Tatjana Ažman / foto osebni arhiv
Pogovor s Tatjano Ažman, članico žirije za Šeligovo nagrado letošnjega Tedna slovenske drame ter predsednico Slovenskega centra Mednarodnega gledališkega instituta (ITI), ki letos v Kranju organizira srečanje Mednarodnega foruma dramskih pisateljev (IPF ITI).
Tatjana Ažman / foto osebni arhiv
Tatjana Ažman deluje kot dramaturginja v SNG Opera in balet Ljubljana, za leto 2011 je prejela bršljanov venec (priznanje ZDUS za dramaturške prispevke), in sicer za »kontinuirano in uspešno delo v okviru Slovenskega centra ITI doma in v tujini«, ki se mu posveča v svojem prostem času. Drugo leto zapored je članica žirije za Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame (TSD), ki je bil izhodišče intervjuja, v katerem sva spregovorili še o promociji slovenske dramatike in gledališča ter njunih možnosti v okviru (Slovenskega centra) Mednarodnega gledališkega instituta. Ta bo te dni v Kranju gostil Mednarodni forum dramskih pisateljev, ki bo, med drugim, na mednarodnem nivoju delil »svoje izkušnje z obvladovanjem polja dramske pisave v svojih državah«.
V komisiji za Šeligovo nagrado ste drugo leto zapored. Kako ste zadovoljni z letošnjim izborom tako spremljevalnega kot tekmovalnega programa? Ali mogoče koga pogrešate?
Vedno je mogoče nekoga pogrešati, a naloga žiranta ni v tem, da bi komentiral ali kritiziral povsem avtonomno odločitev selektorja, pač pa jo mora spoštovati in ji zaupati – njegov izbor naj bi bil ne nazadnje plod njegovega temeljitega premisleka, in v okviru slednjega poteka naše delo. Povsem praktičen razlog, ki je v tem, da si žirija skoraj nikoli ne uspe že pred samim festivalom ogledati vseh predstav, ki si jih po svoji selektorski nalogi mora ogledati selektor, in ker je sestava žirije mednarodna, je dejstvo, ki se mu je prav tako potrebno prilagoditi in ga sprejeti. V žiriji namreč sodeluje tudi gost iz tujine, ki možnosti, da bi predstavo lahko videl vnaprej, praktično nima. Zato je vloga selektorja še toliko bolj pomembna, saj naj bi poskrbel za to, da je v tekmovalnem sporedu mogoče videti najboljše, da je ta raznolik, da nam skuša nekaj sporočiti, in to bi tudi načeloma moral biti ključ za izbiro predstav v selekciji.
Selektorica programa Amelia Kraigher je zapisala, da je v ospredje letošnjega programa odločno stopil družbeni sedanjik, pri čemer je opazno tudi to, da je med dramskimi besedili slaba polovica sodobnih. Ali bi lahko o premiku v družbeni sedanjik lahko govorili tudi na ravni uprizarjanja dramskih besedil?
Dobro je, da v slovenskem prostoru zavlada odločnost pred previdnim tipanjem in morebitnimi sporadičnimi poskusi opozarjanja na kritične momente našega vsakdana. To smo ves čas potrebovali. »Danes« doživljamo precej turbulentno na vseh področjih; dogajajo se precej radikalni premiki tako na ravni razumevanja medsebojnih odnosov kot človekovega položaja v družbi in bistva našega bivanja. Opozarjati želimo na boleče pomanjkljivosti in hkrati radikalno spremeniti tisto, kar nas moti in nam odvzema pravico do dostojanstvenega življenja. Spremembe se dogajajo povsod in naše okolje pri tem ni nobena izjema. Gledališče spremembe in premike zaznava hitreje in išče možne rešitve ter ponuja odgovore na vprašanja, ki nas pestijo, na način, ki je človeku že po naravi bliže. Dramska pisava je bila vedno odsev časa in najboljša dramska pisava vedno ponuja aktualni premislek. Nova branja se tega lotevajo še z elementom sodobnih uprizoritvenih praks, črpajo iz izkustva, ki pa mu odgovarjajo na drugačen način, morda celo z drugimi izraznimi sredstvi. Razmerje med sodobnim in klasičnim je vedno kreativno, samo na tak način se dokopljemo do novih spoznanj. In zato je prav tudi, da festival tematsko ni naravnan zgolj v uprizarjanje sodobnega, pač pa v primeru dramskih uprizoritev zaokroženo temelji na slovenskih dramskih besedilih. Sicer pa velja, da so najboljša besedila tista, ki nam spregovorijo tudi mnogo let ali stoletij po svojem nastanku, in tega nas ne bi smelo biti strah, še manj pa bi se temu smeli izogibati in se obrniti zgolj k sodobnosti. Po drugi strani pa bi morali stremeti k spodbujanju refleksije družbenega sedanjika, kar pa je lahko edino rezultat naše odprtosti in želje po spremembah.
