foto: Barbara Čeferin
Mestno gledališče ljubljansko, Jeffrey Lane, David Yazbek ŽENSKE NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA, režija Diego de Brea, premiera 25. april 2013.
foto: Barbara Čeferin
Mnogi označujejo Ženske na robu živčnega zloma kot Almodóvarjev najmanj kompleksen, najbolj preprost, enostaven in jasen film. Zgodba je napisana po principu Feydeaujeve komedije zmešnjav, v dogajanje neprestano po naključju prihajajo vedno novi ljudje in vsak obstoječi potencial, ki lahko situacijo naredi še bolj absurdno, se izkoristi. Ni nobenih ekscesov, ki so značilni za njegove filme. Vendar kljub naštetemu ima ravno ta zgodba naslov Ženske na robu živčnega zloma in ne katera od Almodóvarjevih preostalih stvaritev, v katerih nastopajo dekleta, ki rojevajo otroke svojih očetov, žrtve posilstev, zasvojenke s heroinom, bolnice z aidsom…. in bi zanje prej rekli, da so na robu tega, da doživijo živčni zlom.
Kot filmski gledalec se je Pedro Almodóvar učil iz filmskih adaptacij dram Tennesseeja Williamsa, posebno sta ga navdušili Mačka na vroči pločevinasti strehi in Tramvaj Poželenje. Po slednjem je celo poimenoval svojo produkcijsko hišo – El deseo, kar v španščini pomeni poželenje.
Blanche, glavna oseba iz Tramvaja Poželenje je ženska, ki živi v iluzijah preteklih ali celo izmišljenih let. Pretvarja se, da je mlajša, ne more se sprijazniti s sedanjostjo ter beži pred ljudmi in trenutki, ki jo spominjajo na dogodke, ki jih želi potlačiti in pozabiti. Manj tragična in bolj komična verzija Blanche je Lucia Beltran iz Žensk na robu živčnega zloma. Pred kratkim je prišla iz umobolnice, v kateri je preživela devetnajst let. Še vedno ljubi svojega moža, ki jo je že pred leti zapustil. V zavedanju svoje usode je tragična, vendar s tem se spoprijema na komičen, sproščen način. Ničesar ne more spremeniti, ne more poseči v potek dogajanja, lahko samo upa, si želi in namesto v realnosti živi v sanjarjenjih. Oblači se v obleke izpred dvajsetih let in posluša glasbo iz tistih časov. Ne mara svojega sina, saj jo dejstvo, da je odrasel, opominja, da so tisti časi že davno minili. Vendar ji tudi sin ni prepreka v iluziji, ki si jo ustvarja. Pretvarja se, da je mlajši, kot v resnici je. Tega ne more spodkopati niti dejstvo, da je že zaročen. Njegovo zaročenko preprosto ignorira oziroma njeno prisotnost opravičuje z izgovorom, da je njena služkinja. Živeti skuša življenje, ki ga je živela pred dvajsetimi leti, in izbrisati vsa leta od takrat do danes. Gre celo na sodišče, kar je pravzaprav zelo logično. Sodišče skrbi za pravico, dodeljuje odškodnine in zločincem odvzema leta prostosti. Zakaj ne bi moglo zavrteti časa nazaj in njej vrniti izgubljenih dvajset let?
Na Ivána je v psihiatrični bolnici že skoraj pozabila, nato pa je zaslišala njegov glas po televiziji in njena hrepenenja so privrela nazaj na površino. Ivánov poklic je sinhroniziranje tujejezičnih filmov. Sam se v teh filmih nikoli ne pojavi, slišati je samo njegov šarmantni glas, s katerim lahko očara še tako suvereno, razumno in odločno žensko. Tako kot Lucio njegov glas zbudi tudi Pepo. Da jo zapušča, ji sporoči kar preko telefonske tajnice, ampak vsaj besede previdno izbere. Način, ki ga danes vidimo v skoraj vsaki ameriški humoristični nadaljevanki. Mogoče so bili takšni primeri glavni vzrok za iznajdbo sporočil SMS. Na telefonsko tajnico lahko samo upaš, vseeno pa obstaja možnost, da se druga oseba oglasi. Pri sporočilih SMS tega tveganja ni. Telefonska tajnica pravzaprav nadomešča Ivána, pojavi se večkrat kot on sam, oziroma je medij, preko katerega on komunicira. Lahko bi celo rekli, da je tajnica personificiran, samostojen lik. Pepa je v podobni situaciji kot Lucia pred dvajsetimi leti. Lucia na sodišču pripoveduje, da se je samo želela pogovoriti z njim, on pa ji je govoril, da je noče videti. Tudi Pepa se na vse kriplje trudi, da bi ga našla in se pogovorila z njim, a se ji on ves čas izmika. Pepa obsedeno preverja sporočila na telefonski tajnici, trudi se, da bi bil njen telefon ves čas dosegljiv, če bi jo slučajno klical, in skoraj ne zapušča stanovanja, saj bi telefon lahko katerikoli trenutek zazvonil. Mogoče so bile te situacije glavni povod za iznajdbo mobilnega telefona. Ljubi ga in ne more si predstavljati življenja brez njega. Pozna njegove napake, ve, da ni popoln, da je v svoji glavi še vedno star devetnajst let, vendar to sprejema, saj je ljubezen po svetopisemski definiciji potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti in ne misli hudega.
