Foto Peter Uhan
»In do tega trenutka sploh NIMAM zasebnega življenja, o katerem bi se dalo govoriti.« - Pogovor z avtorico Ulrike Syha ob prvi slovenski uprizoritvi njene igre Zasebno življenje. Premiera: 29. januar 2010, Mala drama.
Foto Peter Uhan
Ulrike Syha je bila rojena 26.2.1976 v Wiesbadnu. Po opravljeni maturi in enoletni praksi v gledališču v Darmstadtu je leta 1996 pričela s študijem dramaturgije na Visoki šoli za glasbo in gledališče Felix Mendelssohn-Bartholdy v Leipzigu. Med leti 1999 in 2002 je asistirala v gledališču Schauspiel Leipzig. Za dramo Autofahren in Deutschland (Šofiranje v Nemčiji) je prejela Kleistovo nagrado za mlade dramatike. V zadnjih letih se je udeležila več umetniških rezidenc v Nemčiji, Italiji in na Madžarskem. Kot svobodna pisateljica in prevajalka živi ter ustvarja v Hamburgu.
V vaši igri Zasebno življenje najprej pade v oči izredno umetelna in zapletena struktura. Se vam je zdela potrebna za ponazoritev tega, kako težko je dandanes razkrivati nekaj takega, kot je zasebno življenje? Ali pa ste se hoteli preizkusiti v »tehniki« pisanja?
Meni se struktura sploh ne zdi tako zapletena. Začne se s koncem, ta se potem v razpletu igre pojasni, pri čemer nastane neke vrste krožna struktura, ki je seveda tudi tema igre: večno ponavljanje določenih struktur tako v zasebnem kot tudi v družbenem kontekstu. “Stvari se ponavljajo. Neusmiljeno,” nekaj takega pravi Lutz v igri. - Vsebina je tista, ki narekuje obliko. - Sicer pa uporabljam tudi filmske pripovedne prijeme. Tudi to je vsebinsko utemeljeno. Mislim, da filmski načini pripovedovanja zelo močno prodirajo v naš vsakdan – tudi tako v moji igri odseva sodobnost.
Vaši liki, sicer vpleteni v mrežo zvez in dogodkov, se zdijo osamljeni. Zdi se, da se klasične družinske drame dogajajo samo še v sledovih in drugim (npr. Reinerjeva ločitev in njegov odnos s sinom), oni pa se jim izognejo, še preden bi se lahko sploh zgodile. Je cena za to nekakšen »izpraznjen« svet, v katerem živijo?
Te zasebne strukture vidim – kot sem že omenila – kakor večne, ponavljajoče se krogotoke. Sklepam, da so prepoznavne. Pozornost poskušam usmeriti na druge stvari – na primer na to, kako se danes ljudje spopadajo s svojim zasebnim življenjem v širši družbeni strukturi Nemčije, v sedanjosti, če hočete.
Oba protagonista v precejšnjem delu igre še nista vpeta v katero od običajnih veljavnih zvez, v vsakem trenutku se lahko premislita. Vendar konec vsebuje tudi že namig na njuno bližajočo se poroko – s čimer bi dokončno vstopila v klasično obliko skupnega življenja. Lahko bi torej domnevali, da se bosta v prihodnosti spopadla ravno s temi “klasičnimi družinskimi temami” (odnos med starši in otroki, ločitev, ipd.).
V vaših igrah ljudje pogosto potujejo, se premikajo. Je to novo stanje sodobnega človeka, ki nima več tradicionalnega doma?
»Globalizirani« svet zahteva od posameznikov večjo mobilnost. Moderno nomadstvo je simptom časa. Ne mislim pa, da je to slabo, menim, da ima tako pozitivne kot tudi negativne vidike. - Ne verjamem, da bi šlo preprosto zato, da dandanes ljudje nimajo več doma. Bolj se mi dozdeva, da pojmi, kot so »dom«, »domovina« in »družina« trenutno doživljajo nekakšno reinterpretacijo, se preoblikujejo, prilagajajo spremenjenim razmeram – in z njimi se spreminjamo tudi ljudje.
