Poletno branje

Dramske pisce smo znova povabili, naj čez poletje obiskovalcem portala SiGledal ponudijo v branje katero od svojih besedil in zraven v nekaj stavkih povzamejo vsebino dela. Hvala vsem, ki ste se odzvali, če pa naše povabilo koga izmed pišočih ni doseglo, še vedno velja: pošljite tekst na sigledal@gmail.com. – Dramska besedila bodo na portalu SiGledal izpostavljena do 18. avgusta.

DRAMSKA BESEDILA, PRISPELA NA RAZPIS ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA:

Drago Čož Ogledala (PDF)
Satirični kabaret Ogledala je bil premierno uprizorjen konec leta 2014 v viteški dvorani gradu Slovenska Bistrica. V slabem letu in pol je bila predstava odigrana 48-krat po vsej Sloveniji. V letu 2013 je satirično gledališče UŠČIP Teater, pod okriljem katerega je predstava tudi nastala, z njo gostovalo na tradicionalnih Čufarjevih dnevih na Jesenicah. Predstava se je uvrstila med tri najboljše, tako po oceni strokovne žirije kot po izboru publike. Avtor besedil je Drago Čož, dolgoletni zunanji sodelavec RTV Slovenija – Radia Maribor, za katerega je napisal okoli 800 tedenskih humoristično-satiričnih oddaj Telefon ekspres – Vroči telefon. Predstavo so režirali Drago Čož, Marjan Krajnc in Dejan Kalan. Kabaret traja 75 minut in vključuje tudi 15 avtorskih songov. V predstavi nastopata znana slovenskobistriška ljubiteljska gledališčnika in glasbenika Dejan Kalan in Marjan Krajnc, zadnji je tudi avtor glasbe. Kabaret aktualizira nekatere ključne družbenopolitične, ekonomske in socialne teme na nacionalni ravni. V predstavi je svoje mesto našla tranzicija z različnimi akterji: od tajkunov, bankirjev, advokatov do cerkve itd. Predstavo so odlično ocenili tudi profesionalni gledališčniki z ugotovitvijo, da Ogledala na določen način brišejo mejo med amaterskim in poklicnim gledališčem. Posebej gre poudariti, da so Ogledala v vseh pogledih avtorski projekt gledališča, ki deluje dobro leto dni. Predstava je bila v radiofonski obliki predvajana tudi na valovih nacionalnega radia. Posamezne odlomke iz kabareta si je mogoče ogledati tudi na YouTube ali na spletnem naslovu www.uscip.si.

Srečko Fišer Čas je krenil svojo pot (PDF)
Čas je krenil svojo pot je zgodba, točneje fragmenti zgodbe, štirih mladih ljudi, ki so na začetku svoje odrasle poti – poklicne, intimne, družbene. Začnejo skupaj, končajo precej daleč vsaksebi. Dogajanje je postavljeno v prvo polovico šestdesetih let prejšnjega stoletja, čas, ko so se v Sloveniji napovedovale liberalne reforme ekonomije in družbe nasploh; ko se je, kot je trdila popularna krilatica pomembnega funkcionarja, »začela prihodnost«. Besedilo se ukvarja s človekom v »vmesnem« času, s tega gledišča je vidna miselna navezava na nekatere moje starejše odrske tekste, najbolj očitno Prihodnje, odhodnje in Medtem; je pa komponirano drugače: »razvodnica« je grafično vpisana (v morebitno uprizoritev bi bila najbrž prostorsko) kot ločnica med »protagonisti« in »ozadjem«, vendar se obe ravni marsikje prepleteta.

