foto: Nada Žgank / Memento
Ko mati in hči stopita na oder, da bi odigrali mater in hčer, vstopita v neko drugo razmerje, postaneta soigralki, ne da bi povsem izstopili iz prvotnega odnosa, ki je neizogiben. A ravno s tem, ko igrata sami sebe, podvajata, stopnjujeta vlogi, ki se začneta luščiti kot stara koza. Kaj ostane? Da si je treba človeški stik – če naj bo svoboden – vedno znova izmisliti. Da je za vsak odnos tisoč možnosti, da te izhajajo iz igre, gledališče pa ima moč, da na to opozarja.
foto: Nada Žgank / Memento
Kritičarka Zala Dobovšek je v časopisni kritiki v Delu zapisala: "Avtorski prvenec plesalke in performerke Nataše Živkovič predstavlja nekonvencionalen uprizoritveni okvir, v katerem vzpostavlja javni dialog s svojo materjo (Elizabeto Živkovič), ki jo na oder povabi kot enakovredno pripovedno akterko – brez simbolike ali metafore, ampak kot poskus vnosa ciste realnosti. Forma njunega odrskega srečanja je naravnana svobodno in brez trdnejših pravil; skozi sekvence preklapljanja med izmenjujočimi se intimnimi izpovedmi, zgovornimi momenti sodobnega plesa in minimalističnega giba, prikupno prismuknjenega preigravanja pravljičnih likov, medtem ko spet drugje že prav brutalno iskrenim reflektiranjem preteklosti ter vrednotenjem vzajemnega bivanjskega loka. Poskušata prispeti na vrh babilonskega stolpa lastne komunikacije, tako besedne kot telesne in se (z)najti v vakuumu tukajšnje sedanjosti, ob prisotnosti zrenja množice tujcev." (….) Predstava razpira niz vprašanj o identifikacijskem razponu, ki ga premore funkcija odra in poleg subtilnega vsebinskega naboja ter namere, ki jo hči izkazuje materi, ta pa pripadnost s svojo soudeležbo vrača, predvsem izjemna obojestranska gesta, ki odstira neverjetno globino medsebojne povezanosti. Te ne more razrahljati niti premestitev v odrsko fiktivnost, prej ta podleže svinčenosti njunih (zasebnih) prezenc."
Anja Golob v časopisu Večer zapiše: "Najbrž je prav zato avtorski prvenec plesalke Nataše Živkovič tako zanimiv že v samem startu: prinaša svež, sicer že (a redko) viden položaj, ko se na odru soočita realna mati in realna hči. Izrazite napetosti, ki izvira iz te pozicije, predstava ne izkoristi v celoti, saj ostaja znotraj koncepta, stkanega iz intimnih odkruškov, polemičnih debat, spominov na dogodke iz preteklosti, ki so zaznamovali odnos protagonistk, pomembnejše je nekaj drugega: redka videna mera poguma, s katerim obe pristopata k stvari. Opisana izrazitost idejne zastavitve projekta skozi uprizoritev morda ni do konca izkoriščena, a to odtehta odrska prezenca in neustavljiv pogum iti čezse, stopiti iz običajno začrtanih, varnih pozicij. Tu ni preračunljivosti, ki smo je sicer na slovenski neodvisni sceni vajeni že do te mere, ko je niti ne opazimo več – Nataša Živkovič je, če je mogoče sklepati po prvencu, iz drugačnega testa."
Avtorica: Nataša Živkovič
Izvajalki: Nataša Živkovič in Elizabeta Živkovič
Dramaturgija: Jasmina Žgank
Oblikovanje luči: Janko Oven
Svetovanje: Maja Delak
Produkcija: Mesto žensk
Koprodukcija: Cankarjev dom
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nata%C5%A1a-%C5%BEivkovi%C4%8D-prva-ljubezen-drugi%C4%8D-preboleti-naceta-junkarja