Andrej E. Skubic / Foto: Arhiv SMG
Slovensko mladinsko gledališče, Andrej E. Skubic PAVLA NAD PREPADOM, režija Matjaž Pograjc, premiera 5. december 2013.
Andrej E. Skubic / Foto: Arhiv SMG
V začetku oktobra 2012 me je Matjaž Pograjc nagovoril s predlogom, če bi napisal dramo o eni od dveh velikih slovenskih alpinistk prve polovice 20. stoletja – Miri Marko Debelak ali Pavli Jesih. Itak je plezanje način premagovanja sveta, je dejal, in važno je, da bo tekst o eni od teh žensk: ker ti dve sta morali premagati še moške. In sta tudi jih.
Imel sem dva zadržka: prvič, nisem vajen pisati po naročilu; drugič pa, nobeno od imen mi ni pomenilo nič (niti plezanje ne). Prvi zadržek je bil hitro mimo: ni treba biti Plečnik, da vidiš, da se lahko domišljija sprosti ob ideji, tudi če prvotno ni bila tvoja. Drugega sem premagal po prebiranju obeh biografij: bili sta občudovanja vredni osebnosti, ki si zaslužita pomnik. A za razliko od tri leta mlajše in bolj intelektualno usmerjene Debelakove, ki je zaradi bolezni nesrečno – a ne tragično v aristotelovskem smislu – umrla na vrhu svojih življenjskih moči, me je ob Pavli (naj mi bilo dovoljeno, da jo imenujem Pavla: po mesecih brskanja po njenem življenju se mi zdi, da sva postala skoraj cimra, čeprav jaz le njen podnajemnik) pritegnil skoraj filmski detajl: »Poznala je novo politično elito, a ponos ji ni dal, da bi se prilagodila. […] Živela je skromno, še največ je porabila za krmo golobov na ljubljanskem Starem trgu in za cigarete.«
Najbolj klišejska mogoča podoba, a je resnična. Izziv prav zato, ker je tako klišejska; a obenem zato, ker so v knjigah in revijah dobro dokumentirani njeni alpinistični podvigi v zahtevnih stenah, s katerimi se je uvrščala v vrh sodobnega evropskega alpinizma (sploh ženskega – ta je bil v tridesetih letih pač še zmeraj predvsem moška domena); slabo ali le fragmentarno pa njeni drugi življenjski podvigi, s katerimi se je uvrščala v vrh podjetniške in kulturne elite predvojne Slovenije. Tisto, kar jo je pahnilo v stanje iz citata zgoraj, je praktično zamolčano in nedostopno.
Pavla Jesih (1901–1976) je bila pred in med drugo svetovno vojno lastnica največje verige kinematografov v Jugoslaviji: začela je s kinom Metropol v Celju (1936), sledil je celjski Union (konec 1937; ne gre ga zamenjevati z ljubljanskim Unionom, katerega najemnik je bil drug lik iz drame, Milan Kham), nato ptujski Royal (danes kino Ptuj) in končno ljubljanski »elitni kino« Matica (v stavbi današnje Filharmonije; od leta 1940), pa še sezonski kino v Dobrni. Kariero je samostojno (po finančnem vložku staršev, v katerih cvetočem trgovskem in mesarskem podjetju je delala dotlej) zastavila kmalu po usodnem padcu v severni steni Velike Mojstrovke, padcu, ki je z zdrobljenim kolenom končal njeno alpinistično zvezdništvo, začeto leta 1926 s prvenstveno smerjo v Severni triglavski steni. Po letu 1934 se vse do znamenitega vzpona čez Osrednji steber Severne triglavske stene junija 1945, ki je hrbtenica pričujoče drame, ni počutila sposobno, da bi se lotevala vrhunskih prvenstvenih smeri.
