Nataša Matjašec Rošker / Foto: Eva Kraš
Pogovor z Natašo Matjašec Rošker, dobitnico Borštnikove nagrade za igralsko kreacijo Gospodične Elle Rentheim v uprizoritvi John Gabriel Borkman v izvedbi Drame SNG Maribor.
Nataša Matjašec Rošker / Foto: Eva Kraš
Nataša Matjašec Rošker je od leta 2007 članica stalnega ansambla Drame SNG Maribor, pred tem pa je kot svobodna umetnica delovala po različnih slovenskih gledališčih in tudi znotraj zavodov, kot sta bila Zavod Projekt Atol in pa E. P. I. center. Zase pravi, da pripada generaciji, ki se je za predstavo Einstein on the beach bila pripravljena zapeljati tudi do Frankfurta:
“In čeprav nisi imel za jesti, čeprav si vedel, da še nekaj naslednjih dni ne boš imel za jesti, si se usedel v avto in se peljal v Frankfurt gledat Einstein on the beach Wilsona … To je bila hrana in to je bilo vse.”
O rezultatih njene predanosti priča dejstvo, da je letos na Festivalu Borštnikovo srečanje odigrala kar tri glavne ženske vloge. Najprej v samostojnem avtorskem projektu Do tu sega gozd, ki se je uvrstil v spremljevalni program, nato v vlogi Margarete v predstavi Mojster in Margareta ter v vlogi Gospodične Elle Rentheim v predstavi John Gabriel Borkman, za katero je letos dobila tudi Borštnikovo nagrado. Večkratna dobitnica nagrad za svoje filmske kot tudi igralske stvaritve v tem trenutku svoj čas posveča vlogi Lucie iz Nočnega portirja, ki ga bomo na mariborskih odrih lahko videli januarja, poleg tega pa igra tudi v Gogoljevem Revizorju, s katerim so v Mariboru odprli letošnjo gledališko sezono.
Strokovna žirija je ob pregledu slovenske gledališke produkcije na Borštnikovem srečanju zapisala, da slovenska gledališka produkcija sicer korespondira z radikalnim družbenim stanjem, da pa bi si želeli, da bi mu tudi ravnala tečaje. Kakšen je vaš komentar na to opazko?
Ne vem, kaj so s tem mislili.
Mateja Koležnik je v svojem intervjuju za SiGledal pred kratkim rekla, da je kot kazen božja za igralce. Glede na to, da ste z njo sodelovali pri projektu John Gabriel Borkman in skreirali vlogo, za katero ste dobili Borštnikovo nagrado, bi vas vprašala, ali je res tako?
Mateja je predvsem zelo lucidna, ekscentrična, impulzivna, direktna in iskrena. Njena kreativna oziroma ustvarjalna fantazija je zavidanja vredna. Najbolj stroga in neprizanesljiva pa je predvsem do sebe same in svoje ekipe. Njeni profesionalni standardi so zelo visoki, osredotočenost in koncentracija totalni. Temu primerna so tudi njena pričakovanja do igralske zasedbe. Svoje predstave diha v celoti in od igralcev pričakuje isto. Poleg tega pa je ena redkih, v svoji generaciji pa gotovo edina režiserka na sceni. In to verjetno pove veliko več kot vse zgoraj našteto.
Foto: Eva Kraš
Kako pa se je bilo soočiti s premično sceno v predstavi John Gabriel Borkman, ki je zmeraj tik pred tem, da vas podre?
Maketa scene je bila z nami že za mizo, med bralnimi vajami v gledališki poskusni dvorani, ki je v petem nadstropju. Po desetih dneh “mize” smo šli v prostor, replika originalne makete pa tudi. Mateja je vedela, kako zelo ključen element predstave je ta radikalni scenski objekt, zato je vztrajala, da v petem nadstropju vadimo v realnih proporcih. In tako je tudi bilo.
Na Borštnikovem srečanju ste nastopili v treh različnih predstavah, v spremljevalnem programu s projektom Do tu sega gozd, v tekmovalnem pa v že omenjenem Johnu Gabrielu Borkmanu in Mojstru in Margareti. Ali je adrenalin ob nastopu na Borštniku kaj večji?