Jera Ivanc Prevare(PDF)
Komedija Prevare je nastala na povabilo direktorice MGL Barbare Hieng Samobor, potem ko je režiserju Jaku Ivancu in meni, njegovi dvojčici, za predlogo predstave predlagala precej obsežno renesančno komedijo anonimnega avtorja Prevarani (L'Ingannati). Režiser se je odločil za malo sceno, za majhno zasedbo in za živo klavirsko spremljavo. Zaplet renesančne komedije je precej preprost: izgubljeni dvojček Fabrizio se znajde v Modeni ravno v trenutku, ko njegova dvojčica Lelia, preoblečena v fanta in s tem na las podobna svojemu bratu, pobegne iz samostana, kamor jo je poslal oče, ki jo želi omožiti z bogatim vdovcem Gherardom. Lelia se zaposli pri meščanu Flamminiu in se vanj zaljubi, a on ljubi Gherardovo hčer Isabello, ta pa se ogreje za njegovega paža – Lelio. Iz tega sledi kup bolj ali manj komičnih prizorov, za katere poleg zamenjav dvojčkov poskrbi tudi pisana paleta ostalih likov, od služinčadi do gostilničarjev. Glavne like sem ohranila, nekatere stranske izpustila, nekatere pa nadomestila, denimo Fabrizijevega parazita s pocestnico in njegovega učitelja s študentom. Štirinajst likov, pet igralcev in pianist; režiser je bil sicer do predloga, da bi dvojčka – podobno kot v renesančnem izvirniku – igrala ena igralka, že od začetka skeptičen, a sva se dogovorila, da prvo roko napišem po svoje, saj bi sprememba vplivala le na sklepni prizor. Tega sem kasneje brez večjih težav tudi dejansko prilagodila razširjeni zasedbi. Glavno vodilo pri pisanju je bilo poiskati situacije, ki bodo ekipi omogočale čim več možnosti za radoživo komično preigravanje, in okrog njih sestaviti prizore, pri čemer je bilo treba paziti, da imajo igralci dovolj časa za preobrazbo; predvsem v prvi polovici, kajti kasneje, ko so liki in zgodba že dovolj jasni, preobrazbe pred očmi gledalcev omogočajo dodatno komiko. Ko je bila osnovna struktura jasna, sem njeno trdnost preskusila še z dialogi, monologi in songi. Za zadnjo različico sem po režiserjevih smernicah ter sugestijah skladatelja Davorja Hercega besedilo skrčila in nekatere songe napisala na novo, nekatere pa je z režiserjevo pomočjo med skladanjem okrajšal skladatelj sam. Med vajami je ekipa nekatere like narečno obarvala in dodala nekaj svojih duhovitih replik (ter nemih prizorov), sicer pa razen drobnih črt v besedilo ni posegala. Za uprizoritev je epilog napisal dramaturški sodelavec, Gašper Tič. Premiera je bila 10. maja 2014 na mali sceni MGL, vse ponovitve do konca sezone so bile razprodane.
Besedilo veliko dolguje ne vedno mirnim, a vedno ustvarjalnim pogovorom z režiserjem. Verzija besedila, ki je pred bralcem in bralko, je oplemenitena s predstavo, a ni uprizoritvena.

Justin Jauk Lepa Vida (PDF)
Obdelan je star slovenski motiv. Gre za tragedijo ženske Vide, ki sprejme poziv na barko z obljubo novega, krepostnega življenja nekje na Portugalskem. Pobegne možu in njunemu sinu iz Slovenije, za kar ji je kasneje žal. S prijateljico Afrodito se prepustita portugalskemu dvoru, medtem pa jo mož išče po Italiji, se znajde v ječi in umre. Vida se vrne in ob spoznanju, da je sin odrasel brez nje, skuša pridobiti njegovo pozornost, a jo on odbije, se preda drogi in umre. Konec prinese pogreb in novo Vido, ki preko svoje tragedije ljubezen in svobodo dojema na samosvoj način – živi in pusti živeti. Drama je napisana deloma v poetičnem, deloma v opisnem slogu. 

