Foto: Tiberiu Marta
Opera in balet SNG Maribor, Wolfgang Amadeus Mozart ČAROBNA PIŠČAL, režija Bruno Berger-Gorski, premiera 3. oktober 2014.
Foto: Tiberiu Marta
Ko se je Mozart spomladi 1791 vrnil na Dunaj s potovanja iz Prage, kjer je ob spremstvu žene Constanze in učenca Franza Xaverja Süssmayrja prisostvoval praizvedbi svoje opere La clemenza di Tito, je takoj nadaljeval s komponiranjem svoje zadnje opere Čarobna piščal (Die Zauberflöte, K. 620). Skoraj dokončano opero je pisal vse poletje, deloma »brez veselja«, nekaj arij je komponiral celo »iz dolgočasja«, kot je pisal ženi Constanzi. To danes izredno popularno opero je končal v samo 14 dneh in z njo prvič požel uspeh tudi na Dunaju. Praizvedba je bila 30. septembra 1791 v Freihaus-Theatru auf der Wieden, ki ga je vodil avtor libreta Emanuel Schikaneder (1751–1812), sicer rojen kot Johann Joseph Schickeneder v Straubingu na Bavarskem. Prvo izvedbo in eno ponovitev je dirigiral Mozart sam, poznejše – do oktobra jih je bilo že 20 – pa Johann Baptist Henneberg. V odsotnosti žene Constanze ter v spremstvu tašče in sina Karla je pozneje obiskal nekaj predstav (7., 8. in 9. oktobra), že dva meseca zatem, 5. decembra 1791, je umrl, toda uspeh Čarobne piščali je z vsako novo ponovitvijo nezadržno rasel, in tako je bilo do novembra 1792 že sto izvedb.
Schikaneder, ki je Mozarta spodbudil h komponiranju Čarobne piščali (umetnika sta se spoznala leta 1780 v Salzburgu), je upravljal Freihaus-Theater auf der Wieden vse do ukinitve, tj. leta 1801. To leto so na Dunaju ustanovili privatno cesarsko-kraljevo gledališče Schauspieltheater an der Wien, ki ga je eno leto prav tako vodil Schikaneder (1801–1802). Pred tem je bil ravnatelj gledališča v Regensburgu (1787–1789), kjer je začel tudi svojo pevsko igralsko kariero (slovel je kot eden najboljših izvajalcev Hamleta). Kmalu zatem je prevzel vodstvo nemške potujoče družbe in z njo nastopal v Salzburgu, Bratislavi, Regensburgu, na Dunaju in v Ljubljani (v sezonah 1779/80 in 1781/82). Na sporedu družbe so bile drame Shakespeara, Goetheja, Schillerja in glasbenogledališka dela Glucka, Mozarta, Josepha Haydna in razmeroma veliko nemških spevoiger (singspielov). Schikaneder in Mozart sta pri zasnovi libreta izhajala iz tradicije dunajske čarobne opere in spevoiger, ki so bile redno na sporedu dunajskih gledališč v drugi polovici 18. stoletja. Osnovna ideja je bila zmaga ljubezni nad nevarnostmi in katastrofami, ki so jo predstavljali v raznih variantah.
Mozartovo Čarobno piščal lahko označimo kot pravljično čarobno igro ali kot »mistično« simbolno delo, tj. kot nasprotje med zlim in dobrim. Čeprav sodi med najpogosteje izvajane opere, pa prav zaradi dvojnosti med dozdevno enostavnostjo in bogastvom glasbenega izraza vedno znova fascinira. Mozart se je v Čarobni piščali oprl na Gluckovo slogovno izražanje in ga povezal s prvinami spevoigre (singspiela) in s tem ustvaril tip nemške klasične opere. Od te je vodil razvoj k Beethovnu in k romantičnim skladateljem (Webru, Wagnerju). V Čarobni piščali sta tako idealno združeni tradicionalni obliki italijanske opere serie in buffe z nemško spevoigro (z govorjenimi dialogi) v edinstveno celoto. Pravljični motivi iz čarobnih iger se v njej povezujejo s filantropskimi idejami prostozidarjev.
