foto: Polona Ipavec
Skrivni dnevnik nekega Kaligule: razmišljanje o procesu nastajanja predstave Kaligula: prvič in zadnjič (aka Kaligula et al., aka Kaligula – laboratorij) v izvedbi Disidentske skupine študentov AGRFT (Matija Rupel, Benjamin Krnetić, Robert Korošec, Rok Kravanja, Lucija Tratnik, Lovro Finžgar, Nejc Cijan Garlatti, Nik Škrlec, Maša Jazbec in Tjaša Črnigoj). Tokrat o padcu, ki je skupino postavil pred vprašanje: Ali nadaljujemo s predstavo, in če, na kakšen način smo sploh skupina? Prvi osnutki nove postavitve Kaligule se rodijo iz takšnih ali drugačnih padcev.
foto: Polona Ipavec
»Predstave, ki bi oživila moje junijske lovorike, ni bilo. Predstave ni. Kje boš gradil sedaj, Kaligula? Na čem boš sezidal svoj prestol, kaj? Če želiš iz nemogočega napraviti mogoče, če želiš iz trpljenja izvabiti smeh, doseči, da sonce vzhaja na zahodu, mar lahko postaneš feniks, ki iz pogorišča svojega cesarstva zgradi nov svet, ki iz lastnega pepela ustvari zvezdnati kolovoz do Lune? Kaj je, Kaligula? Res ni mogoče?
Ne, ta svet res ni po moji meri. In mera vseh ostalih, kje je, kje si? Helikon, mi boš stal ob strani? Kesonija, boš trpela z mano? Kereja, zakaj me ne maraš? Scipio, prijatelj, še zmeraj pesniš? Patriciji, kje je vaša mera, vaša vera v cesarja? Predstave ni. Ostali smo sami, vsi sami med štirimi stenami tihega in žalobnega gledališča, obdani s stenami zapuščenega medosebnega pokopališča. Je sploh še vredno klicati duhove preteklega uspeha?
In kaj me najbolj moti, kaj? To, da ta večer ne bom dihal istega zraka z novimi gledalci, lačnimi obiskovalci svoje gostije? To, da niti ne vem, ali mi bo sploh še kdaj dano meriti in izmeriti svoj svet, Kaligulov svet? To, da ta trenutek delim čas in prostor z vsemi njimi, oni pa mi medtem, ko se vsak vdih in izdih tišine zdita le še globlji vbod v moja nesrečna, od krvi umazana pljuča, podajajo smrtonosno orožje in zahtevajo, da si zadam lastno smrt? (Druzilijina smrt ni bila tako boleča, kot je parajoč samo ta občutek lastne smrti.) Kaj vam je, sodobniki moji? Mi vendar predstavljamo rimski imperij! Pravite mi, da v tem, našem svetu ni več česa iskati. A komu pripadate?
Predstave, kakršno smo poznali in imeli, res ni več, ta večer bo le že skoraj iztrebljeni volk tulil žolti luni, a naša Luna ni izgubljena, še vedno nas vabijo na srečanje v Maribor, kajne? In če ne moremo seči navzgor, če ne moremo plezati po lestvi navzgor, da sežemo po Luni, potlej gremo navzdol. Ker pripadamo isti skupini, moji skupini.
Še vedno vam pripadam.
(Luna je daleč, Kaligula. Padel si.)
A da bom znova vstal, ta večer pri-padam z vami. Padam, padamo.
Se vidimo na eksperimentalni vaji naslednji teden, ostaja le še dober teden do Borštnikovega srečanja!«
(Dnevnik nekega Kaligule, 8. oktober 2013)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kaligula-se-sem-ziv-1