Utva / foto: Arhiv Narodnega gledališča Novi Sad
»Proizvesti nekaj novega, radikalno drugačnega, svežega! Premakniti gledalca, razmestiti njegov pogled, navade, prepričanja!« – Kaj pravzaprav potrebujemo, nove forme ali preoblikovanje ustaljenih načinov dela? In kako je eno povezano z drugim? – Razmislek, ki nastaja kot odmev na več dogodkov, ki jih je ob 20-letnici svoje ustanovitve pripravil Zavod Maska v sodelovanju s partnerji in na katerih so želeli razpreti pogled na prihodnost umetniškega ustvarjanja, osvetliti slovensko produkcijo, nastalo po osamosvojitvi, in premisliti nove načine produkcije.
Utva / foto: Arhiv Narodnega gledališča Novi Sad
Imperativ današnjega časa: "Bodite inovativni, kreativni, fleksibilni!" Vendar – ali smo lahko resnično "kreativni, inovativni, fleksibilni", ko nam je ta pozicija zapovedana? Se lahko nove oblike rojevajo v prekarnih razmerah in hiperprodukciji? Ni inovativnost vanje zgolj prilepljena kot estetsko-politična gesta in zapoved, v katero še sami ne verjamemo? Govorimo o formatih ali o načinih in razmerah produciranja? Trije redi časa, ki jih je organizirala Maska, govorijo o obojem, o prepletu enega z drugim, pri čemer s poudarjeno razliko, vpisano v devetdesetih letih, pokažejo na neko temeljno razliko. A začnimo drugače. Začnimo tam, kjer se postavlja naslavljanje novitet v formatu.
Postavimo zelo pavšalno tezo. Priča smo razmahu formatov, ki tečejo preko interdisciplinarnosti, multidisciplinarnosti pa vse do »ne-disciplinarnosti«, kar je posledica odzivanja na družbeno stvarnost. Vprašanje pri tem je, ali gre dejansko za nek novum v umetnosti? Ni preseganje ustaljenih formatov in form, iskanje drugačnih poti v imenu kritike “institucionalne umetnosti”, preigravanje ustaljenih pogledov in širitev medijev ustvarjanja po definiciji značilnost sodobne umetnosti? Torej nekaj, kar se vpisuje v samo pojmovanje sodobne umetnosti? Morda je ena redkih, resnično razvijajočih se novitet vključevanje novih tehnologij. A v vse bolj tehnologiziranem svetu je njihova vključitev zgolj organska posledica.
Postavimo drugačno vprašanje. Kaj želi gledališče ali kaj želi sodobna scenska umetnost? Kakšen je njegov namen? Želi kazati ogledalo ali ga razbijati na glavah ljudi? Želi predstavljati estetske preboje, spreminjati ustaljene načine dela v širokem pomenu besede? Kako so posamezna vprašanja medsebojno povezana?
Najprej se obrnimo k zrcalu. Gledališče že zdavnaj ni uperjeno samo v postavljanje ogledala družbi (če pa to počne, se zdi, da ta samozazrtost ni nič drugega kot naivna trma, da že sama tematizacija spreminja ljudi in s tem tudi svet). Nasprotno, če je njegova namera nek poseg v družbeno stvarnost ali neka politična namera, je ta lahko zgolj vpisana v premišljevanju načinov, s katerimi bi lahko razbila ogledalo na glavi te iste družbe, kot na nekem mestu pove hrvaški režiser Oliver Frljić. Zato se Frljić vse bolj usmerja, k strategijam, ki z načini presegajo okostenele kulturne hrame. V nagovoru (gledališkega) občinstva poišče načine, s katerimi zareže v širši okvir družbenega. Tak primer je tudi njegov avtorski projekt 25.671, s katerim si je prislužil nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone.
Kvaliteto predstave 25.671 prepoznavam prav v teh zunanjih učinkih in manj tistih, ki jih lahko ugledamo na gledaliških deskah. Prav to pa je tisto, kar obrazložitvi ob podelitvi nagrade temeljno umanjka. Citiram: »Predstava, ki gledalca sooči s stvarnostjo tako ostro in kruto, kakor zmore biti ostra in kruta le resničnost sama. S pretehtanim naborom raznovrstnih uprizoritvenih postopkov, premišljenih že do skoraj manipulativnih razsežnosti, kolažira dokumentarnost z igranimi prizori in osebno intimo nastopajočih z okruški širše duhovne freske obstoječe družbe; pri tem od vseh prisotnih z neusmiljeno neposrednostjo zahteva preizpraševanje svoje vesti, a jim obenem odstira že pozabljeno možnost katarze.« Če zgoraj izpostavljena teza drži, potem ne gre samo za tematizacijo neke črne pege te družbe, ampak za poskus preseganja gole tematizacije, ki bi ostala ujeta za zapahi institucije. Drži, da je tematizacija izbrisanih pomembna in tudi pogumno dejanje, a tisto, kar predstava doprinese, ni njena »katarzična« nota po ogledu predstave, temveč so to prej učinki, ki jih lucidno prenaša v zunanjo stvarnost (zbrani prostovoljni prispevki za poravnavo krivice, ki so vsakič znova poslani na državni zbor; poročanje o tem v medijih idr.). Avtor se je tovrstnih premišljevanj in preizkušanj možnih taktik prenosa tematizacije v druge medije in druge družbene dispozitive lotil v nekaterih drugih predstavah, a tokrat prvič v Sloveniji. Frljića ne zanimajo zgolj uprizoritveni postopki, temveč strategije, ki presežejo uprizoritev. Te so še vedno prepogosto spregledane. In nemara se prav zato zdi, da gledališče nima moči. Frljić obrne perspektivo, ustvari nelagodje tam, od koder problem izvira. Neposredno sooča politično elito s problemom, ki se mu izogiba in ga ignorira.