V prvi verziji opere je Mozart do prvega finala uglasbil dramatizirano pravljico Lulu ali Čarobna piščal Christopha Martina Wielanda iz zbirke pravljic Dschinnistan. Ko pa je izvedel za uspeh spevoigre Kaspar, der Fagottist, oder Die Zauberzither skladatelja Wenzla Müllerja (na besedilo Joachima Perineta) v dunajskem gledališču Leopoldstädter Theater (8. junija 1791), je predlagal Schikanedru, da nekoliko spremenita in predelata besedilo z vključitvijo prostozidarske tematike. Hudobni čarovnik je postal tako modri svečenik sončnega templja, iz dobre vile pa je nastala predstavnica mračnih sil. Zglede za prizore s svečeniki oziroma svetiščem sta povzela po spevoigri Das Sonnenfest der Braminen skladatelja Wenzla Müllerja in libretista Karla Friedricha Henslerja (uprizorjene 9. septembra 1790 v Leopoldstädter Theatru pod vodstvom Carla von Marinellija), na izbor prizorišča iz egipčanskega okolja pa je vplival roman Sethos avtorja Jeana Terrasona (1731) v prevodu Mathiasa Claudiusa (1778), iz katerega sta nekaj mest dobesedno prevzela. Leta 1790 je Schikaneder v Theatru auf der Wieden uspešno izvedel spevoigro Oberon skladatelja Paula Wranitzkega (komponirano na predlog Karla Ludwiga Gieseckeja s pravim imenom Johann G. Metzler). V tem delu se je Giesecke oprl na že navedeno Wielandovo pravljico Lulu ali Čarobna piščal, deloma pa tudi na spevoigro Hüon und Amande Friederike Sophie Seyler. Kot v Čarobni piščali tudi po Gieseckejevi predlogi glavni junak premaga vse prepreke s pomočjo magičnega instrumenta (roga), iz Oberona pa bržkone izhaja tudi komični par Papageno in Papagena.
Pamina je po Sarastrovi oznaki »blaga in krepostna« deklica, ki naj bi jo ta ugrabil materi Kraljici noči, Mozart pa jo je »ovrednotil« kot »mlado žensko«, ki ji je uspelo združiti moč in globoko strast v želji, da bi se srečala s princem Taminom in z modrecem Sarastrom. Tako se je otresla premoči svoje matere, ki jo neizmerno ljubi, poleg tega pa se ji je uspelo ubraniti pred vsiljivim Monostatosem, svojim spremljevalcem in »varuhom«. Ko se princ Tamino odvrne od Pamine, da bi sledil zakonom Sarastra in njegovih posvečencev, je njena bolečina neizmerna. Tej je Mozart posvetil eno najpretresljivejših arij »Ach ich fühl's, es ist verschwunden!« Pamina pomisli tudi na samomor in le v zadnjem hipu to preprečijo trije dečki. Šele ko spozna, da jo Tamino kljub navidezno odklonilnemu vedenju pravzaprav ljubi, se ji posreči z veliko voljo osvoboditi more, ki jo je povzročil spor med materjo in Sarastrom. Ko se odloči, da bo živela s Taminom, premaga tudi odvisnost od matere in Sarastrove moči, obenem pa je tudi edina ženska, ki jo sprejmejo svečeniki v svoj krog.