Lucia na koncu spozna, da četudi bo zavrgla vse obleke, glasbo in spomine, Ivána ne bo mogla preboleti, saj se bo vseeno zavedala, da je še vedno prisoten nekje med živimi, izven njenega dosega, v objemu ene izmed žensk, ki imajo tako kot ona na nočni omarici leseno raco. Dokler bo živ, ga ne bo mogla nehati ljubiti. Sklene, da je umor edini način, da se dokončno odlepi od preteklosti in zaživi. Resda je preživela devetnajst let v umobolnici, vendar so njena razmišljanja zelo logična. Pepa to izve, gre za njo, praktično tvega svoje življenje, ki v resnici ni njeno, ampak pripada njemu, in ga reši. S tem reši tudi sebe, dokončno spozna, da je njun čas minil, ampak da življenje vseeno teče dalje.
Za razliko od Pepe in Lucie Candela ne ljubi, ampak se zaljublja. Zaljubljenost je zelo močno in intenzivno čustvo, četudi nima enake globine kot ljubezen, je ne smemo podcenjevati. Candela neprestano spoznava moške, na katere projicira predstave o svojem idealnem partnerju, in vsak od njih je v danem trenutku ljubezen njenega življenja, za katero bi bila pripravljena storiti vse. Seveda je predstava o njenem idealnem partnerju prilagodljiva glede na moškega, ki ga spozna, torej ni povsem jasno, ali v svoji glavi idealizira in spreminja lastnosti moških, ki jih spozna, ali spreminja svoje romantične idealne. Najverjetneje tega še sama ne ve. Moški, ki jih najde, so običajno ali poročeni ali zaobljubljeni Bogu ali teroristi ali pa imajo kakšno drugo napako. Vedno jo zapustijo, odidejo ali pa se vrnejo k svojim ženam. Vendar Candela vselej najde nekoga in nekaj, kar se ji zdi še bolj pristno in resnično kot v prejšnjem razmerju. Tisti magični, romantični moment, ki ga človek doživi samo enkrat v življenju, je doživela že vsaj petnajstkrat, prvič pa se je ljubila že neštetokrat. Včasih se prvič ljubi s kakšnim moškim tudi po petnajstkrat. Bolj kot razum ji deluje srce, je zelo impulzivna, rada se predaja hipnemu, nepremišljenemu nagonu, ki ji v neki sekundi narekuje, naj skoči z balkona, in v drugi, naj se raje poprime ograje in se reši, ker vseeno še ni opravila s tem življenjem. Zelo strastna, zelo španska.
»Tramvajska« Blanche je lik, ki ga lahko primerjamo s katerimkoli drugim likom iz Williamsovega opusa. Narejena je tako usodno in človeško, da verjamemo, da se njena usoda lahko pripeti kateremukoli človeškemu bitju. Tako Pepa kot tudi Candela lahko potencialno postaneta Lucia oziroma – kot trdi Almodóvar – Lucijina usoda bi se lahko pripetila prav vsaki ženski, če bi izpustila iz rok ves nadzor nad svojimi čustvi in razumom in se ne bi imela niti malo pod kontrolo.
Za rob živčnega zloma niso potrebni nikakršni posiljevalci, pedofili, transvestiti, droge ali alkohol, temveč je dovolj zgolj ljubezen, ki včasih iznenada zajadra v ženski svet Chanela, urejenih nohtov, visokih pet, novih pričesk, kavic, klepetov, skrbno opremljenih stanovanj in rož na balkonih, nato pa brez razlogov, pojasnil ali opravičil izgine.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/potencial-za-rob