Seveda pa političnost gledališča ni nujno vedno tako neposredna. Lahko se vpiše na drugačen način, enako angažiran in učinkovit. Tak primer je Utva Tomija Janežiča (v Sloveniji predstavljena na CoFestivalu 2013), nastala v produkciji Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada. S Čehovim odpre Janežič duri tematiziranju odnosa do gledališča, ustvarjalnosti in življenja. V šestinpolurni predstavi ustvari razmere za vznik neke redke čuječnosti, ki je na gledaliških deskah skorajda ne vidimo. Z njo se gledalca ne le dotakne, ampak dobesedno uspe zarezati v njegovo telo. Takšna Utva zraste tudi iz neposredno spremenjenih razmer dela. Ne gre torej zgolj za spretno preigravanje mnoštva različnih odrskih pristopov, temveč za neposreden poseg v produkcijske razmere. Ustaljeno dvomesečno ustvarjanje zamenja skoraj leto in pol trajajoč proces. To pa pomeni, da nas s posegom v ustaljen produkcijski proces pelje namesto k vprašanju KAJ (bomo videli) k vprašanju KAKO (delamo). KAKO (delamo) postane tisti, ki se vpiše tudi v KAJ (bomo videli). Povezavo med obema primeroma vidim v premišljevanju o tem, ZAKAJ delati to, kar delamo, in KAKO delamo to, kar delamo.
S tem dolgim uvodom in prek ovinka nazaj k dogodku Trije redi časa:
Čas. Dvajset let. Dvajset let razlike. Čas osamosvojitve in čas, s katerim se soočamo danes. Prepoznati razliko z refleksijo naše lastne zgodovine; zgodovine sodobne scenske umetnosti pod okriljem neodvisnih producentov. Maski ne gre toliko za to, da bi nam orisala zgodovino skozi predstavitev različnih formatov, temveč predvsem zato, da bi osvetlila in izpostavila drugačne razmere, v katerih so predstave nastajale. Pokaže nam zanko, v katero smo se nehote ujeli, in nas vabi, da premislimo, kakšno prihodnost želimo in kakšno dejansko soustvarjamo. Je potrebna evalvacija etičnih in z njimi spetih eksistencialnih razmer ustvarjalcev? Je mogoče nadaljevati v produkcijskih razmerah, kot jih imamo?
Potrebno se je upreti in vztrajati pri zahtevi drugačnega. Pri zahtevi, ki je morda najbolj eksplicitno izpostavljena v Utvi Tomija Janežiča.
A vrnimo se nazaj k Maski oziroma naši lastni zgodovini. Vrnimo se v devetdeseta leta. Osamosvojitev države. Odpiranja možnosti, optimizem, entuziazem in medsebojna podpora so odzvanjali v živi in raznoteri produkciji, na katero danes pogledujemo z dobršno mero nostalgije. In to nam kažejo tudi Trije redi časa. S kompilacijo formatov pogledujejo nazaj v (izgubljeni čas); bodisi v obliki soočenja avtorjev, ustvarjalcev in kritikov, začinjenega z dokumentaristiko (maraton Umetnost, ki nenehno govori); bodisi kot komentar avtorja, ki je hkrati tudi več kot komentar in spomin (Molitveni stroj Noordung Dragana Živadinova); bodisi v ponovni postavitvi in obuditvi predstave, upoštevaje spremenjeni kontekst – re-enactment (Kako sem ujel sokola Iztoka Kovača tokrat v soizvedbi z Janezom Janšo). Njihova postavitev je skrbno premišljena. Ustvari razmere srečanja; razpira pogled na temeljne spremembe razmer, motivacije, sprejetja, medijske podpore, pristopa in ne nazadnje, kot že izpostavljeno, splošne družbene klime. Skupni imenovalec vseh je ustvarjanje z brezkompromisnim pogumom, zdrava norost, ki se ne ustavlja pred morebitnimi ovirami, temveč, nasprotno, trdno stoji za lastno vizijo.
Etika in politika dela. KAKO (delamo) odzvanja tudi v KAJ (bomo videli). In ne obratno.
Ko postane KAJ (bomo videli) temeljna komponenta, ko se začnejo ustvarjalci vse bolj spogledovati samo še z zunanjo podobo predstave, ko torej pozabijo in ne preizprašujejo več produkcijskih razmer in okvirov (razpoložljivosti časa, finančnih razmer, prostorskih možnosti za delo, metodologije in pristopa k delu …), se zdi, da je nekaj hudo narobe. Pred očmi ugledamo množico ustvarjalcev, ki slepo sledi nekemu nevidnemu stroju, v katerem zavzame pozicijo mlinarja, ki melje samega sebe.
Shematski okvir, ki ga tako z naslavljanjem prihodnosti zasnuje Maska s Tremi redi časa, ponuja premislek in možnost zasuka in spremembe. Spremembe razmer, v katerih ne bi bili ustvarjalni na ukaz. Ustvarjanje razmer, v katerih bi lahko tudi eksperimentirali ali pa morda zgolj sanjali. Ustvariti je treba nek radikalen ne: Ne! ustvarjanju, ki je zapovedano! Ne! še bolj izčrpanim in apatičnim ustvarjalcem! Ne! vztrajanju in pristajanju na ponujeno, ki duši in onemogoča! – Ustvariti je potrebno nek drugačen da: Da! drugačni časovnosti, znotraj katere se šele rojeva misel (in ustvarjalnost). To je popotnica prihodnosti umetniškega ustvarjanja.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ne-mlinarju-ki-melje-samega-sebe