Andrej Kokot Napačni človek (PDF)
»Ni pravih odgovorov. So le prava vprašanja.« S temi besedami je policijski detektiv sklenil kratko, a viharno preiskavo umora, ki se je nekega deževnega petkovega večera zgodil na posestvu lokalnega bogataša Stefana Horvatha v kraju Wilmington v zvezni državi Delaware v ZDA. V času preiskave nas zgodba vodi skozi navidezna in resnična razmerja med udeleženci te skoraj naključne večerne zabave. Žrtev je Biba Horvath, Stefanova žena. Ustreljena je bila v prostoru poleg tistega, kjer je potekala zabava. Stan Kowalsky s svojim pomočnikom O'Haro v manj kot uri pride na prizorišče. Že na začetku ni jasno, ali gre za naključnega »zunanjega« morilca ali pa je v dejanje neposredno vpleten kdo od udeležencev. Preiskovalca v prihodnjih nekaj dneh skladno s kriminalistično doktrino neusmiljeno odstirata odnose med udeleženci zabave. Razkrivata umazane podrobnosti tako njihovega zasebnega življenja kot medsebojnih poslovnih povezav. Vsak nov podatek preiskavo obrne v povsem novo smer. Na koncu je zmeda popolna. Skoraj nikogar ni, ki bi ne bil med osumljenimi vsaj kratek čas. Mož Stefan in njegov butler Smythe sta prva na seznamu. Preiskovalčeve pozornosti so deležni tudi pokojničina prijateljica Tamara in njen mož Frank. Bibina asistentka Pamilla le za hip, pa vendarle. Celo Stefanov poslovni obiskovalec Tomasz Mayer se kar nekaj časa ne more otresti policijske pozornosti. Sistematični preiskovalec Kowalsky do zadnjega tava v gozdu iz trenutka v trenutek menjajočih se podatkov in na nekem mestu izrazi misel, da preiskava njega vodi, ne on nje. Kako zelo ima prav, pokaže nagel in dramatičen razplet, ki sledi presenetljivi naravni smrti pokojničinega moža. Na branje njegove oporoke sta povabljena tudi preiskovalca. Detektiv Kowalsky spozna, da veliko slabše igra šah od naročnika in organizatorja umora.

O avtorju: Andrej Kokot je v bistvu pisec, čeprav je pisatelj postal šele v zadnjem obdobju. Najprej je študent Andrej kot kantavtor v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pisal besedila za svoje uglasbene pesmi. Ko je končal študij, je začel pisati kot novinar, kasneje pa je zaplaval v povsem druge karierne vode. Pisanje iz notranje potrebe je v borbi za ljubi kruhek za dve desetletji odrinil na stran. Malo je k temu prispevalo tudi soimenjaštvo s stricem, koroškim pesnikom. Ta Andrej pravi, da bi bila dva z enakim imenom sočasno za slovenski kulturni prostor najbrž preveč. Tako se je šele leta 2008 najprej plaho vrnil kot kantavtor. Bolj na široko si je vrata v svet ustvarjalne kulture odprl v začetku leta 2013 z izidom pesniške zbirke Misli o »O«, istega leta pa je zaključil tudi dramsko besedilo, ki je nastajalo dve leti, Napačni človek. (Predstavitev avtorja na YouTube)

Manka Kremenšek Križman Zrcaljenje (PDF)
Igra Zrcaljenje se odvija v sodobnem času in je večplastna. Govori o medčloveških odnosih, o odnosih med starši in otroki, o človeškem značaju, lakomnosti, odtujenosti med zakoncema, o odnosu do bolezni in drugačnosti, o prejšnjem in sedanjem političnem sistemu in krizi vrednot, ki smo mu danes priča na vsakem koraku. V ospredju sta zakonska para, starejši in mlajši. Starejši par je svoje aktivno poklicno življenje živel v prejšnjem režimu, v Jugoslaviji. Mož je bil univerzitetni, žena pa gimnazijska profesorica. Mlajši par je premožen par srednjih let, slika nekakšnih novodobnih tajkunov. Ona je učiteljica, on lastnik kirurškega sanatorija. Do premoženja je prišel na nepošten način. V prvem prizoru se odvija dialog med upokojenima možem in ženo. Spoznavamo njuno odtujenost in različnost. Sta človeka z različnimi ambicijami in željami, različnim pogledom na to, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Medtem ko je on idealist, poštenjak, ki je bil vse življenje predan znanosti, knjigam in ga materialno ne zanima, je ona njegovo nasprotje. Je materialistka, ki ji bogastvo, položaj družine v družbi, zunanji videz itd. pomenijo vse. Možu očita, da sta v letih službovanja zaslužila le za stanovanje, medtem ko so si mnogi njuni kolegi prilastili mnogo več. Skozi njun pogovor se počasi razkriva tudi družinska tragedija, ki dodatno bremeni odnos med njima. V drugem prizoru spoznamo mlajši par srednjih let, ki naj bi bil podoba današnjega višjega sloja. Ženska je hčerka starejšega para, ki prihaja k njima na obisk. Je učiteljica, preboleva raka. Mož je lastnik kirurškega sanatorija. Tudi njun odnos je odtujen. Spoznavamo, da je on ves čas zdoma, ona sameva doma s svojo boleznijo ... Videz uspešnosti in blagostanja se poruši že na začetku prizora, saj spoznamo, da je njuno premoženje zgrajeno na goljufiji. Drugi prizor se zaključi s prihodom kriminalistov in odhodom bolne ženske. V tretjem prizoru so prikazani odnosi znotraj družine. Upokojenski par se z bolno hčerko vrne domov. Razkrivajo se razmerja med njimi, predvsem med materjo in hčerko. Počasi se razkriva vzrok napetosti med njima – napotitev duševno zaostale starejše hčerke oziroma sestre v zavod. Materino nesprejemanje zaostalega otroka in njegova napotitev v zavod sta vplivala tudi na otroštvo mlajše hčerke, saj se je ves čas bala, da se bo z njo zgodilo podobno, če matere ne bo ubogala. Igra je vseskozi trpka, v njej ni svetlobe. Največ, kar junaki dosežejo, je sprijaznjenje z življenjem in odnosi, v katere so vpleteni.