Tamino je princ iz daljnih dežel in dozdevno pravšnji kandidat za rešitelja Pamine, hčerke Kraljice noči, iz Sarastrovega ujetništva. Portret Pamine, ki so mu ga posredovale tri dame, ga takoj navduši in prevzame, svoje ljubezensko nagnjenje pa izrazi v znani ariji »Dies Bildnis ist bezaubernd schön!« Ko spozna, da lahko osvobodi Pamino le tako, da sledi modrostnim zakonom Sarastra – »bodi pokončen, potrpežljiv in molčeč« –, ga svečeniki napotijo na opravljanje določenih »izpitov«. Ne sme govoriti s Pamino, kar Tamino dokaže s tem, da ga ne gane niti Paminina pripravljenost na samomor. V tercetu (Pamina, Tamino, Sarastro) »Soll ich dich, Teurer, nicht mehr sehn?« izrazi svojo žalost nad ločitvijo. Toda ko spregleda, da mu Pamina želi pomagati pri premagovanju vseh ovir do cilja, spozna v njej pravo enakovredno partnerko.
Sarastro je poglavar svečenikov. V njegovem svetišču ne poznajo maščevanja, tembolj pa prezirajo predstavnice ženskega spola, kar se kaže predvsem v Sarastrovem nezaupanju vdovi svojega prijatelja, Kraljici noči. Zato ugrabi njeno hčerko Pamino, ki so jo bogovi namenili princu Taminu in jo spremlja nadležni zamorec Monostatos. Sarastro skuša sprva pridobiti Pamino zase, toda ko uvidi, da ta ljubi princa, se ji odreče. Njegov modrostni nauk vsebuje poleg misterijev boginje Izide tudi prepričanje, da ženska potrebuje spremstvo moškega, v Pamini pa vidi svoj ideal ženske. Značilne so Mozartove besede, da mora moški »voditi srca žensk«, ker je sicer njihova učinkovitost manjša. Obe veliki Sarastrovi ariji »O Isis und Osiris« ter »In diesem heiligen Hallen« odsevata njegovo božansko avro.
Kraljica noči v svojih zahtevnih koloraturnih arijah »O zittre nicht mein lieber Sohn! ... Zum Leiden bin ich auserkoren« in »Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen« razodeva globoko razočaranje in ponižanje. Nekoč je bila ob strani svojega moža ena najmogočnejših žensk na svetu. Ko je ta umrl, je izgubila vse, kar ji je kaj pomenilo. Mož ji je sicer zapustil silno bogastvo, a je insignije moči (sedemkratni sončni krog) podaril prijatelju Sarastru. Še bolj pa jo je užalostil možev poslovilni ukaz, da naj bi se ona in hčerka Pamina uklonili vodstvu »modrih mož«. Ko Sarastro ugrabi Pamino, je mera polna. S pomočjo treh dam skuša hčerko osvoboditi in uničiti Sarastrovo svetišče. Njena bolečina nad ugrabitvijo hčerke je neizmerna, zato stavi vse svoje upanje na princa Tamina, ki je pripravljen svoje življenje žrtvovati za Pamino. Ko kraljici uspe vstopiti v svetišče svojega smrtnega sovražnika Sarastra in ugotovi, da Pamina sledi njegovim zakonom, izgubi razsodnost in se sklene maščevati (Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen). Pri tem ji ne pomaga niti Monostatos, ki mu je kot nagrada za uničenje Sarastrovega templja obljubljena Paminina roka. Po neuspešnih poskusih napada na Sarastra in njegovih svečenikov se sama uniči.
Papageno je veseli prekupčevalec s ptiči in v službi Kraljice noči. Ni nikakršen junak, ampak ljudski umetnik, ki predstavlja antipod resnim in dostojanstvenim Sarastrovim svečenikom. Jedača in pijača ter skromna streha nad glavo mu zadostujeta. Še srečnejši bi bil, če bi namesto ptičev lahko v svojo kletko zaprl ducat deklet. Prav tako se nerad zaplete v kakšno pustolovščino. Za kazen za svojo bahavost, da je ubil kačo, mu tri dame naročijo, naj pomaga Taminu pri njegovi misiji, tj. osvoboditvi Pamine iz Sarastrovega ujetništva. Pamini se pogumno približa in ji sporoči, da jo bodo kmalu osvobodili; če je ne bi stražil Monostatos, bi jo sicer lahko sam odpeljal. Izkaže se, da Papageno ni sposoben slediti Sarastrovim naukom, saj se mu že pri preizkušnji na poti k posvečenju zatakne glede molčečnosti, četudi mu svečeniki za nagrado obljubijo žensko po njegovi izbiri. Toda bogovi so mu bolj naklonjeni od svečenikov in mu podarijo dekle, ki si jo želi »Ein Mädchen oder Weibchen wünscht Papageno sich«. Toda še preden se združi s svojo Papageno, s katero veselo zapojeta duet o prihodnji sreči, otrocih, »Welche Freude wird das sein«, mora Papageno dokazati pripravljenost umreti za svojo izvoljenko.