Kmalu po začetku iskanja prvih primarnih virov – živih pričevalcev (hvala, Rudi Zaman!) – smo naleteli na prve protislovne vtise: bil sem presenečen, da ima Pavla Jesih še petintrideset let po smrti žive »nasprotnike«. Izjave starih planincev so bile skope: »Mira Marko je bila prava; Pavla je bila bogatunka, ki je plačevala, da jo vozijo v hribe.« In nasprotne: »Kaj bo Mira Marko, ni bila vredna, da Pavli čevlje zaveže.« Največji zvezdnici slovenskih sten se nista ljubili: njun edini skupni vzpon je bil Pavlin prvi; kasneje si je vsaka od njiju posebej prizadevala, da bi goro premagala na čelu naveze. Pač še eno pričevanje o času, ko so si morale ženske utirati pot skozi skeptično moško družbo – ki je njune dosežke spremljala s testosteronskim navijaštvom. There can be only one.
A če je njeno tekmico, kot rečeno, vzela bolezen (1948), je uspešno podjetnico Pavlo dve leti prej doletel padec bolj krute vrste – v prepad političnih spletk in hinavščine najbližjih. In ta je bil skrivnosten.
Pavla Jesih je izhajala iz premožne družine iz ljubljanske Štepanje vasi. Družinski vložek v kinematografsko podjetje je obilno pomnožila ne le z zvezami, temveč tudi z za tiste čase izjemnim občutkom za film (kaj ni Boštjan Hladnik ravno v njenem kinu preživel gimnazijskih let in dobil od nje v dar odsluženi Matičin kinoprojektor?) in poznavanjem svetovne kinematografije. Kam so poniknili podatki o tej karieri? V knjigi Slovenski film, dokumenti in razmišljanja (1980) enega glavnih akterjev takratnega dogajanja, Franceta Brenka, je omenjena z nekaj skopimi stavki – tudi o tem, kako so po vojni nacionalizirali njene kinematografe, vendar je bil njihov odnos/odnos »ljudske oblasti« menda »vsemu navkljub korekten«; a intrigantno so oblastniki »v boju za podržavljenje kinematografov … odnesli prenekatero rano in je bilo njihove posledice čutiti vsaj še leta 1971 na gledališko-filmski akademiji«. Le za kaj je šlo?
Vrsta naključij in povezav (zahvala gre najprej Gorazdu Trušnovcu in Milanu Ljubiću, v zadnjem bistvenem koraku pa Alešu Gabriču) me je pripeljala do ključne informacije: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fond Okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 689/46. Kazenski spis Milana Khama in Pavle Jesih.
foto: Peter Uhan
Po vrsti prejšnjih skromnih najdb v ljubljanskih in republiških arhivih se je v tem spisu razodela drama plezalke, ki pleza proti prepadu. Po strmenju v to življenjsko gradivo – prijave, ovadbe, zagovore, sodbe, pritožbe, tožbe – je bilo treba le še nekaj strukturnega premisleka, in tragedija je bila tu.
Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade; strupenega jezika, a izjemno empatična; prijateljica škofov in komunistov; ženska, ki se je zavedala svoje moči in jo je bila pripravljena uporabiti za tisto, kar se ji je zdelo prav. Nekoč je bil ta »prav« omogočanje preživetja radikalcem, ki so jih vlačili po kaznilnicah predvojne Jugoslavije; v določenem trenutku je bil ta »prav« preživetje slovenskega naroda in kulture in s tem narodnoosvobodilni boj. Med vojno je izdatno podpirala OF, ilegalce in begunce – skoraj do bankrota svojega podjetja. Potem pa se je znašla v svetu revolucionarjev. Ko sem v Trubarjevem antikvariatu med iskanjem podatkov o Pavli povsem po naključju našel Brenkovo knjigo, sploh nisem imel pojma, da sem dobil v roke izdelek Pavline Nemezis.
France Brenk je bil leta 1945, ko je spoznal Pavlo, star 33 let (Pavla 44). Bil je intelektualec, član OF, med vojno interniran, po kapitulaciji Italije partizan, član Agitpropa in organizator njegove fotosekcije. Po vojni se je z vsem idealizmom in entuziazmom lotil projekta ustanovitve Državnega filmskega podjetja, ki je zanj pomenilo ustanovitev slovenske nacionalne kinematografije. Naloga je bila ambiciozna, saj slovenske filmske produkcije pred drugo svetovno vojno skorajda ni bilo. Filma kot V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine (v obeh igra tudi Joža Čop, pri produkciji pa je bistveno sodeloval tudi Kham) pač nista presegla vrednosti kuriozitete. V zvezi s Pavlo in Khamom pa je »nacionalno« na žalost pomenilo predvsem »ne zasebno«.