Mitja Lovše Srečno, mladoporočenca! (PDF)
Srečno, mladoporočenca se ukvarja s poročno zabavo, kjer je na prvi pogled vse v najlepšem redu. Toda pojavijo se namigi, da se bo idila kmalu skazila – ti sicer vedno potihnejo, a škoda je že narejena. Gniloba se začne širiti in kmalu se situacija razkrije v vsej svoji bedi. Vidimo ljudi, ki se bojijo svojih skrivnosti, saj te kažejo njihovo pravo naravo, ki je nočejo razkriti. Ne zavedajo se problematičnosti svojih stališč, saj jih nihče nikoli ne izziva. Četudi njihovi nasprotniki s konkretnimi argumenti sesujejo njihov svet, bodo ostali prepričani v svoj prav. Nadaljevali bodo po starem in njihovi nasledniki tudi, kljub želji po spremembah. Drama je nastala kot moj pogled na določen tip družbe in diskurza, ki postajata v našem prostoru vse bolj prominentna.

Tamara Matevc L'avenir (PDF)
... cesta je bila prazna, pešcem je svetil rdeč možic in ona, gluha in slepa starka, ki bi morala ostat doma, je stopila direkt pred moj avtobus in bilo je prepozno za karkoli, samo še mobitel mi je zbilo iz rok, bil sem ravno sredi stavka, sem pisal ženi esemes, kako je v kurcu ta država in kako jaz res ne morem več, sem ji napisal en haiku, naj ne pozabi, da sem imel drugačne plane, ko sem bil mlad, naj jih neguje v srcu zame, ker jaz ne morem več, poljub na Češko, objem otrokom, in pol ona meni »V teh časih ne moreš dat odpovedi. Tega se ne dela. Ne v teh časih in ne pri tvojih letih.« 