Nekateri poznavalci in kritiki, na primer tudi teolog Moritz Alexander Zille iz Leipziga v pamfletu iz leta 1866, so glavne like v operi poistovetili s tedaj pomembnimi političnimi osebnostmi. V Kraljici noči so videli cesarico Marijo Terezijo, Tamino naj bi bil cesar Jožef II., Sarastro vodja dunajske prostozidarske lože, Ignatz von Born, Monostatos pa »spaček« katoliškega klera. Goethe, ki je nadvse cenil Mozartovo Čarobno piščal, je želel k operi napisati dodatni del, ki ga je ponudil dunajski Dvorni operi za 100 dukatov, a so mu odgovorili, da sta (takratna ugledna pisca) August Kotzebue in Wilhelm Iffland prejela le po 25 dukatov, medtem ko je skladatelj Wranitzky, ki naj bi komponiral glasbo h Goethejevemu dodatku, odklonil sodelovanje, ker si ni »drznil«, kot je sam menil, »napisati glasbe k Mozartovi mojstrovini«.
Richard Wagner je označil Čarobno piščal kot »božanski misterij«, kot »kvintesenco vseh najplemenitejših cvetov umetnosti, ki so tu združeni v edinstveni cvet«, in dodal: »Kakšna božanska je čarobnost v tem delu, kakšna mnogoterost ...« Tudi Hegel je menil, da je Schikaneder po mnogih plehkih produkcijah s Čarobno piščaljo zadel »žebljico na glavico«. Kraljestvo, misteriji, posvečenja, modrost, ljubezen, preizkušnje in poleg tega še posredovanje morale je »vsesplošno odlično«. Tu se po njegovih besedah »poleg globine in ljubkosti glasbe razširi in napolni fantazija in otopli srce«. Dirigent Bruno Walter pa je med drugim zapisal: »Svečanost uverture, groteskno-komična neugnanost Monostatoseve arije, veliki entuziazem Taminovega monologa o Paminini sliki, bliskajoči se ornamenti Kraljice noči, velika človekoljubnost Sarastra v ariji v E-duru, mistični poziv svečenikov Izide in Ozirisa, vse to so nove inspiracije Mozartovega genija in nove barve njegove palete.« Poleg tega gre (po Walterju) pri Čarobni piščali za »poenostavitev orkestrske govorice in v primerjavi z Mozartovimi zgodnjimi deli za poenostavitev 'največje zrelosti'«. Tudi Mozartov biograf Alfred Einstein je med drugim zapisal: »V operi ne vidimo le dobro premišljene konstitutivne glasbene teksture z organsko razvrstitvijo tonalitet. Skladatelju je prav tako uspelo genialno nevtralizirati razlike med opero serio in buffo, med pravljico in misterijem, med ljudskim tonom in razsvetljenim etosom.«
Partitura Čarobne piščali vsebuje 21 točk: poleg koračnice svečenikov osem arij, dva dueta, tri tercete, dva kvinteta, arijo z zborom, zbor, uverturo in dva finala. Kontrast visokim glasovom treh dečkov in treh dam tvorijo nizki glasovi svečenikov. Posamezne točke imajo pretežno dvodelno in tridelno pesemsko obliko, medtem ko so arije večidel grajene svobodno (ariji Tamina in Pamine). Trije svečani, punktirani akordi (v Es-duru) na začetku uverture zaznamujejo pobožnost, spoštovanje in posvečenost sveta Sarastrovega »kraljestva«. Sprostitev prinaša šele allegro (v fugatu), v katerem nastopi glavna tema, ki je povzeta po Clementijevi sonati za klavir v B-duru (op. 