Lani je Šeligovo nagrado prejel gledališki dogodek po besedilu Simone Semenič. Ali vidite pri obdelavi sodobnega besedila v primerjavi s klasičnim kakšne prednosti?
Pravzaprav ne. Tisto, kar me zanima, je dobra predstava, če hočete, kvaliteten dogodek, produkcija, ki ima potencial in presega tudi okvire tematsko naravnanega festivala, kot je TSD. Takšna, pri kateri se dramska predloga enakovredno kosa z vsemi elementi gledališke uprizoritve. Torej kvalitetna umetniška celovitost produkcije.
Ali lahko opredelite kriterije, po katerih se odločate o končnem nagrajencu?
Žirija vse predstave obravnava enakovredno in se o vseh pogovarja na podlagi enakih kriterijev in precej podrobno. Najtežje je, kadar imamo približno enako mnenje o več kot samo o eni predstavi in na koncu odločajo nianse. Lanskoletna izkušnja našega tima je bila zelo dobra. Bilo je kreativno, ker nihče nikogar ni vnaprej preferiral, kar je lahko zelo neprijetno in se baje tudi dogaja. Zato svojima sodelavcema v žiriji povsem zaupam in verjamem, da bomo uspešni tudi letos.
Se vam je kdaj zgodilo, da vas je, kot članico komisije, katera izmed predstav v drugo manj navdušila kot v prvo?
Gledališče je živo in prav zato ga imam rada. Povsem razumljivo je, da ponovitev ni mogoče klonirati in da se med seboj razlikujejo. Včasih se zgodi, da krč premiere ali zgodnjih ponovitev povzroči okornost, neizbrušenost ali pa predstava enostavno še nima svojega pravega ritma, saj izvedbena dinamika s ponovitvami raste in zori. O tem, ali je predstava dobra ali ne, pa lahko sodiš takoj. In so tudi takšne, ki si jih želiš ogledati večkrat. Nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi kakšna predstava svoj čar izgubila, ko sem jo videla drugič ali tretjič. Gledališkega čara namreč ne moreš kar tako izničiti. Nasprotno, včasih si moram katero izmed njih preprosto ogledati še enkrat, saj se mi zdi, da to od mene zahteva.
Se vam zdi Teden slovenske drame dovolj močan generator nacionalne dramatike in njenega uprizarjanja ali bi bilo temu enkratnemu dogajanju potrebno dodati še kaj?
Festival v resnici nikoli ne živi samo en ali dva tedna na leto in ne moremo predpisovati dinamike njegovega življenja. TSD je dogodek, ki se je močno zasidral v našo zavest, in verjetno bi bilo za slovensko gledališče zelo slabo, če ga kar naenkrat ne bi imeli več. Je pa res, da bi se morali vsi skupaj zavedati, da vse odgovornosti za generiranje domače ustvarjalnosti na tem področju ne moremo preložiti zgolj na ramena festivala. Če nam je jasno, da je temu trenutno tako, potem so odveč in popolnoma neupravičene tudi vse kritike, da je aktivnosti na tem področju premalo. Festivalsko dogajanje se načrtuje vnaprej in dva tedna, ko se odigrajo festivalske predstave ter zvrstijo številni dogodki, je le gotovo dejstvo.