Cveto Preželj Kegljač (PDF)
V recepciji kegljišča stoji receptor, invalid. Vstopi Obiskovalec 1. Potrebuje stranišče. Receptor mu razloži, da mora nekdo skrbeti za klub, da so mu spodaj s kamnito kroglo uničili nogo. Vstopi Čeladar, vodja kluba. Največja ironija pa je, da so ga potem zaposlili tukaj. Vstopi otroški zborček in se spusti v spodnje prostore. Kegljač in Obiskovalec 1 skozi luknjo v steni opazujeta kopanje čeladarja in otrok. Povabi ga na proslavo. Vstopi Obiskovalec 2 in se zanima, če je to slavno predvojno kegljišče. Prišel je iz Argentine in bi rad umrl doma. Tudi njega povabi na proslavo. Obiskovalec 2 prepozna Čeladarja. Ob koncu proslave se Obiskovalec 2 dvigne in pokaže na Čeladarja, da ga je ta tepel. TV ekipe snemajo soočenje. Čeladar zanika, da pozna gospoda, da je bila takrat vojna. Kegljač prosi Obiskovalca 1, naj pride jutri. Peljal ga bo v zgodovinsko sobo. V zgodovinski sobi borci obujajo slavne bitke. Kegljač mu razloži, da bodo izdali popoln zgodovinski učbenik in da je primeren, da ga zamenja, ker gre v pokoj. Obiskovalec 1 ga nagovarja, naj se upre Čeladarju. Ta se res gol postavi pred njega. Čez teden dni pride Obiskovalec 1 v službo. Asistent mu pove, da je Kegljač umrl, in ga pelje do stene, kjer pokopavajo svoje heroje. Obiskovalec 1 povzroči poplavo. Pred klubom se sreča z Obiskovalcem 2. Ko pride še Čeladar, se stepejo. Obiskovalec 1 in Čeladar se bosta srečala na sodišču. Razidejo se.

Cveto Preželj Poslednji hlebec (PDF)
Ob zamenjavi zemeljskega pola je Zemlja obstala. Naši kraji so ostali v temi. Pek, mesar in točaj se pomenkujejo o skorajšnjem papeževem prihodu. Pogovoru prisluškujeta politik in njegov advokat. Ignorirajo ju. Ko jima hoče pek nekaj povedati, se pomakneta še bolj v temo. Mesar se ju hoče lotiti kar tam. Politik in advokat nastopata kot klovna. Potrebujeta pozornost bodočih volivcev. Mesar razkrije, zakaj bi se ju lotil. Uničila sta mu obrt. Ves denar je šel za advokate. Žena ga je zapustila. Klicar oznani papežev prihod. Pek naroča mesarju, naj ju pusti živeti. Ta pa, da ima zdaj priliko in jo bo izkoristil. Švicarska straža obkroža papeža. Pek ga pozdravi. Papežu se mudi z obredom, ker je slabotnega zdravja. Pek ima hlebec kruha. Točaj pa vino. Po skromni večerji sledi obred kruha in vina. Ponoči priteče točaj in oznani, da sta pri njih dva mrtva. Pek nagovarja mesarja, naj gre do papeža, da mu bo dal odpustek za storjeno dejanje. Ko pridejo v sobo, papeža oživlja straža, vendar je tudi ta mrtev. Tako se bo moral mesar sam pomeniti z najvišjim.

Saška Rakef v sodelovanju s Klavdijo Zupan, Ireno Pivka, Branetom Zormanom Hodi Mesto (PDF)
Zvočni zemljevid Hodi Mesto kritično orisuje našo družbo. Mnoštvo pravil, ki smo si jih postavili, da bi živeli »lažje«. Bolje? Lagodneje? Pravičneje? Ne gre zgolj za postopke pravnih določil – čeprav imajo ta pomembno mesto – temveč skupek drugačnih, manj vidnih, vseprisotnih, skritih, na prvi pogled celo nedolžnih načinov in postopkov, ki jih sprejemamo in tudi sami preigravamo. Kako močni so omenjeni vzorci, pravila, določila? Jih lahko spremenimo?

Tomislav Vrečar Kletka (PDF)
Dramski tekst govori o temah, kot so umiranje, staranje, istospolni odnosi, bolezni … Govori o temah, ki so za današnjo družbo skoraj tabu, saj se ne vklapljajo v potrošniški sistem prikazovanja človeškega bivanja in posledično njegovega trženja. Bolj ko družba tlači te teme na obrobje, bolj te teme vrejo na plano v obliki prisiljenih značajev, nevroz … Tekst skuša predvsem pokazati, da ni mogoče pobegniti pred stvarmi in dogodki, ki smo jih pravzaprav sami pognali v tek, in da prej ali slej nastopi čas, ko se moramo z njimi soočiti, plačati račun, ki nam ga izstavi življenje samo.