24, št. 2), stranska tema, ki nastopi na dominanti, pa je le nekakšen kontrapunkt h glavni. Izpeljavo zaznamujejo mogočni akordi, medtem ko repriza izzveni z veselim zaključkom, tj. s ponovitvijo glavne teme. Po dvigu zavese sledi uvod (v c-molu), ki ponazarja Taminov strah pred veliko kačo, v fantazijskem svetu nekakšnega čarobnega gozda. Tamino se onesvesti, toda z akordom v As-duru nastopi »rešitev«. Tri dame ubijejo plazilca, zbudijo princa in so presenečene nad njegovo lepoto. Ko odidejo, prihiti Papageno, ki se predstavi princu kot njegov rešitelj in kot prekupčevalec s ptiči »Der Vogelfänger bin ich ja ...« Ta, v ljudskem duhu napisana arija izhaja iz švabske ljudske pesmi, ki jo je Schikaneder prenesel na Dunaj. Ko se vrnejo tri dame, najprej kaznujejo »lažnivca« Papagena, nato pa pokažejo princu sliko hčerke Kraljice noči, Pamine. Ta, očaran nad lepo deklico, zapoje že omenjeno znano arijo »Dies Bildnis ist bezaubernd schön«. Med bliskom in gromom, v krajšem orkestrskem uvodu, v močnem crescendu in sinkopiranem ritmu nastopi Kraljica noči. Sinkope se nadaljujejo tudi v recitativu »O zittre nicht, mein lieber Sohn«.
Arija se začenja z otožno melodijo (v g-molu). V prvem delu izraža obup užaloščene matere zaradi izgube hčerke: »Zum Leiden bin ich auserkoren.« V drugem delu arije (v njem zaprosi Tamina, da reši Pamino) pa poteka v zahtevnih koloraturah in sinkopah v orkestrski spremljavi (v B-duru). Sledi kvintet treh dam, Tamina in Papagena. Začenja ga Papageno z mrmravimi glasovi: »Hm!, Hm!, Hm!, Hm!, Hm!, Hm!« Tri dame predajo Taminu in Papagenu magična inštrumenta: prvemu flavto, drugemu pa zvončke, da bi ju lahko koristno uporabila na nevarni poti v Sarastrov tempelj. Na poti srečata Pamino in njenega nadležnega varuha Monostatosa. V tercetu »Du feines Täubchen, nur herein« je Mozart sijajno »predstavil« značajske značilnosti vseh treh: Pamino z lepo kantileno, Monostatosa s kratkimi, odločnimi frazami, Papagena pa s hudomušnim, plesnim napevom. Eden vrhuncev finala je duet Papagena in Pamine, v katerem opevata ljubezen, »Bei Männern, welche Liebe fühlen«. Zgrajen je v kitični obliki, v drugi, krajši kitici, pa je Mozart namenil Pamini krajšo koloraturno frazo.
Prvi finale se začenja z nastopom treh dečkov, ki svetujejo Taminu, naj sledi Sarastrovim zakonom, ko prestopi prag njegovega templja: »Zum Ziele führt dich diese Bahn ... Sei standhaft, duldsam und verschwiegen!« Dolg razmišljajoč recitativ Tamina: »Die Weisheitslehre dieser Knaben sei ewig mir ins Herz begraben«, ki je dozdevno napisan v slogu italijanske opere, srečamo v nemški operi prvič v takšni obliki, kot ga je na tem mestu oblikoval Mozart. Taminov recitativ je speven, v njem so izraženi različni čustveni vzgibi, ponazarja pa celo mistično razpoloženje nevidnega zbora svečenikov. Z njim Mozart ne le »napoveduje«, ampak realizira t. i. »govorno petje« (sprechgesang), kakršnega je uporabil Wagner v svojih glasbenih dramah več kot pol stoletja pozneje.
