foto: Arhiv Public in private
Pogovor z gledalcem (p)o predstavi: Clément Layes, Public in private: Stvari okrog nas, EXODOS, 17. 4. 2013.
foto: Arhiv Public in private
Začetna atmosfera pred predstavo
V sredini publike. V sredini vrste. Nas sedi pet skupaj. Naključno. Vsi s prekrižanimi rokami. Vsi s prekrižanimi nogami. Vsi v napetem pričakovanju. In v nedostopni pozi.
Pogovor v avtu po predstavi (Nuša in Miha)
Že med predstavo si me spraševal, če je to sodobna scena. Eksperimentalni teater, praviš?
Ja, se mi je zdel precej drugačen pristop. Cela predstava se gradi na podobah. In zvoku, ne?
Čeprav v bistvu skoraj ne uporabljajo besed niti posnete glasbe, kar se ponavadi najprej razume kot zvočno plat predstave.
Oni sami so glasba. Trije igralci, ki rišejo sliko.
Že tu gre za neko drugačno razumevanje gledališča, preplet žanrov … Igralci, ki rišejo sliko. Slikarji, ki izvajajo pesem.
V bistvu trije igralci, ki z inštrumenti (kot glasbeniki) igrajo sliko.
Le da so imeli ti namesto inštrumentov metle.
Metle različnih velikosti, granulat različnih velikosti. Nasploh različne materiale. Potem pa so pometali v nekem ritmu, metali naokrog ta material z različno intenzivnostjo, prelagali posode različnih velikosti, se preoblačili in tudi ta oblačila so najbrž različno šumela. In nastal je komad.
Zvok na eni strani. In slika na drugi. Že med predstavo si mi rekel: »Glej, Groharjevega Sejalca.«
Veliko nekih podob se mi je narisalo. Saj si tudi ti vmes komentirala: »Glej, prodajalca krofov z morja.«
Ja, pa tisti detektor za kovine. Pospravljanje kovancev. Veš, koliko zgodb skrivajo ljudje, ki si vsako jutro po plaži z iskanjem pozabljenih kovancev služijo denar za preživetje in vmes, kot mi, ki vplačujemo loto, sanjajo o tem, da bodo našli, zadeli zaklad. Ali pa je bil mogoče smetar in so ti kovanci pločevinke, ki jih je vedno več in več in več.
Meni je bil bolj zanimiv zvok sesanja teh kovancev.
Zanimivo, kako vsak izhaja iz svojega polja vedenja, družbene kulture. Francoska ekipa najbrž še ni slišala za Groharjevega Sejalca. In prav zato me je držalo, da bi se že med predstavo pogovarjala s teboj, da bi že vmes lahko delila s teboj, kar berem. In prav tako me je zanimalo, kaj ti vidiš, na kaj si pozoren.
Nisi bila edina. Si slišala tistega, ki je komentiral nekaj v smislu, da je to pospravljanje kot pri njem doma, bolj čistiš, bolj je umazano in nikoli ni konca?
Najbrž je to tak tip predstave in se te potrebe po komunikaciji pri gledalcih tudi sami prav dobro zavedajo. Kako so se v drugem delu, ko je prišel menedžer (tako si ga ti poimenoval že med predstavo, ker je bil v obleki) in rekel, da bodo malo počistili oder, prižgale luči tudi nad publiko in tako so nas iz varnega zavetja teme spravili v luč.
To je čisto logična posledica. Saj smo bili mi gledalci tisti, ki smo si v svoji glavi zrežirali zgodbo iz podob, ki so nam jih oni trije igralci/slikarji/glasbeniki na odru pripravljali. In ko si tako izmisliš svojo zgodbo, je jasno, da jo želiš tudi povedati, saj v tem je smisel umetnosti.
In se kljub temu da oni ne igrajo nekih odnosov, občutij, izriše zelo jasna zgodba tudi kot celota.
To je d'best. Od prvega dela predstave, ki sem ga jaz razumel kot zgodbo o nastajanju neke klasične predstave, ki pa je v bistvu nezmožnost, saj so miza, stoli, kozarec, steklenica, ki bi jih želeli uporabiti, polomljeni, pohabljeni, neuporabni. In potem to noro zasledovanje uspeha, mučenje artista, ups and downs v življenju. Do drugega dela, ki se začne zelo umirjeno, lepo, saj najprej misliš, da bodo res le počistili oder, in se potem počasi začnejo risati podobe …
… vrtički, zen program. Potem nastajajo žitni krogi in možna komunikacija z vesoljci in pride mama Metla, ki bo naredila red, in pride Smrt, ki bo naredila red …
… prihaja pa do vedno večjega kaosa.
Ker se te podobe vedno hitreje spreminjajo, ker jih je vedno več, ker nimaš več časa, da bi zrežiral svojo zgodbo, kot si prej rekel. In tako sama predstava vedno bolj postaja tudi kritika današnje družbe.
V bistvu super konec. Ker me je ves čas zanimalo, do kam bodo šli, kako bodo odpirali pot novim idejam, razvijali ta način. In v bistvu super večer.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-tem-kako-se-z-metlo-leti