foto: Urška Boljkovac
CoFestival, preplet festivalov Modul Dance, Ukrep in PLESkavica, letos poteka v dveh delih: od 17. 6. do 21. 6. 2013 in od 21. 9. do 29. 9. 2013.
foto: Urška Boljkovac
CoFestival ni tipičen festival. Ni festival, kamor umetniki pridejo, odigrajo, popijejo pivo po predstavi in grejo domov ali pa na naslednji festival. CoFestival je dejansko druženje, izmenjava mnenj, kresanje pogledov na ustvarjanje, praznovanje plesa in predvsem povezovanje umetnikov.
Za razumevanje letošnje in lanske izdaje CoFestivala, združevanja z Ukrepom in PLESkavico, je pomembno poznavanje Nomad Dance Academy (NDA). Predvsem PLESkavica in CoFestival sta tisti manifestaciji, ki NDA v zgoščeni obliki najbolje predstavljata navzven. Nomad Dance Academy je zanimiva zaradi načina dela, politik odločanja tistih, ki nomadsko akademijo snujejo in poganjajo. Prilagodljiva, odprta struktura, ki o tem, kako odprta in prilagodljiva bo, vseskozi in natančno razmišlja. Nima svojega zabetoniranega domovanja, ima pa vse, kar inštitucije imajo: izobraževanje, produkcijo, postprodukcijo, rezidenčni program, festivale, arhiviranje in zagovorništvo področja.
Začetki NDA
Začnimo torej od začetka. Vse poti vodijo v Sarajevo. Povojno Sarajevo je bilo izropano marsičesa, tudi sodobnega plesa. Leta 2005 na ruševinah in ostankih skupina ljudi v širši mednarodni zasedbi začne s plesnimi delavnicami. Vsak posameznik v shemi (NDA je bila sicer inicirana med srečanjem Balkan Express, ki je potekalo znotraj IETM konference v Beogradu) je prispeval iz sredstev, ki jih je dobil na lokalni ali nacionalni ravni. Kljub temu da je v razvitejši bližnji Evropi ustoličenih kar nekaj šol, plesnih izobraževalnih programov (P.A.R.T.S v Belgiji, SEAD v Avstriji, SNDO v Amsterdamu) so se po pripovedovanju Gorana Bogdanovskega na delavnice prijavili plesalci z vseh koncev sveta, od ZDA do Irana. V Sarajevu ni bilo ne ustrezne infrastrukture ne opreme (kamionsko platno so razgrnili za plesni pod), je pa bilo veliko volje. Ko je Borut Šeparović, režiser iz Hrvaške (Montažstroj) prvič sodeloval na izobraževanju, jih je presenetil z vprašanjem: zakaj to delate in kaj bi radi naredili? Tako so nastali »short cuts« –14 produkcij v treh letih. Iz njih se je postopoma razvila PLESkavica, kasneje CoFestival. In NDA se je krepil, množil in širil polje delovanja.
V izobraževanja, ki so sledila, so vključevali dve tretjini ljudi iz regije, tretjino od drugod. Vedno so začeli v Sarajevu, resda so se potem geografsko razpršili in intenzivno skupaj delali 2–4 tedne, tudi skupaj bivali, kar je terjalo prilagajanja na več nivojih. Triletni izobraževalni program je usposabljal 45 udeležencev s podporo 50 mentorjev. Rezultat vsakega izobraževanja je bil končni produkt: predstava ali film, razstava .... Od prvotnih 45 jih je 20 še vedno plešočih, dobili so štipendije, nadaljevali z delom, se med sabo povezovali in sodelovali. NDA je tako inicirala, pomagala pri vzpostavitvi mnogih nevladnih organizacij predvsem na Balkanu, ki ostaja njen fokus. Od takrat se programi NDA koncipirajo ter izvajajo hkrati v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Bolgariji, Srbiji in na Hrvaškem. V zadnjih dveh letih pa tudi v Avstriji, na Madžarskem, Švedskem in v drugih evropskih državah.
Po besedah Dragane Alfirević so si dali dve leti, da vidijo, kako delujejo, kako bo z denarjem ... četudi ga morda vmes ni bilo, so z delom nadaljevali. Sčasoma so prišli do ugotovitve, da problem sofinanciranja ni na evropski ravni (sofinancirani so bili s strani evropskega programa Kultura, Pro Helvetie, ambasad, fundacij), temveč na lokalnih in nacionalnih ravneh. Ker je večinoma povsod pomembna le produkcija, manj pa raziskave in izobraževanje, ki traja, ne daje takojšnjih učinkov in je za lokalne sofinancerje manj zanimivo.