Ker gre za biografsko dramo, ki zadeva življenja, segajoča vse v današnji čas, želim zlasti poudariti točko dvojne tragičnosti, ki mi je ob povsem fiktivni drami verjetno ne bi bilo treba. Brenk je imel namen, da s pomočjo mehanizmov nacionalne države (Ljudske republike Slovenije) ustanovi slovensko filmsko industrijo. Pri tem ni imel težav z drobnimi lastniki kinematografov, raztresenih po vsej Sloveniji, ki so bili pripravljeni podjetja odstopiti za majhno odškodnino in službo v državnem podjetju; težave je imel z dvema največjima igralcema na tem področju, Milanom Khamom in Pavlo Jesih. Onadva sta imela s svojimi podjetji lastno vizijo.
Čeprav je Brenk Pavlo v okviru Državnega filmskega podjetja (DFP) najprej angažiral (10. maja 1945 jo je poslal v Trst, naj tam organizira slovensko kinematografijo), jo je že dva tedna kasneje s funkcije odslovil. Pavla – ki je hkrati opazila, da njene kinematografe pri distribuciji sistematično sabotirajo – je sprva sumila, da gre za intrige njenih predvojnih tekmecev; a bilo je hujše. Že z zavestjo, da se nekaj pripravlja, je le mesec in pol po koncu vojne z velikim zaupnikom Jožo Čopom vendarle odšla na legendarno plezarijo v Severno triglavsko steno. Ko sta se po več letih prisilnega životarjenja v Ljubljani odpravljala proti steni, sta oba pričakovala le rekreacijsko plezanje; a za Pavlo je to postal njen življenjski vzpon. Zaradi zdrobljenega kolena več kot deset let ni plezala prvenstvenih smeri; in čeprav je zaradi slabe kondicije po dveh dneh v steni v obupnem vremenu sprva omagala, je nazadnje, kot pravi legenda, »izplezala sama«. Ali ta zadnji del legende drži ali ne (potrdili so ga vsi pričevalci, kljub skepsi privržencev tekmice), niti ni pomembno: a zdi se, kot da ji je ravno občutek ponovne ogroženosti dal tisto kljubovalno moč, da izzove življenje samo.
Vse državne ukrepe proti Pavli Jesih je, kot kaže sodni spis, nedvoumno sprožil France Brenk, ki ni našel drugega načina, kako se znebiti kljubovalnih lastnikov dveh najpomembnejših kinov. Teden dni pred odhodom Pavle in Čopa v Steber je bil pred sodiščem narodne časti zaslišan Kham, ki razen ponavljanja različnih govoric o njenih poslovnih metodah ni želel o Pavli povedati ničesar zares kompromitirajočega. Na zaslišanju Brenk ni bil fizično navzoč; v drami je v prizor vključen zaradi umetniškega zgoščevanja akcije, saj je bil prav on tisti, ki je 14. julija. (le dva tedna po tem, ko sta Pavla in Čop izplezala iz Stebra) proti Pavli in Khamu vložil prijavo, v kateri citira omenjeni zapisnik (zanimivi časi, ko so direktorji raznih umetniških državnih podjetij imeli poljuben dostop do sodnih zaznamkov), vendar ga močno razširja z lastnimi, pikantnejšimi dodatki. Obtožbe so se nanašale na domnevno sodelovanje z okupatorjem med vojno, celo na domnevno simpatiziranje z nemštvom in nacizmom že pred njo. Pavla je bila 31. julija zaslišana, na Khamove opazke se je odzivala z enako mero, Brenkove dodatke pa argumentirano zavrnila in se sklicevala na to, kaj vse je tvegala, ko je pomagala OF); 23. avgusta je sodišče narodne časti – dan pred lastno ukinitvijo – postopek proti njej ustavilo. 