Primož Vresnik Bolgarski pisatelj (PDF)
Bolgarski pisatelj Pavle je bil resnično prepričan, da ga doma za pisateljevanje nagrajujejo z zlatimi odlikovanji. V času osebne finančne stiske prinese zlatarju v Parizu pol kilograma odličij. Zlatar v njih ne prepozna resničnega zlata, ampak pozlačenost. Izteka se pisateljeva štipendija v Franciji. Mu bo angel sreče poslal možnost zaslužka!?!

 

Žan Žveplan Mentor (PDF)
Mentor je besedilo, ki raziskuje odnos avtoritete in kako daleč smo pravzaprav pripravljeni iti, da ne skrenemo z začrtane poti. Za snov si jemlje študente AGRFT, ki tekom študija postanejo nekakšna družina, ki kljub disfunkcionalnosti ali morda prav zaradi nje vedno drži skupaj.
Ozirajoč se na dejstvo, da je to moje prvo dramsko besedilo, sprva sledim standardni in ustaljeni dramski formi, ki pa skozi dejanja, skupaj z liki, propade, se popači ter na koncu spet sestavi. Teror Mentorja odmeva v likih daleč po tistem, ko ostanejo sami, in kot vsaka skrajna avtoriteta pusti na svojih subjektih večen pečat.

BESEDILA, NOMINIRANA ZA GRUMOVO NAGRADO 2013, KI SO OSTALA V KONKURENCI ZA NAGRADO 2014:

Dušan Jovanović Boris, Milena, Radko (PDF)
Avtor se v tej humorno izpisani igri, uokvirjeni z ljubezenskim trikotnikom med Borisom, Mileno in Radkom, duhovito, lucidno poigrava z ljubosumjem, nemočjo, osamljenostjo, strahom, izgubo, boleznijo, staranjem, seksom, svobodno ljubeznijo in še s čim, kar se nas zares dotakne. Téma iz družinskega oz. zakonskega razmerja je predstavljena bolj z zabavne, vedre plati, a zato nič manj resno, boleče in precizno. Dramske osebe so izpisane človeško polnokrvno. Igro bi lahko označili bodisi za realistično, naturalistično, veristično, za tragikomedijo ali komedijo, a to niti ni pomembno. Pomembneje je, da je vpeta v občutje današnjega sveta in človeka. Dialogi so tekoči, inteligentni, izbrušeni in stkani tako, da pred nami zaživi vsakdan, pa tudi jasna preteklost. »Iz mikroperspektive se zdi to, kar se nam trem dogaja, velepomembno in usodno. Mi trije se prebijamo skozi življenjsko dramo. Ampak ta drama je, če jo primerjamo z velikimi zgodbami sveta, le neznaten mikroskopski drobec sredi dogodkov v zgodovini …« so Radkove besede v tej večplastni igri, ki nas začara na »woodyallenovski« način. (Vir: PGK)

Tamara Matevc Aus Anstand – La Siesta (PDF)
V čudovitem pomladnem dnevu si moški v zrelih letih natika doma izdelana krila, da bi po dobro opravljenem službovanju med zemljani odletel v nebesa, ko ga preseneti obisk boga, ki ga po prijateljskem klepetu, oplemenitenem z ljubeznivostjo in tarnanjem, opojnimi piškotki in pijačami, prisili, da ostane, da bi svet nagnil v novo, boljšo dobo. Njuno srečanje nevsiljivo spominja na prizor Faustovega pakta z Mefistom, samo da je v nasprotju z njim lahkotno in duhovito in da je v njem – in potem v celotni igri – vseskozi v ospredju vprašanje, kako vzpostaviti nekaj dobrega. Brez kakršnekoli sentimentalnosti, poduhovljenosti ali moralizma, zato pa z neverjetno domišljijo, ki svobodno preobrača motive iz klasične in sodobne imaginacije, zgodb iz vsakdanjega življenja in aktualnega socialnega prostora, iz fikcije in filozofije ... Dogajanje preskakuje v času in prostoru (kozmopolitsko), prek različnih žanrov in številnih referenc, skozi obsežne stranske rokave in v kar najbolj nenavadnih izmišljotinah. Pri tem je igra vseskozi briljantna in duhovita, navkljub razvejanosti dogajanja na svojski način osredotočena (in spet je njen osrednji problem aktualni neoliberalizem), jasna, čeprav obenem tudi malo nora. Igra Aus Anstand – La siesta, podnaslovljena kot Pravljica za odrasle, je docela nenavadna in izstopajoča, in to ne samo v kontekstu slovenske dramatike. Velikopotezna in kompleksna mešanica, ki bo navkljub uprizoritvenemu potencialu verjetno težko našla pot na oder; a je vsekakor vredna pozornosti – tudi zato, ker ponuja užitek. (Vir: PGK)