Še bolj je zaznaven nov način »opernega govornega petja« v prizoru, ko se Tamino približa vratom Sarastrovega svetišča in zasliši glas »nazaj« (Zurück!). Enako zasliši, ko se poda k drugim vratom. Šele pri tretjih vratih, ki se sama odprejo, stopi pred njega svečenik. Eno najlepših mest, zlasti zaradi lepe, spevne melodije, je v nagovoru svečenika Taminu: »Sobald dich führt der Freundschaft Hand ins Heiligtum zum ewigen Band.« Melodično frazo spremljajo violončela v unisonu, dvakrat pa jo ponovi tudi orkester. Ko Tamino izve, da je Pamina živa, veselo zaigra na flavto. Približajo se celo divje živali, da bi ga poslušale. Oglasi se tudi Papageno z zvončki. Po krajšem duetu Pamine in Papagena »Könnte jeder brave Mann solche Glöckchen finden« nastopi svečan zbor svečenikov. Prideta tudi Tamino in Monostatos, ki ju Sarastro blagohotno pozdravi, presenečenega Monostatosa pa celo nagradi. Z mogočnim štiriglasnim zborovskim slavospevom modrosti, pravičnosti in kreposti Sarastra se sklene prvo dejanje (»Wenn Tugend und Gerechtigkeit«).
Začetek drugega dejanja uvaja slovesna koračnica svečenikov. Sarastro jim predlaga, da spremljajo Tamina na poti posvečenja. Eden izmed svečenikov vpraša, ali je Tamino kreposten, molčeč in človekoljuben. Sarastro mu pritrdi, kajti prepričan je, da so bogovi Pamino namenili plemenitemu princu, zato jo je moral ugrabiti materi, Kraljici noči, ki ne razume prave vrednosti življenja. Na vprašanje drugega svečenika, ali je potrebno Taminu »opravljati« izpite, sledi osupljiv odgovor Sarastra: »On ni le princ, on je človek«, kar izpove v sloviti ariji z zborom – kot molitvi bogovom za mladi par: »O Isis und Osiris, schenket der Weisheit Geist dem neuen Paar«. Tamino in Papageno morata v preddvoru svetišča odgovarjati na vprašanje svečenika. Tamino je pripravljen »opravljati« vse izpite, le da bi si priboril Pamino. Papageno pa, nasprotno, noče nič slišati o »preizkusih«, niti o strogem načinu življenja. Edino upanje, da si pridobi »svojo« Papageno, ga prisili, da pristopi k opravljanju »izpita«. V prvem preizkusu morata oba strogo molčati. Tri dame jima prerokujejo nesrečo in propad, negotov in preplašen Papageno pa skuša pritegniti Tamina k pogovoru. Svečenik zaželi Taminu srečo in pohvali njegovo »moško« držo. V skupni poti, ki jo nadaljujejo, se skriva prostozidarska misel, da gre za pot k očiščenju in celo »preseljevanju« duš.
Monostatos »oblega« spečo Pamino, pri čemer mu Mozart nameni krajšo, ljubko arijo »Alles fühlt der Liebe Freuden«. Toda ko skuša poljubiti spečo Pamino, pride ob blisku in grmenju Kraljica noči, ki v zahtevni koloraturni ariji »Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen« pozove hčerko, naj se maščuje Sarastru. V ariji se dvigne sopranski glas do najvišjega tona, tričrtanega F, kar ga je bilo sploh mogoče zaslediti v dotedanji operni partituri. Nato Kraljica poda hčerki v roko bodalo, s katerim naj bi umorila Sarastra. Slednji sicer ve za vse dogajanje, a se v svoji vzvišenosti za to ne meni. Pri ariji Sarastra je Schikanedru – na sicer navidezno preprosto besedilo – uspela zavidljiva humanistična izpovedna raven, ki jo še podčrtuje izredno spevna melodija »In diesem heiligen Hallen kennt man die Rache nicht, und ist ein Mensch gefallen, führt Liebe ihn zur Pflicht«.
