Kviss búmm bang / foto Ana Gruša Golja
Če bi trenutno dogajanje na področju scenskih umetnosti povzeli s formulo, bi bila videti nekako tako: zaključek Levov = začetek Ex Ponta. Dvoje praznovanj. Razmejenih. Ločenih. Simbolno in konkretno.
Kviss búmm bang / foto Ana Gruša Golja
Pojem meje, ki predstavlja rdečo nit festivala Ex Ponto, je tudi tisti, ki ga tematizira islandski kolektiv Kviss Bumm Bang in ki ga je ne nazadnje naslavljala tudi Cynthia Hopkins v predstavi A Living Documentary. Tematizacija položaja umetnika v Ameriki, bližina in oddaljenost našega prostora. Brutalnost razmejevanja med Hutujci in Tutsiji v Ruandi leta 1994 kot osišče predstave Hate Radio švicarsko-nemške skupine International Institute of Political Murder.
Meje in povezave med različnimi glasbenimi pristopi. Meje med intimnim in javnim, med resničnim in fiktivnim, med igranim in improviziranim, med profesionalnim in amaterskim, med obiskovalci in nastopajočimi ... Meje in možnosti njihovega prestopa. Meja kot (politično-)družbeni konstrukt. Meja kot delujoča.
Strategija razločevanja in kategorizacija vsega, kar nas obdaja. Umeščanje. Preciziranje. Označevanje. To na videz nedolžno, a hkrati nevarno igro predalčkanja naslovi tudi sklepna predstava Gala. Igra, v kateri sodeluješ. Prostovoljno. Nevedoč, kaj se bo oziroma kaj se lahko zgodi s tvojo lastno opredelitvijo. Opredelitvijo na podlagi banalnih, povsem nepomembnih osebnih karakteristik, življenjskega vzorca, okusa ipd. Te nedolžne, povsem nepomembne značilnosti (kot na primer ljubitelji pepsija; ljudje s pobarvanimi lasmi; prijatelji ali znanci Nevenke Koprivšek; posamezniki, ki se spolno ne želijo opredeliti ...) postanejo motor vseh postavljenih razlik. Razlik, ki vodijo tudi v nevarna razločevanja. Razlik, ki ne iščejo povezav, prekrivanja ali tiste skrajne razlike, ki bi vodila do nerazpoznavnosti, da je vse eno, temveč predstavijo razliko, ki označuje neko skupino kot presežno vrednost. Ne nujno družbeno prepoznano. Ne nujno družbeno potrjeno.
Tovrstno razločevanje, opredeljeno s pojmom usmeritve, je tudi pogosta kuratorska praksa in način za doseganje prepoznavnosti mnogih festivalov. Čim bolj jasna linija, čim bolj prepoznaven kuratorski kredo. Mladi levi so v tem vselej uganka. Tudi tokrat. Ne glede na to, da festival spremljam že vrsto let in ga prepoznavam kot zanimiv poskus razgrnitve različnih formatov, avtorskih poetik in celo »kvalitet« predstavljenega, mi ostaja selekcijska strategija uganka. Izmuzne se vsakič, ko jo želim zagrabiti. Verjetno prav zato festival tako zvesto spremljam.
Ker preseneča. Na vsakem koraku. Vselej znova. Tudi tokrat. Ne glede na poudarek, usmeritev ali vezanost nekega žanra, discipline, države, ta nikdar ne ostaja osamljena. (Ne)vsiljivo se ji pridružijo tudi tiste, ki od te linije odstopajo.
Sprašujem se, kaj je tisto neznano, kar selektorice pritegne? Kaj jih nagovori? Zakaj neko predstavo umestijo na festival? Nek grob pogled morda zaslutiš iz uvodnikov. A so premalo. Vse preveč tehnični in leporečni. Enako bi lahko trdili za napovedi predstav. Morda bi bil čas, da jih preoblikujemo v vprašanja, občutja, intrige itd., ki jih predstave povzročijo. Da bi se jim lahko vsaj približno približali in jih razumeli. Da bi se spoznali v svoji tujosti.
Z varne razdalje pogledujem na predstave, razločevalno, zamejeno, skozi sito konstruirane prioritetne lestvice. Pogosto nepripravljena prestopiti na drugo stran. Ker je preveč tuja, preveč odmaknjena.
Varno ostajam zabubljena v svoj lastni svet, ko gledam predstave, ki me navdušijo. In ob meni druge, ki potrjujejo moj lastni pogled. Ko se naši pogledi srečajo. Združimo se v glasnem aplavdiranju. Ali zgolj ko skupaj nemo zapuščamo dvorano. Zdrznem se ob trku v nasprotje. Bodisi estetsko bodisi formalno. Ko se zdi, da je razdalja med menoj in drugimi nepremostljiva. Takrat, ko se moj pogled in pogled drugega ne moreta srečati. Na kateri strani stojim? Kaj je normativ, ki določa in opredeljuje moje mesto? Kaj sploh ta abstraktna kategorija, v svoji vseprisotni lažnosti predstavlja? Kako valorizira umetniška dela?
V kakofoniji predstavljenega plujem z vprašanji. In prav ta se mi zdijo pomembnejša od niza kritiških sodb. Od ozko usmerjenega pogleda in analize posamičnega. Če že, potrebuje tudi to posamično umestitev. Morda le tih odmev celote, mesta znotraj festivala, ki ga bistveno določa. Saj ne stoji predstava sama, temveč je njeno mesto mesto vmes. Intermezzo.
Vmesnost, ki razmešča. Z varne pozicije in navidezno jasnega pogleda. Pokaže na »lepoto« tam, kjer je ne bi pričakovala. Odpre vrata v neke nove možne krajine ustvarjanja. Predrami moj pogled, ko sem najbolj utrujena. Odmeva. Se zatika. Spotika. Prehaja nazaj in naprej. Nepretrgoma.
Prostor vmes je tisto, kar uspeva ustvariti Mladim levom. V tem nabitem hrupu glasov in jezikov prestavlja obiskovalca. Ga preseneča. In z lahkoto prepriča, da jim sledi. Skorajda slepo. Prepusti krmilo, saj lahko le tako pogleduje po obzorju.
Temu pravim drznost in pogum. Nepredvidljivost v predvidljivem, ki Mladim levom tako dobro uspeva. Vsako leto znova. Ne glede na fokus ali neko rdečo nit, vselej uspejo Levi ustvariti pisano krajino heterogenega in praktično neprimerljivega. Tudi tokrat. Čista magija.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/slovo-od-levov