Koraki za dva

V okviru festivala Ex Ponto se bosta danes, 2. 9. 2013, predstavila plesalca Raimund Hoghe in Takaši Ueno. Dobili smo se v Plesnem teatru Ljubljana, kjer sta se umetnika pripravljala na nastop. Omejenost s časom smo premagovali v mešanici angleščine, japonščine in francoščine.

foto Arhiv Compay Raimund Hoghe

Bi mi lahko za začetek povedala, kako to, da sta se odločila za delo na reinterpretaciji pas de deuxja?

Raimund: Pred predstavo Pas de deux sva delala skupaj na predstavi Si je meurs laissez le balcon ouvert (Lorcina pesem Če umrem, pustite balkon odprt, op. a.) in želel sem si nadaljevati delo s Takašijem. Tako sva se lotila te predstave in sodelovanje nadaljevala v predstavi Cantatas. Takaši je eden mojih najljubših plesalcev. (smeh) 

Kako sta se spoznala?

Takaši: Pred dvema letoma sem se udeležil Raimundove plesne delavnice na Japonskem. V Pariz sem prišel leta 2004, kjer sem videl več Raimundovih predstav in bil izjemno fasciniran, kar sem mu tudi povedal. (sramežljiv nasmeh) Poslal sem mu e-pošto, ravno takrat je iskal plesalca …

Torej se vam lahko pridruži kdorkoli?

Raimund: Mnogi ljudje mi pišejo, ampak trenutno ne iščem plesalca. Z nekaterimi se najdemo po naključju, kot sva se s Takašijem. Pred kratkim sem se tako dobil na kavi s korejsko plesalko, ampak nikoli ne organiziram avdicij, vse se zgodi bolj po naključju. (smeh) 

Kako je potekalo ustvarjanje predstave Pas de deux?

Raimund: Pas de deux pomeni dobesedno “koraki za dva”, in midva sva delala z variacijo, reinterpretacijo pas de deuxja. 
Takaši: Raimund zmeraj začne s poslušanjem glasbe, torej sva poskušala in iskala in raziskovala skupaj, z različnimi vrstami glasbe ...
Raimund: Pomembno je tudi dejstvo, da sva začela z ustvarjanjem predstave ob istem trenutku, kot se je zgodila tragedija v Fukušimi. Delal sem z dvema japonskima plesalcema in to ju je seveda zaznamovalo. 

Kje ste bili enajstega marca 2011?

Takaši: V Barceloni z Raimundom (smeh).

Kako je predstavo sprejelo občinstvo, kritiki?

Raimund: Odzivi so bili zelo pozitivni povsod – v Združenih državah, Evropi ... Občinstvo je bilo zelo odprto.

Ali odziv občinstva vpliva na strukturo predstave?

Raimund: Ne. Jaz naredim, kar moram in najbolje kot lahko. Ne moreš se prilagajati publiki, ker je občinstvo zmeraj drugo. Ne moreš spremeniti predstave po vsaki ponovitvi. Je pa zanimivo, ker je predstava zmeraj všeč otrokom, nikoli jim ni predolga ali dolgočasna. Predstava traja dve uri in nekaterim se zdi predolga, ampak otroci se nikoli ne pritožujejo. 

V klasičnem baletu ima dvojina pas de deuxja vedno romantični priokus, kaj pa v vajini predstavi?

Raimund: Vedno je romantična. (smeh) Ampak na drugačen način. Ne delava parodije iz klasičnega pas de deuxja, to, kar delava, je drugačno, sva drugačni osebi. V klasičnem baletu pas de deux plešeta moški in ženska, in to je v predstavi tudi drugačno. Odzivava se en na drugega. Dobro se poznava, čutim se zelo blizu Takašiju. Zelo sva si različna, on je Japonec, jaz Evropejec, ampak včasih se mi zdi, kot da je Takaši moj sin ali pa moj brat. Tega ne čutim z Evropejci.

Zakaj?

Raimund: Ker je on zelo močen in poseben. (smeh)

Bi lahko vajino predstavo odplesal tudi kdo drug?

Raimund: Ne, predstava je za naju, drugi ljudje imajo drugačna telesa in življenjske zgodbe. Predstava vključuje evropski ples in japonski ples, Fukušimo ... Med predstavo nosiva japonske čevlje in to ni zgolj površinsko dejanje. Sedim na kolenih in to zame ni problem, je pa problem za mnoge Evropejce. 

Kakšen je vpliv Fukušime v predstavi?

Raimund: Poznam žensko, ki je rojena v Černobilu, ampak zdaj živi na Japonskem. Je pevka in poje v japonščini. V pogovorni oddaji je pripovedovala o jedrskih katastrofah v japonščini in Takašiju sem povedal, da ničesar ne razumem, (Takaši se hahlja) razen imen krajev, kot so Nagasaki, Hirošima ... 

Takaši, bi mi lahko povedali kaj več o sebi? Na internetu nisem našla nobenih podatkov, niti ko sem iskala v japonščini ...

Raimund: Ne dela z velikimi plesnimi skupinami, zato ga ni na googlu.
Takaši: Živel sem na Japonskem do dvaindvajsetega leta, nato sem prišel v Francijo s štipendijo. Dve leti sem študiral, nato sem se pridružil francosko-italijanski skupini Paco Dècina. Sodeloval sem še pri drugih projektih in potem sem spoznal Raimunda.

Kako je delati z Raimundom, zanimivo, zapleteno? (To vprašam v polomljeni japonščini.)

Takaši: (smeh) Zelo zanimivo, zelo umetniško. In zelo svobodno, lahko počnem karkoli.
 
In za vas?

Raimund: Super. Velikokrat delam tudi s starejšimi plesalci, rad delam z zelo različnimi ljudmi z različnimi ozadji.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/koraki-za-dva