V naslednjem prizoru pripeljeta dva svečenika Tamina in Papagena v dvorano, kjer jim ponudijo razne jedi, ki pa se jih Tamino ne dotakne. Zato pa jih tem bolj pograbi Papageno, ki pohvali Sarastrovo »kuhinjo«. V dvorano pride tudi Pamina, a je Tamino ne ogovori. Užaloščena nad spoznanjem, da je ne ljubi, izrazi svojo bolečino in razočaranje v globoko občuteni ariji »Ach, ich fühl's, es ist verschwunden«. Sarastro združi zaljubljenca za krajši čas, a le zato, da bi se za vselej razšla. Papageno želi medtem priklicati svojo Papageno, ki so mu jo obljubili svečeniki, kar zapoje v enostavni »ljudski« pesmici »Ein Mädchen oder Weibchen wünscht Papageno sich« in jo všečno spremlja z zvončki. Petje večkrat prekine in zaigra pasažo s petimi toni na »Panovo piščal«, ki jo dejansko izvede flavta v orkestru. Pred njega nato nepričakovano stopi šepava starka, ki se mu predstavi kot Papagena, a se kmalu spremeni v lepo mladenko in naglo odide. Na začetku finala drugega dejanja nastopijo trije dečki v tercetu, ki sodi med najžlahtnejše in najbolj ljubke primere tega sestava v Mozartovem opusu. V njem opevajo jutranje razpoloženje: »Bald prangt, den Morgen zu verkünden, die Sonn' auf gold'ner Bahn«. Dečki tudi tolažijo in prepričujejo Pamino, naj ne naredi samomora: »Ha! Unglückliche, halt ein! Sollte dies dein Jüngling sehen!«, in ji iztrgajo bodalo iz rok. Naslednji prizor zaznamuje nekoliko vedrejša glasba, ko svečeniki dovolijo Pamini, da spremlja Tamina pri njegovem najtežjem izpitu z ognjem in vodo. Pogumno gresta oba skozi simbolične postaje k popolnemu očiščenju. Dva oborožena moža vodita Tamina k vodnemu slapu in mu prebereta napis »Der, welcher wandert diese Strasse voll Beschwerden, wird rein durch Feuer, Wasser, Luft und Erden«. Duet oboroženih mož je osnovan na melodiji protestantskega korala iz leta 1524 »Ach Gott, vom Himmel sieh darein«, ki jo je Mozart skoraj v celoti prevzel in jo kontrapunktično obdelal v obliki fugata v c-molu. Oboroženca ga pojeta unisono ob spremljavi flavte, oboe, fagota in pozavne, svečan značaj pa še poudarja fugirana spremljava godal. Nato se petje obeh mož združi s petjem Tamina in Pamine v kvartet.
