Ko golota postane klasika

Avtor: KiM

V trenutku, ko je prva naga ritka priskakljala na oder (kar je bilo, mimogrede, prav simpatično, kot tudi ves prvi del gole koreografije, ko so bili zvoki »floskanja« po koži še harmonični in usklajeni) , me je v trenutku prešinilo: »Klasika!«


foto Arhiv Via Negativa

Klasika za Vio negativo. Zagotovo je manj njihovih predstav v katerih se nihče ne sleče, kot pa tistih v katerih je prisotna golota. Pravzaprav se ne morem spomniti nobene/niti ene v zadnjem času, kjer se ne bi vsaj enkrat slekli do golega. Zanimivo bi bilo ugotoviti v koliko predstavah dejansko ni nihče gol. Se jih sploh nabere vsaj za prste ene roke?

Kaj to pomeni? A se brez golote res ne da več nič povedati?

Lahko le z goloto še šokirajo? Pa saj pravzaprav niti šokira ne več. In morda šokiranje z goloto tudi ni njihov namen. Zakaj torej?

Je postala navada, trend? Zaščitni znak Vie negative? Pa si tega Via negativa želi?

Koliko krat pa je v gledališču na sploh golota le nepotrebno, odvečno izrazno sredstvo? 

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ko-golota-postane-klasika