Foto: Peter Uhan
A v tem času je spor med Pavlo in Brenkom prešel na novo raven: začela se je odkrito upirati njegovi avtoriteti, še sploh po tem, ko so okrožna sodišča dosodila vračilo njenih zaplenjenih kinov na Štajerskem. Spor je dosegel vrhunec ob državnem neplačevanju cenzorskih projekcij v kinu Matica in zaradi Pavline odločitve, da jih bo kompenzirala s prihodki od dveh komercialnih filmov; Brenk je kot direktor DFP za kazen ustavil dobavo filmov Matici, konec novembra pa je proti Pavli vložil drugo prijavo z bolj ali manj enakimi obtožbami kot štiri mesece prej.
Tokrat je bilo ukrepanje usodnejše: že 7. decembra je sodišče odobrilo predlog, da Matica zaradi preiskave preide pod začasno državno upravo; in ko je bila 19. januarja 1946 začasna uprava dodeljena neposredno Brenkovemu podjetju, se je Pavla znašla na cesti, prepovedali so ji celo vstop v poslovne prostore. To je zadoščalo; naslednjega pol leta se ni premaknilo nič: Pavlo so imeli »v paci«.
V tega pol leta se začne padec Pavle Jesih. Vendar se ne ukloni. Plezalski kolega, doktor prava, v novi vladi gospodarski minister (med drugim upravnik Železarne Jesenice, kjer njenemu soplezalcu iz Stebra ponudi napredovanje, ki pa ga Čop zavrne) in po vojni dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, se ne zmeni za njene obupne prošnje za pomoč. Zanjo se zavzame drug soplezalec, dr. Tominšek, načelnik pravnega oddelka Komisije za upravljanje narodnega premoženja, ki mu uspe zanjo dobiti ugodno mnenje neposredno iz vlade LRS; a tudi to ne pomaga dosti. Pavla životari, po malem odprodaja inventar drugih nepremičnin, ki jih ima še na voljo, se tožari za vsako posebej; začuda pa njen primer nikakor ne pride do sojenja.
Po osebnem pričevanju nečaka Josipa Jesiha naj bi se v tistem času Ivan Maček - Matija (kar glede na to, da je Pavla med vojno skrivala in podpirala vodilna vosovca, Milana Apiha in Vita Kraigherja, ni tako nerazumljivo) osebno angažiral pri tem, da bi Pavli priskrbeli funkcijo v vodstvu načrtovanega Triglav filma. Če to drži – in Jesih se pri tem sklicuje na osebne Mačkove izjave vrsto let kasneje –, je precej jasno, zakaj je razlastitev Pavle Jesih – v času, ko je revolucionarna oblast s svojimi sovražniki in »sovražniki« obračunavala bliskovito – potekala v takem tempu, kot je; zanjo/za to je bil zainteresiran eden najmočnejših ljudi v državi. Pavla je predlog kategorično zavrnila, ker si je želela edino še naprej voditi svoje podjetje v skladu z lastnimi merili, ne pa postati državni birokrat. Šele tej dokončni zavrnitvi je sledil prelom.
Prvega junija vloži Brenk proti Pavli zadnjo, tokrat najizčrpnejšo prijavo o domnevni medvojni kolaboraciji; že čez pet dni tožilec na sodišče vloži ovadbo, in le mesec dni kasneje, 13. julija, sledi sojenje: Pavla in Kham sta obsojena na zaplembo vsega premoženja. Bliskovit potek, po šestih mesecih zavlačevanja! Že septembra sodbo po pritožbah potrdi vrhovno sodišče in Khamu (ne Pavli) naloži še osem mesecev zapora s prisilnim delom (za ta del kazni je bil amnestiran, kasneje pa je dobil celo potrdilo o nekaznovanosti, borčevsko pokojnino in odlikovanje). V vmesnem času pa se DFP razdeli na dva dela, produkcijski Triglav film in distribucijski Viba film. Direktor Brenk – ki v svoji knjigi jasno izrazi nejevoljo – ne dobi nobene funkcije; še več, že 4. julija, še pred začetkom sojenja Pavli in Khamu, proti svoji volji po višjem ukazu odide v zvezni Komite za kinematografijo, tako da sploh ne more biti priča posledicam svojih prijav. Še bolj zgovorno pa je, da ga isti Komite že januarja 1947 odslovi. Povod za odslovitev so bili domnevno sicer spori glede politike ustanavljanja filmskih šol po Jugoslaviji, vendar je bilo več kot očitno, da Brenk v Sloveniji preprosto ne uživa politične podpore, kakršno je zaradi svojih prizadevanj za slovenski film in nacionalizacijo pričakoval. Ne le da je ob vrnitvi v Slovenijo ugotavljal, da so se njegove razrešitve »podržavljeni kinematografarji« privoščljivo veselili; sklenil je, da so očitno »božji mlini mleli počasi, toda zanesljivo. Greh podržavljenja je greh, zoper sv. Duha.« Z zagrenjenostjo opisuje, kako mu slovenski oblastniki v letu 1947 »po brezposelnem mesecu, ko nihče pod milim bogom ni vedel, kaj bi z menoj počel«, našli službo profesorskega pripravnika na gimnaziji, dokler mu ni bila konec leta vendarle dodeljena sinekura na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, daleč od izvršnih funkcij.