Papageno ni opravil izpitov in tudi ni našel Papagene. Na klice »Papagena, liebes Täubchen! Papagena, Herzensweibchen« se ta ne oglasi, zato se Papageno sklene obesiti, a ga v zadnjem hipu od te namere odvrnejo trije dečki, ki ga spomnijo na njegove magične zvončke. Česar ni dosegel s klici, mu uspe z zvončki in Papagena se vrne. Pozdravita se s »kokodakajočim« glasom »Pa-Pa-Pa-Pa-Pa-Papagena« in »Pa-Pa-Pa-Pa-Pa-Papageno!« Oba se v duetu odločita, da bosta imela veliko otrok: »Welche Freude wird das sein, wenn die Götter uns bedenken, unser Liebe Kinder schenken.« Ko odideta, nastopi Kraljica noči s tremi damami in Monostatosem. V kvintetu (v c-molu) sklenejo napasti Sarastrov tempelj in osvoboditi Pamino, da bi postala Monostatoseva žena. Posebno grozeče zveni začetni dialog Kraljice in Monostatosa ob tremolu godal. Med gromom in viharjem se scena spremeni v prizorišče, obsijano s soncem. Temne sile se za vedno umaknejo in Sarastro v kratkem recitativu oznani zmago: »Die Strahlen der Sonne vertreiben die Nacht, zernichten der Heuchler erschlichene Macht!« Zbor posvečencev v Es-duru svečano opeva zmago, pravice in modrosti, ki so jih deležni v Sarastrovem svetišču. »Heil sei euch Geweihten!«
Uspeh Čarobne piščali na krstni izvedbi (30. septembra 1791) je bil skromen. V Berliner Korrespondentenmeldung so na začetku oktobra po povzetem poročilu anonimnega pisca z Dunaja zapisali: »Die Zauberflöte, mit Musik von unserem Kapellmeister Mozart, die mit grossen Kosten und vieler Pracht in der Dekorationen gegeben wird, findet den gehofften Beifall nicht, weil der Inhalt und die Sprache des Stücks gar zu schlecht sind.« (»Čarobna piščal, ki je bila na glasbo našega kapelnika Mozarta uprizorjena z velikimi stroški in razkošno dekoracijo, ni doživela pričakovanega uspeha zaradi prešibke vsebine in jezika.«) Na ohranjenem gledališkem listu krstne izvedbe zasledimo zapis: »Eine grosse Oper in 2 Akten von Emanuel Schikaneder.« Ime skladatelja je zapisano najprej kot Mozart in v drugem stavku napačno kot Mozard ter tiskano z malimi črkami. Pri praizvedbi so (pod vodstvom Mozarta) nastopili skladateljeva svakinja Josepha Hofer v vlogi Kraljice noči, Mozartov prijatelj Benedikt Schack kot Tamino, Franz Xaver Gerl kot Sarastro, Anna Maria Gottlieb kot Pamina in Schikaneder kot Papageno.
Vendar pa je zanimanje za Čarobno piščaljo (kot uvodoma navedeno) na Dunaju od predstave do predstave naraščalo: samo oktobra je bilo dvajset izvedb, do leta 1869 sto, do leta 1892 pa že tisoč. Za Dunajem so opero najprej (leta 1792) uprizorili v Pragi, leta 1793 pa v Frankfurtu, Gradcu, Hamburgu, Brnu, Budimpešti, Varšavi, leta 1794 v Berlinu, Weimarju, Mannheimu idr. V Parizu so opero prvič uprizorili leta 1801 v gledališču Théâtre de la République, in sicer v predelavi z naslovom Les mystères d'Isis. Vključili so tudi odlomke iz drugih Mozartovih oper. V Londonu so operni obiskovalci Čarobno piščal spoznali leta 1811, v Milanu 1816, v Firencah 1818 itd. V Ljubljani je Čarobno piščal prvič uprizorila gostujoča nemška družba impresarija Konstantina Paraskowitza v Stanovskem gledališču 19. februarja 1797.
V Mariboru so Čarobno piščal doslej uprizorili samo enkrat, in sicer v Slovenskem narodnem gledališču v sezoni 2003/04. Premiera je bila 26. septembra 2003, sledilo pa je še devet ponovitev. Režijsko je opero pripravil Plamen Kartaloff, scenograf je bil Boris Stoynov, kostumografka Stanislava Vauda Benčič, dirigirala pa sta Lorenzo Castriota Skanderbeg in Simon Robinson, zbor je naštudiral Robert Mraček. V glavnih vlogah so nastopili Petya Ivanova (Kraljica noči), Marjan Trček, Metod Žunec (Tamino), Andreja Zakonjšek (Pamina), Petar Naydenov, Valentin Pivovarov, Alfonz Kodrič (Sarastro), Jaki Jurgec (Papageno), Martina Ledinek, Katja Perger (Papagena) in Dušan Topolovec (Monostatos).
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pravljicna-carobna-igra