So ta nenehna potovanja iskanje ali beg?
Lahko bi bila oboje, odvisno od posameznika. Mislim pa, da so potovanja lahko tudi čisti status quo, brez vrednostnega predznaka.
So vaši »potniki«, »nomadi«, »vozniki« sodobni sleherniki? Kaj žene sodobnega človeka? Ga sploh še kaj veže?
Ne bi šla tako daleč, da bi govorila o sodobnih slehernikih. Ampak v času, kot je naš, v katerem na novo definiramo “dom”, “domovino” in “družino”, nas morda odločilno žene ravno to naše početje. Ljudje se poskušamo tako ali drugače prilagoditi spremenjenim okoliščinam – s ciljem, na koncu iz novega ponovno oblikovati znane odnose. In mislim, da nam večinoma tudi uspe. Vsaj dolgoročno.
Lutz to imenuje: “Stabilnost v nestabilnosti.”
Zdi se, da teme za svoje drame najdete ob opazovanju sodobnega življenja. Kot da vas kriza sodobne družbe inspirira?
Ja, vsekakor. To zelo rada počnem, opazujem ljudi in iščem vzorce v njihovem obnašanju.
Dejali ste, da ste idejo za igro Zasebno življenje dobili med eno od vaših številnih voženj z vlakom. Kako navadno pridete od ideje do končne oblike drame?
To je odvisno od tega, ali obstaja naročnik (večinoma so to gledališča) dramskega dela ali ne. Včasih naročnik predlaga konkretno temo ali pa si kot dramatik vsaj nekoliko odvisen od velikosti ansambla oziroma splošne naravnanosti repertoarja. Včasih sodelujejo tudi režiserji z idejami, v katero smer naj bi igra šla. Pri Zasebnem življenju, ki je nastalo za Theater Chemnitz, sem bila relativno svobodna v razvijanju igre in mi ni bilo treba upoštevati nobenih zahtev.
Kako drama Zasebno življenje »korespondira« z vašim zasebnim življenjem? Ali pa tudi vi neradi govorite o tej temi?
V tem letu sem veliko delala in zato veliko potovala – zato sem bila že večkrat v skušnjavi, da bi na to vprašanje odgovorila kot Lutz: »In do tega trenutka sploh NIMAM zasebnega življenja, o katerem bi se dalo govoriti.« Ampak to seveda ne drži. Moje zasebno življenje je – zaradi mojega lastnega nomadstva – samo v geografskem smislu trenutno na široko razpršeno.
Igre:
Kunstrasen (Umetna trata), krstna uprizoritev 28. 9. 2001, Schauspiel Leipzig; Autofahren in Deutschland ( Šofiranje v Nemčiji), 1. 12. 2002, Thalia Theater Hamburg; Fremdenzimmer I-III (Soba za goste I-III), krstna uprizoritev prvega dela: junij 2002 v okviru "Hotelskih projektov" Staatstheater Kassel v koprodukciji s Forum Junger Dramaturgie; drugi del: 29. 6. 2003, Theater Aachen, v okviru Enervé Monologe; tretji del: 21. 5. 2003 Theaterdiscounter Berlin; Nomaden (Nomadi), 15. 3. 2003, Landestheater Tübingen; Da drängt was (Tu nekaj pritiska), 28. 10. 2004, Theaterhaus Jena; Fünf vor Null / Export (Pet pred dvanajsto/ Izvoz), 17. 9. 2005, Theater der Altmark Stendal; Gewerbe (Obrt), 27. 11. 2005, Theater der Stadt Heidelberg; Der Passagier (Potnik), 9. 2. 2007, Staatstheater Stuttgart; China Shipping, 14. 4. 2007, Theater an der Gumpendorfer Straße, Dunaj; Privatleben (Zasebno življenje), prva uprizoritev 4. 10. 2008, Schauspielhaus Chemnitz; Fracht (Nautisches Denken I-IV) (Tovor (Navtično razmišljanje)) krstna uprizoritev napovedana 6. 2. 2010, Schauspielhaus Chemnitz.
Povezava: SNG Drama Ljubljana
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/rada-opazujem-ljudi