Le Cri / foto Laurent Philippe
Intervju z Nacero Belazo, francosko plesalko alžirskega rodu, ki se bo z uprizoritvijo Le Cri na Mladih levih predstavila danes, 30. 8. 2013. Po sili razmer – številne obveznosti umetnice – sva kratek intervju opravili kar po telefonu, med njeno potjo na letališče.
Le Cri / foto Laurent Philippe
Bi mi lahko za začetek opisali svojo umetniško pot?
Sem samoukinja plesa, študirala sem sodobno književnost. To, da sem plesala sama, zase, mi je pomagalo razviti zelo oseben pristop do plesa in dela, ki sem ga želela razvijati s telesom. Moja skupina tako deluje že več kot dvajset let.
Kako je potekalo ustvarjanje plesne predstave Le Cri?
Predstava Le Cri ima zelo dolgo zgodovino, začela sem jo ustvarjati leta 2003. Tisto leto sem namreč videla predstavo tradicionalnega plesa, v kateri sta me še posebej pritegnila odnos in občutek povezanosti med nastopajočimi in publiko. Nastopajoči so namreč prosili gledalce, naj se praktično povežejo med seboj in z dogajanjem na odru, naj razmišljajo o dogajanju na odru. Od takrat je ideja zorela, iskala sem drugačen odnos z gledalci. Le Cri je povezan z dvema pomembnima dogodkoma v mojem življenju: leta 2013 sem se odrekla delu v skupini in prešla na ples v duetu. Druga pomembna stvar se je zgodila leta 2007, ko sem prenehala koreografirati in se posvetila iskanju unikatne geste, ki presega samo predstavo in doseže vrhunec v izbruh čustev. Šele nekaj let kasneje sem se zavedela, da predstava Le Cri dobro prikaže moj način doživljanja plesa: plesati sem začela v svoji sobi, plesala sem v majhnih, tesnih prostorih in ne v plesnih studiih in zavedala sem se, da iščem svobodo biti. To svobodo sem lahko dosegla na dva različna načina: lahko sem potovala ali pa se potopila sama vase. Odločila sem se za drugo. Sedaj, ko gledam predstavo Le Cri, vidim, da prikazuje ravno to odločitev, to resničnost: na odru se potapljamo sami vase, da bi našli občutek svobode. Od te predstave naprej je zgradba mojih predstav drugačna: v predstave sem začela vnašati ponavljajoče se elemente, pravzaprav so vse moje predstave zgrajene na enem samem, ponavljajočem se gibu.
Mogoče se motim, vendar se mi je ob gledanju videa predstave na spletni strani Youtube zdelo, da opažam vpliv hiphopa.
O moj bog (smeh). Ne, hiphop me ne zanima. Tisto, kar ste morda opazili, je energija teles in stik s publiko, ki sta podobna. Zanima me energija, ki se pojavi v notranjosti posameznika, in njena znamenja zunaj njegovega telesa. Raziskovanje zmogljivosti telesa me zanima, vendar ne na tak način, kot to počne hiphop.
Zakaj ne marate objav posnetkov svojega dela? Vsi video posnetki na Youtube imajo zraven objavljeno prošnjo vaše menedžerke, naj se jih sname z interneta.
Moje predstave so osnovane na zelo minimalističnih gestah. Ko gledamo video, se osredotočimo zgolj na to, kar se dogaja na odru – gesta je tako videti brezpomenska. V videu se ne vidi glavnih dejanj mojih predstav.
Duo plešete s svojo sestro Dalilo? Zdi se, da sta si zelo blizu.
Da, pleševa skupaj, moja sestra interpretira vse moje predstave že več kot dvajset let, živeli sva enako življenje: odrasli in živeli sva skupaj. Zadnja leta raziskujeva solo ples ter premikava meje plesa v dvoje. Je moja sopotnica in predstava Le Cri je sad najinih razmišljanj.
Se kdaj počutite razklani med Francijo in Alžirijo?
Vse življenje živim razklana med obema državama, rojena sem v Alžiriji, živim pa v Franciji. Poletne počitnice sva s sestro preživljali v Alžiriji in se skupaj vračali v Francijo ob začetku šolskega leta. Nikjer nimam občutka vkoreninjenosti, moj jaz je sestavljen iz obeh kultur. Naučila sem povezati državi, naučila sem se prilagajati: v obeh državah se najdejo stvari, ki mi absolutno ne odgovarjajo. Nenehna negotovost me navdihuje, nikjer ne živim za stalno. Znam se prilagajati. Take selitve niso izvedljive, če je pristop do njih pasiven: treba se je nenehno spraševati o svoji identiteti.
Katere stvari vam torej ne odgovarjajo?
Lahko bi sestavila zelo dolg seznam. V Franciji se nikakor ne morem poistovetiti z odnosom do klasičnega plesa, moje telo se izraža drugače, prav tako odnos energije do zemlje in neba. Ustvari se stalen filter med obema kulturama; to, kar nas obdaja, ne absorbiramo pasivno. Veliko sem se spraševala o vlogi religije v Alžiriji, zdi se mi, da ljudje sledijo normam brez razmišljanja. Sama sem navajena, da vse redno postavljam pod vprašaj.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nenehna-negotovost-me-navdihuje