Izobraževanje so razširili tudi s programom učenja učiteljev, kjer plesni pedagogi sodelujejo s teoretiki, kritiki. Dejan Srhoj in Nina Božič, recimo, vodita delavnice, na katerih se principi in načini dela iz koreografskega sveta prenašajo na način dela v gospodarstvu. Sodobni ples torej promovirajo in se povezujejo tudi s tistimi segmenti ljudi, ki delujejo na različnih družbenih področjih.
Zagovorništvo
V širjenje zavesti o zmožnostih sodobnih uprizoritvenih umetnosti so vpeli tudi zagovorništvo. Za sofinancerje (predstavnike ministrstev, lokalne skupnosti, fundacije, ambasade) so organizirali več srečanj z namenom, da se spoznajo, da ne vidijo drug v drugem samo nasprotnika in nekoga, ki jih ne zanima, temveč da se pogovarjajo in poslušajo. Na enem od srečanj je bila tudi predstavnica Pro Helvetie. Princip dela NDA ji je bil všeč in tako so pridobili novega sofinancerja, predvsem pa partnerja. Guido Remitz, ki sicer dela za prestižni ImPulsTanz, dunajski mednarodni plesni festival, je predlagal, naj se umetniki in odločevalci dobijo na jugu Francije in se nadaljnje spoznavajo. Razlika med Evropo in Balkanom je bila brutalno jasna: predstavnik iz Francije je govoril o tem, kako milijon evrov razporedijo med plesalce, projekte in programe. Kolegica iz Bolgarije je govorila o podobnem načinu dela, le da je šlo za nekaj tisoč evrov.
Delovanje NDA
Politika odločanja je tisti segment, kjer NDA orje pozabljeno ledino: NDA so ljudje, ne organizacije. Dvajset posameznikov se sestaja, pogovarja, odloča. Horizontalna pot odločanja se je izkazala za uspešno. Vodje ne potrebujejo. Pravzaprav se vodstvo spreminja glede na trenutne možnosti, interese in povezave. Ne gre za to, da nihče ne bi vodil, ampak da v različnih segmentih in različnih obdobjih vodijo različni ljudje. Na vsaka tri leta lahko posameznik povabi novega člana. Ne objavljajo razpisov, temveč vabijo. Za nadaljnje delo se organizirajo glede na interese posameznikov. Če je nekaj časa poudarek na izobraževanju, se za naslednje leto morda odločijo, da bodo več delali na polju festivalov. Sproti preverjajo temperaturo in identificirajo področje, ki tisti hip potrebuje največ pozornosti.
Osnovni cilj NDA je podpirati različnost idej in projektov na področju Balkana ne glede na estetski vidik ali metodološki pristop k ustvarjanju. Ideja NDA zagotavlja pretočnost idej, povezovanje z umetniki in organizacijami v regiji ter možnost, da umetniki, ki delujejo v Ljubljani, svoje delo predstavljajo na Balkanu. Morda najmanj očitno, toda izjemno pomembno je ukvarjanje z razvojem samega projekta in njegovih udeležencev, načel, politik sodelovanja in odločanja, strategijami in usmeritvami. Druga smernica je, da so ustvarjalci projekta dolžni artikulirati znanje, pridobljeno v umetniškem procesu, ter ga deliti s širšo zainteresirano skupnostjo. Na ta način se novo znanje vrača v skupnost ter zagotavlja samozadostno ter samorazvijajočo se skupnost.
PLESkavica kot primer delovanja NDA in nadaljevanje
PLESkavica 2011 je po mnenju sodelujočih bistveno vplivala na nadaljnjo pot in delo. PLESkavica je bil festival, ki je gostil umetnike, ne predstav. Vsakodnevno odločanje o urniku dela je bilo potrjeno z večino glasov. Plesalci so kolegom, kritikom, producentom pokazali, recimo, delo v nastanjanju in tako prišli do odziva. Celodnevna so bivanja so bila torej osredotočena na druženje, pogovore, debate, po potrebi predavanje (če je bilo izglasovano).
Letošnji CoFestival se bo v septembrskem delu posvetil podobni zaprti strukturi. Pred nekaj dnevi so v Kinu Šiška povabljenim producentom, umetnikom, odločevalcem (naj bodo člani strokovnih komisij ali predstavniki ministrstva) predstavili svoj način dela. Septembra se jim bodo pridružili v Muzeju sodobne umetnosti na večdnevnem sobivanju. Rezultat septembrskih srečanj bo drugačen način vabila k projektom, ki se bodo realizirali v naslednjih letih.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nomadi-codelo-in-sobivanje