Foto: Peter Uhan
Revija Kino! je Francetu Brenku pred nedavnim posvetila posebno številko, v kateri so predstavili »neutrudnega in vsestranskega slovenskega filmskega delavca, pionirja, aktivista, organizatorja, funkcionarja, zgodovinarja, literata, publicista, prevajalca, pedagoga in še marsikaj«, zaslužnega za to, da so filmi v slovenskih kinih »podnaslovljeni in ne sinhronizirani« (citirano po članku iz Dnevnika). Ampak prav je, da pod tem malim, zlobnim slovenskim soncem žarek obsije tudi Pavlo Jesih, ki je filme podnaslavljala že davno prej. Pavla Jesih se je zamerila, ker je bila samosvoja; France Brenk se je zameril, ker je v zagnanosti za kolektiv vodil stvari na način, zaradi katerega je oblast »odnesla prenekatero rano«, in odtujil najboljše. Ne enemu ne drugemu ni uspelo ustreči volji lokalnega vladarja.
Na Brenkovih pričevanjih, pričevanju Josipa Jesiha in sodnih spisih torej temelji interpretacija spopada, v katerem so se znašli idealistični borec za slovensko kinematografijo, ki je menil, da so v boju za višji cilj dovoljena vsa sredstva; domoljubna in humanistična umetniška podjetnica, ki ni razumela, kako so se časi spremenili; in močnejši mehanizmi zgodovine, ki so z arbitrarnim izkoriščanjem in razkazovanjem svoje moči zmleli oba. Brenk je kot profesor filmske zgodovine vendarle lahko preživel z občutkom, da sledi svojemu poslanstvu; Pavla svoje usode ni mogla preboleti. Vselej si je želela preseči svet in sebe; zdaj so jo premagali drugi. Ne le da so ji vzeli, kar si je s spodobnostjo in inteligenco priborila; oblatili so jo, in to celo ljudje, ki jih je sama ne le fizično, v steni, temveč tudi vsa vojna leta »držala na špagi«. Po zaplembi kapitala je še nekaj časa brezupno tožila državo za odškodnino; potem je delala kot oskrbnica planinskih koč (na Vršiču in Kredarici), čeprav z oportunističnimi funkcionarji Planinske zveze ni hotela imeti več nikakršnega opravka. Ko se je pogrezala v obup, je bojda z bizarnimi prošnjami nagovarjala mlajšo generacijo planincev, ki pa je niso več osebno poznali in za čudaško starko niso imeli razumevanja. Joža Čop, »bohinjskega plota kol«, je menda kljub zameri, ker je dovolil, da kraj njune zmage poimenujejo Čopov steber, ostal njen prijatelj do konca – tudi v času, ko je v svoje skromno stanovanje na ljubljanskem Gornjem trgu spustila le še redko koga.
Pavla Jesih, vrhunska alpinistka in filmska poznavalka, svobodomiselna in svobodna soustvarjalka industrije sanj, lastnica najbolj elitnega umetniškega kina v Ljubljani, v katerem je pred razgrajajočo dvorano, polno Erlichovih »stražarjev v viharju«, branila predvajanje sovjetskega filma, neustrašna podpornica preganjanih in obubožanih, je življenje nazadnje končala bolna in sama. Verjela je v človeka, ne v ljudstvo.
***
Viri:
Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 942 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pavla-in-njen-prepad