Borštnik zmeraj privije adrenalin na polno, kar je prav otročje, hkrati pa tudi paše. Borštnik je naš največji gledališki festival, v zadnjih letih si kakšno predstavo ogledajo tudi tuji selektorji, med publiko je veliko ostrih, nesramnih in radikalnih bodočih igralk, igralcev, dramaturgov in režiserjev z Akademije, celotno vzdušje je polno vznemirjenja, predstave, strastne debate, dolgi nosovi, nostalgična srečanja, sentimentalna srečanja, stalno povišana temperatura, drame na odru in drame za odrom, po zaključni podelitvi pa raznorazni žanri …
Sami ste, preden ste vstopili v Dramo SNG Maribor, delovali na svobodi, večinoma v avtorskih projektih. V čem prepoznavate prednost tovrstnih projektov?
Če si svojemu delu predan v celoti, so prednosti in pomanjkljivosti primerljive oziroma identične. Svoj “nastop” zmeraj vrednotim kot avtorski oziroma soavtorski. Tudi če sem soudeležena v projektu “samo” kot igralka, so moja izhodišča in kriteriji identični. Ker ne glede na lokacijo-prostor oziroma ne glede na to, kako poimenujemo to zvrst ustvarjalnega izraza − neodvisno, institucionalno, repertoarno, dokumentarno, postmoderno, angažirano, politično, klasično, eksperimentalno in tako naprej − gre še zmeraj za gledališče. Z leti se ti samo bolj izostri uvid v končni smisel projekta ali predstave, ki je v telesu drugega – v gledalcu. V publiki, ki je ključni, nepredvidljiv in najbolj misteriozen del predstave, ki predstavi podeli in dodeli smisel in jo s svojim odzivom obdrži na prizorišču ali pa jo pošlje v skladišče, fundus, na razrez, v pozabo … Poenostavljeno dojemanje in vrednotenje okusa in pričakovanj publike se nikoli ne obnese. Mariborska gledališka publika, na primer, si na Borštniku prav gotovo ogleda vse tekmovalne in spremljevalne predstave in potem tudi na tej podlagi vrednoti, primerja in ocenjuje našo letno produkcijo in nam s tem do neke mere narekuje kriterije. Odzivnost publike na predstave iz spremljevalnega programa, kjer se večinoma predstavijo neodvisne produkcije, je bila eden od povodov, da smo v naši hiši imeli interni razpis za avtorske projekte. Zato sem/smo dobili priložnost, da naredimo predstavo Do tu sega gozd.
Podobnih projektov, ki bi se ustvarjali znotraj institucij, je dejansko bolj malo …
Vsaka predstava je tveganje, nikoli nihče ne more napovedati, kako se bo izteklo. In če je ekipa ali zasedba še tako “zvezdniška”, to ni garancija za dobro predstavo. Ker zdaj preživljamo obdobje cenenih, trivialnih, žaljivih, abotnih, civilizacijsko sramotnih napadov na slovensko umetniško srenjo v celoti, se hiše še toliko bolj izogibajo dodatnemu tveganju, ki ga s seboj prinese avtorski projekt. Ampak brez tveganja v umetnosti ne gre. Ko so mi povedali, da je moj “scenarij” sprejet v kategorijo realizacije, so postale noči nemirne, drget telesa očiten, nohti otročje pogrizeni, dihanje kratko in plitko, postala sem manjša in lažja, imela sem občutek, da sem stopila v prevelike čevlje …
"Ne vem več, kako sem prišla sem
Vse okrog se upočasnjuje
Moje življenje, moji strahovi, moja družina, ne znajdem se več
Ne najdem rešitve za vse svoje tesnobe, dvome, pomisleke
Strah me je
Občasni napadi panike
Hiperventilacija
Apavrin
Tema, ki se ji pravi spanje
Predinfarktno stanje (...)"
Evo, nekako tako sem se počutila, če uporabim besedilo, ki ga nismo umestili v predstavo. 
Foto: Eva Kraš
Če se vrnem še malo nazaj, ste leta 1997 skupaj s Petro Veber pa Sebastijanom Horvatom ustanovili E. P. I. center. Kaj je bil razlog za ustanovitev tega zavoda?
Leta 1990 ali 1991 smo z Markom Peljhanom in Edo Čufer ustanovili Zavod Projekt Atol in potem 1997 s Sebastijanom Horvatom in Petro Veber E. P. I. center. Predvsem zato, ker smo zahtevali svoj prostor na sceni, na kateri smo hoteli biti prepoznani kot relevantni soudeleženci in ne zgolj kot simpatični entuziasti. Teatrska srenja je v bistvu zelo tekmovalna, hierarhična in selektivna.
Kakšni so spomini na obdobje ustvarjanja s Horvatom? Spomnim se vaših predstav in pa tega, da sem vas občutila kot Horvatovo muzo …
Če bi videli Peljhanove predstave Egoritmi, Atol, Ladomir-Faktura. Četrta površina − površina stika … bi bilo izhodišče za to vprašanje drugačno. Spomini so subjektivni in zato povsem irelevantni. Relevantno je zgolj dejstvo, da smo naredili dobre predstave.
