Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
SNG Drama Ljubljana, Albert Camus KALIGULA, režija Vito Taufer, premiera 16. november 2013.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Odlomek iz gledališkega lista
Kaligula je … obetal igralski in režijski izziv za mladega umetnika Camusa. Mlad umetnik pa je prav tako tudi osrednji dramski lik, cesar Kaligula. Medtem ko patriciji v negotovosti čakajo na njegovo vrnitev, Kereja zasluti: 'Cesar in umetnik, to nekako ne gre skupaj.' Kombinacija, ki združuje moč z domišljijo, je lahko nevarna. Umetnost, ki premika meje nemogočega v domišljiji, bi, če bi te spremembe udejanjila v resničnosti, lahko ogrozila obstoječi red. In prav to je Kaligulov namen. Po neposredni izkušnji smrti ljubljene sestre Druzile, ki ga sooči s spoznanjem o absurdnosti sveta, se odloči, da bo svojo moč in oblast izkoristil zato, da bo ta svet spremenil. Spremeniti pa ga hoče scela, prek skrajnih meja mogočega, vse do tega, da bodo ljudje nehali umirati in bodo postali srečni. Ker je ta svet lažniv, se odloči, da bo zvesto sledil načelu doslednosti in uveljavljal resnico. Stvari se ne bodo več izdajale za nekaj, kar niso, poimenoval jih bo z njihovimi pravimi imeni. Kar pomeni, da začne dejansko in dosledno izvajati oblast, ki mu kot cesarju pravzaprav pritiče in ki so jo doslej imeli v rokah patriciji. Vladati pa pomeni krasti, kar ve že vsak otrok ... Po tej logiki se začne razpletati klobčič njegovih neusmiljenih oblastniških dejanj, s katerimi ne prizanaša ne lažnivi družbi ne lažnim bogovom. … Vendar Kaliguli spoznanje o absurdnosti onemogoča kakršnokoli resnično spreminjanje sveta. Vsekakor se zaveda, da nikoli ne bo mogel doseči, da bi bili ljudje srečni in nesmrtni. Spoznanje absurda Kaliguli odvzema upanje in željo po spremembah in ga popolnoma paralizira za vsa dejanja razen – zaenkrat še – za destrukcijo. … Med vladavino skrajno nihilističnega in ciničnega samodržca in neskončno zgodbo same sebe reproducirajoče oblastne elite, ki ne služi ničemur drugemu kot sebi, pravzaprav ni nobene razlike, obe sta enako omejeni, enako pogubni. Camus, manj filozof kot umetnik, ni iskal političnih alternativ. Upira se življenje samo, čeprav kratko in nesmiselno. (Odlomek iz članka Lare Simone Taufer z naslovom Umetnik na oblasti)
Iz gledališkega lista uprizoritve
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vladati-pomeni-krasti-to-ve-ze-vsak-otrok