foto Christophe Raynaud de Lage
Predzadnji večer Mladih levov je v Stari mestni elektrarni gledalce presenetil z eksplozivno predstavo Repertoire, Musical Theatre Mauricio Kagel avtorjev Josa Houbena, Françoise Rivalland in Emily Wilson v produkciji Théâtre des Bouffes du Nord.
foto Christophe Raynaud de Lage
Predstava, v kateri nastopi pet igralcev, ki so hkrati še glasbeniki, pantomimiki in komedijanti, je zasnovana na partituri Répertoire nemško-argentinskega skladatelja Mauricia Kagela, na odru pa postreže s številnimi prizori, ki nas iz realnega sveta selijo nekam v nadčutno. Vodilna vloga je prepuščena glasbi na resnično nenavadnih inštrumentih, ki povezuje gibanje in govor, predvsem pa odpira prostor naši lastni domišljiji.
V mladolevovski knjižici lahko preberemo, da je predstava kot sanje dadaističnega pesnika Tristiana Tzare, v kateri je srečal igralca in režiserja nemih filmov Busterja Keatona in si tega ni znal razložiti. Kaj natančno se je zgodilo v sanjah? Nihče ne ve, a prav v tem je čar – vsak si ustvari lastno verzijo srečanja.
Prav tako nam tudi današnja predstava ni postregla z enotno zgodbo, ampak samo navihano preskakovala iz skeča v skeč. Še več, na mnogih točkah je spomnila prav na potek sanj, ki jih sestavljajo nadrealistične in nepojasnljive sekvence, pa vendar tvorijo smiselno celoto.
Kaj pa če bi bila predstava res osnovana na sanjah – o čem so avtorji sanjali? S tem vprašanjem sem nagovorila obiskovalce.
Petja: "Veš, da sem celo predstavo razmišljala o tem, kaj bom rekla, če me kdo vpraša, o čem je govorila. Jaz sem najbolj videla to, kako najmanjši premiki, gibi, glasovi ustvarjajo svoje zgodbe. Tako da če bi bile sanje, bi bile recimo nasmeh nekoga, ki ga ljubiš ali pohvala za življenjsko delo, take neznatne poteze, pa vendar vsakemu od nas neverjetno pomembne."
Liza: "Ne vem, zakaj, ampak jaz sem videla v vsej tej energiji nekaj res tragičnega. Morda bi bile sanje o odhodu, o koncu nekega sveta, kot ga poznamo. Mogoče je to dejanski svet, mogoče pa samo misel na človeka, ki nam je ta svet predstavljal, ampak vseeno lahko največjo tragiko sanjamo samo s čisto kratkimi slikami, kot so topotanje čevljev ali loputanje vrat."
Tara: "Jaz bi rekla, da so sanjali nekaj popolnoma abstraktnega, recimo čudne barve, gibe, luči in tako naprej. In da so potem skušali to osmisliti na odru z rekviziti, glasbili. Nekako na način tega, da ko nečesa racionalno ne razumeš, recimo sanj, potem to skušaš podoživeti fizično pa še čutno. Oni so to počeli na odru pa še neverjetno uspešno."
Mariša: "Mogoče sanje o odnosih. Drug o drugem. Jaz s tabo, ti z mano, mi vsi skupaj. Ko se zbereš na kupu in malo kričiš drug na drugega, ampak to samo zato, ker se tako dobro poznaš in si to lahko dovoliš. Neka moč medsebojnih odnosov, tako."
Gašper: "Uf, zdaj me pa imaš. Recimo, da so sanjali božanstva. Neumno, a ne? Ampak se mi zdi, da se da take nadzemeljske sile razložiti samo skozi nejasne pa nepovezane delčke, ki niti kot celota ne stojijo trdno, ampak dajejo pa nek občutek, da so neverjetno močne – kot ta predstava. Jaz sicer nisem veren, ampak enkrat sem sanjal ogromne krogle, ki se valijo in se na neki točki razpršijo, postanejo del zraka. Bilo je glasno in temno, ampak hkrati tako svetlo, da sem vse videl. In zjutraj sem punci rekel, da sem sanjal Boga. Joj, kaj ti govorim ..."
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-cem-sanjajo-predstave