In ... kaj je tisto, kar rabiš za dobro gledališko predstavo?
Marsikaj … režiserja, drznost, lucidnost, pogum, pamet in nespamet, zaupanje, spoštovanje, posluh, nesramnost, občutljivost, vztrajnost, vizijo, dramaturga, če ni teksta, domišljen koncept, kavo, cigarete, viski, profesionalnost, radovednost, odgovornost, plan, denar, karizmatične sodelavce, ambicijo, humor, neprespane noči, veliko dvomov, fantazijo, potrpežljivost, artikulacijske vaje, telovadbo, sanje, polno luno, dobro publiko, fenomenalne prebliske, iznajdljivost, solze, veliko svežega zraka, norost, ljubezen, čvrste živce, srečo … 
Foto: Eva Kraš
Kakšen pa mora biti dober dramski tekst?
(Smeh) Odgovorila vam bom z mojim še zmeraj najljubšim tekstom za predstavo Elizabeth2.
"Ona se pojavi. Prvič v petem dejanju. Njeno telo je mirno. Besede tehtne in odločene. Lasje so dolgi in ravni, obraz bled, oči spokojne. Roke ob telesu. Prstan na svojem mestu. Pove, da je spila strup in da je ona vsega kriva, nikomur se ne smili. Vsi so tiho. Njena mehka smrt se zgodi brez odmeva.
Lahko podpišem pogodbo
Lahko spremenim naslov
Lahko se preselim
Lahko odidem drugam
Ne bom nazadovala
Imam identiteto
Imam dokumente
Imam potni list
Hodila sem v šolo
Izobražena sem
Ne bom plačevala davkov, ne bom se zavarovala, ne bom varčevala, ne bom imela odvetnika, nikomur ne bom polagala računov
Obrnila se bom stran in tega ne bom več gledala
Ali sem res prekršila pravila, načrte, ideje, postulate, osnovna načela, nepisane zakone, bonton, splošne vrednote, mnenja in zaključke vsega tega sveta?
Odšla bom v mesto, sedla na klopco in gledala vlake. Potem bom odšla domov in legla na posteljo z obrazom v blazino. Potem se bom obrnila in bom dolgo gledala v strop. Upam, da bom zaspala. Upam, da bom spala celo noč in da ne bom sanjala. Zjutraj bom vstala, se umila in preoblekla. Pogledala se bom v ogledalo in odšla na cesto. Hodila bom počasi in gledala bom v tla, vendar ne bom zamudila na vajo. Šla bom na oder in počakala, da mi povejo, kaj naj naredim.
Z nikomer več se ne bom pogovarjala
Nikomur več ne bom zaupala
Nikogar več ne bom ljubila
Nikogar več ne bom spoštovala
Telefonirala bom mami
Nikoli ne bom odrasla
Nikoli ne bom rodila
Nikomur več ne bom pogledala v oči
Z nikomer več ne bom imela spolnih odnosov
Za nikogar več si ne bom vzela časa
Šla bom predaleč
Prestopila bom mejo
Preskočila bom črto
Mera je polna
Realnost je tako vulgarna in Vesolje je tako visoko
Upam, da bom našla trenutek za konec
Verjamem v Boga
Postarala se bom. Imela bom zguban obraz in redke sive lase in sivo mreno na levem očesu. Nosila bom protezo. Moja ušesa bodo postala večja. Po obrazu mi bodo zrasle dlake. Imela bom koščeno telo z raztegnjeno staro kožo in vonjala bom po starem. In sama bom. Zelo bom sama. Zavedala se bom, da nimam nobene prihodnosti več. Imela bom prazen pogled. In ne bom umrla med spanjem. Umirala bom dolgo in počasi in vsi okrog mene si bodo želeli, da bi že končno umrla, in jaz bom to vedela.
Ne bom se več obrnila
Spoznala bom, da sem postala to, kar naj bi postala. Da sem bila to, kar naj bi bila. Da sem bila."
***
(Veselodecembrsko se pomikamo naprej proti Ponoreli lokomotivi, s katere smo uspeli uloviti Tino Vrbnjak, ki jo boste lahko brali to sredo, 18. decembra 2013, na gledališki postaji SiGledal! Ne pozabite na kolačke in steklenico chartreusa!)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/predanost-ustvarjalnemu-izrazu-ali-natasa-matjasec-rosker