojca: Zame so takšne predstave zahtevnejše, saj z vsakim novim likom začenjaš predstavo znova. Pri klasični drami, pri psihološki igri v vsakem trenutku predstave veš, kje si, zgodba te vodi, v razvoju lika te ne more nihče zmotiti, lahko ohranjaš njegovo kontinuiteto, njegove emocije ... V predstavi Dva je bolj kot preskakovanje iz lika v lik nehvaležno vedno vnovično vstopanje in izstopanje v lik Gostilničarke, v osnovno zgodbo predstave. Zaradi tega se mi zdi predstava zahtevna pa tudi zaradi časa, ki nama je zaradi preoblek in vseh rekvizitov skopo in na sekunde natančno odmerjen. Dva je predstava z izjemno količino podatkov in od igralca zahteva kar nekaj napora.
Vojko: Po svoje so hitre menjave različnih vlog znotraj ene igre hvaležnejše. Imaš več možnosti za presenečenja. Seveda pa morajo biti le-ta premišljena in dobro »zapakirana«. Pri samem študiju se nismo veliko ukvarjali z igralskimi transformacijami. Sledili smo duhu igre. Preostalo je prišlo nekako sproti. Verjamem pa, da se bo igra s ponovitvami nadgrajevala in nekoliko spreminjala.
Igralski dialog na odru največkrat razumemo kot igro in protiigro, soigralca se odzivata na replike drug drugega, če ne verbalno, vsaj z majhno, a pomenljivo gesto ..., zanima me, kako se počuti igralec v dialogu z navideznim soigralcem? Kakšna je razlika z igralskega vidika? Je težje »govoriti zraku« kot soigralcu.
Mojca: Nimam daljših monologov z namišljenim soigralcem, le kratke replike, namenjene obiskovalcem lokala. Ko sem med vajami opazovala Vojka v prizoru, v katerem osvaja dekle, in po vajah poslušala, da se v tem prizoru ne počuti najbolje, sem bila presenečena, saj je bil ta prizor vedno izjemen. Zdi se, da na odru nekatere stvari delujejo v nasprotju z našimi siceršnjimi pričakovanji.
Vojko: Velikokrat se igralci znajdemo na odru z igralskimi partnerji, pri katerih se počutiš podobno, kot da bi stal na odru sam. V tem smislu je z navideznim partnerjem lažje igrati, ker te vsaj ne moti, če že ne odgovarja zares. Zahteva pa taka igra gotovo več in drugo vrsto koncentracije.
Foto: Jaka Varmuž
Kakšna je razlika med igranjem v majhni dvorani, občinstvu »pred nosom«, od tistega v veliki dvorani, kjer je meja med avditorijem in odrom jasno zarisana?
Mojca: Velikih razlik ni. Četudi imam gledalce le meter ali dva pred seboj, jih ne opazim. Podobno je pri filmu. Kamera je včasih le nekaj deset centimetrov oddaljena od naših glav, vendar je ne vidimo, saj takrat, ko igramo, pozabimo na stvari okoli sebe in se preselimo v nekakšen vzporedni svet. Razlika je morda le v tem, da si na malem odru, ki je tako približan avditoriju kot oder v mali dvorani našega gledališča, lahko s soigralcem intimnejši. Gledalec bo zaradi bližine slišal tudi tvoj šepet, dihanje ... Na velikem odru moraš paziti na slišnost.
Vojko, v Gledališču Koper ste v preteklih letih kar nekajkrat nastopili v vlogi otrok. Otrok je tudi eden od likov, ki ga igrate v predstavi Dva. Imajo takšne vloge »omejen rok trajanja« ali lahko igralec otroka upodobi v zrelih letih?
V tej predstavi nam je lik otroka ostal nekje »vmes«. Gre bolj za idejo, ki jo lik predstavlja, kot za neko veristično prezentacijo same ideje. Zato bi rekel, da igralec v osnovi ni omejen z nobeno vlogo, ne glede na njegova leta. Gledališče to dopušča. Vse je odvisno od režijskega koncepta in igralske prepričljivosti.
V predstavi koprskega gledališča ste nazadnje nasto pili pred šestimi leti. Se radi vračate na koprski oder?
Rad. Zelo!
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2035 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-majhnem-odru-si-s-soigralcem-intimnejsi