 

 

DRAMSKA BESEDILA, PRISPELA NA RAZPIS ZA NAGRADO ZA MLADEGA DRAMATIKA:

Simona Hamer I-z-š-t-e-v-a-n-k-e (PDF)
I-z-š-t-e-v-a-n-k-e so tekst o tukaj in zdaj.
Tekst o življenju in o smrti – simbolni, metaforični in konkretni.
Strukturni okvir predstavljajo gospod Novak, kolo in Policaj in vskoki žabe iz otroških izštevank, vmes pa srečamo mnoštvo likov, ki svoje – vsebinsko zelo različne – zgodbe (ali njihove dele) predstavljajo skozi raznovrstne tipe dramskih pisav.

Miha Marek Čas razcveta (PDF)
Brezimna podgana je devetkrat ubita v abstraktnem času in prostoru, obtožujoč svojo usodo in napadajoč svoje brate. Vsakokrat se ista ali druga podgana ponovno utelesi za še en poskus. Podgana je obglavljena v procesu zgodovinske nujnosti. Utopljena je kot žrtev samote domačega kraja. Elektrizirana je v vedenjskem eksperimentu. Predozirana je v asistiranem samomoru. Živa se zakoplje v izpolnitvi želje po smrti. Pohrustana je v napadu plenilske poželjivosti. Nalepljena je na past za lahkoverne. Pokošena je s kugo narodov. Nazadnje jo pogazi zavrnjeni mesija in razglašena je za mrtvo.

Mitja Lovše Cimcipelonika (PDF)
Cimcipelonika je drama absurda, ki bi jo lahko napisal samo 18-letnik po branju in svojem razumevanju del Becketta in Ionesca. Pravzaprav jo je oz. sem jo. Ko sem bil star 18 let, sem začenjal pisati komične dialoge in opazil sem, da lahko iz njih naredim kaj več. Tako je nastala avantgardna komedija o naključnih mimoidočih, in sicer o gospodiču, gospodični, gospodu, gospe in nogometašu. Ti čakajo na avtobus in pri tem počnejo vse kaj drugega, kot stojijo pri miru. Izmišljujejo si igre za spopadanje z dolgčasom ter se pri tem sprašujejo o pomenu vsega. Občasno jih obišče oseba s kapuco, koso ter glede na opis sila očitnim imenom. Da, uganili ste, ta oseba se imenuje Manuel. Ker jim začenja stanje presedati, odmaknejo znak za postajališče in ... no, vsega vam pa ne bom povedal.

Predstava je bila uprizorjena v KUD France Prešeren že pred desetimi leti in po tem nisem dosti razmišljal o njej. Nekoč pa sem ponovno naletel nanjo in jo pregledal. Moral bi jo kam poslati ter jo dati v presojo, sem si rekel. Malo sem jo popravil, a ne preveč, ker sem želel, da se obdrži tisti naivni cinizem, ki si ga sposoben samo pri 18-ih. Kljub oddaljenosti pa sem opazil zanimivo dejstvo – na dosti vprašanj, zastavljenih v tem besedilu, še vedno nimam odgovora.

Urška Sajko Ne moreš spati, mali medo? (PDF)
Izvrši se osamljena »družinska« drama ali bolje rečeno tragedija. Trije odrasli in novorojenec žrejo drug drugega v megli mesta. Trije volkovi in eden, ki naj bi to še postal, predstavljajo absurdnost medčloveških odnosov. Pošast Ludvik bo vse podjarmil s svojim poželenjem.
Sadistične in mazohistične metode, ki jih uporabljajo liki, so zgolj simbol otopelosti, hladu in okrutnosti – vseprisotnih in zmagujočih čustev v današnji družbi.