Kaj vse je potrebno storiti, da festival, ne samo ta, ampak tudi vsak drug, živi, je najbolj jasno tisti peščici ljudi, ki so k izvedbi naslednjega zavezani že v času tega in ki svoje delo načrtujejo daleč vnaprej. Če bi bila situacija v kulturi boljša, kot na žalost trenutno je, in če bi v preteklosti imeli na tem področju malce bolj jasne cilje, potem odločitev o podpori nacionalnih festivalskih dogodkov verjetno ne bi bila še vedno prepuščena vsakoletnemu boju za ozko odmerjena sredstva, ki pogojujejo tudi spored. Verjetno bi veljalo opraviti tudi temeljit premislek o tem, kaj podpirati v prihodnje in kaj je tisto, s čimer se kot majhna, a uspešna država lahko najbolje predstavimo s predpostavko, da ne bi okrnili raznolikosti dogajanja in potencialov posameznih dogodkov.
Mogoče se bo komu ta izjava zdela napačna, a v resnici je potrebno zadeve premakniti z neproduktivne, mrtve točke, ki škoduje vsem, a se tega vendarle premalo zavedamo in dejstva nismo pripravljeni sprejeti na zrel in odgovoren način. Smo nacija, ki je festivalsko izjemno bogata, na tako majhnem geografskem področju se zvrsti toliko dogodkov, da nam to mnogi zavidajo. A še vedno pogrešam sodelovanje in medsebojno podporo, saj je ozkih in lokalnih interesov preveč in mnogih stvari še vedno ne morem razumeti. Kljub vsemu pa verjamem, da je v tem trenutku to, kar bomo doživeli in videli v Kranju, glede na dane okoliščine najboljše in presenetljivo optimalno. Na nek način pa tudi zelo pogumno, kar je vsekakor potrebno pozdraviti. Upam, da bodo krizna leta minila brez katastrofalnih posledic (manjšim se verjetno ne bo moč izogniti) in da bo festival živel naprej. Morda tudi z dogodki, ki bi se zvrstili v času pred in po njem. Vodstvo festivala že nekaj časa o tem tudi razmišlja, primer takšne prakse je tudi mednarodna delavnica, ki so se je udeležile tri mlade dramatičarke iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, podprla pa sta jo dva nacionalna festivala, trije nacionalni centri ITI in Mednarodni forum dramskih pisateljev. Ne dvomim, da ta ideja ne bi mogla v prihodnje zaživeti na način, ki bi bil v interesu vseh.
Po eni strani nekateri slovenski dramatiki in dramatičarke tarnajo, da ni dovolj priložnosti za preboj v institucijo, po drugi strani pa so nekateri mnenja, da kvaliteta zmeraj uspe prodreti v ospredje. Kakšen bi bil vaš komentar na to?
Slovenijo dojemam kot ozek kulturni prostor, a s tem ne mislim, da je to absolutno slabo. Tako zelo je drugačen od preostale Evrope, da sem vsakič, ko sem soočena s tem dejstvom, skorajda presunjena. Je pa ta prostor tudi zelo kvaliteten in takoj za tem neznansko zahteven, kritičen in posledično v določenih primerih tudi izključujoč. Verjetno je vsak izmed nas kdaj že doživel kakšno neprijetno izkušnjo, bilo pa bi seveda bolje, da bi bilo teh izkušenj čim manj. Ko govorimo o umetnosti, pogosto pozabljamo, da ob parametrih kvalitete, ki so hkrati dokazljivi na številne preverjene načine, govorimo tudi o elementu osebnega okusa umetniških vodij gledališč. Slednjemu pa je potrebno zaupati in se mu prepustiti, še vsako vizijo je bilo mogoče upravičiti, čeprav se je dostikrat izkazalo tudi, da smo spoznali njeno moč šele v času, ko smo se lahko tudi kritično ozrli nanjo. Zato brez težav rečem, da ima dober tekst vedno možnost uprizoritve v instituciji. Saj bi načeloma moral prepričati vsakogar.
Ste predsednica Slovenskega centra ITI in članica izvršnega odbora ITI Worldwide, pri čemer si prizadevate za vzpostavitev mednarodnega sodelovanja na področju uprizoritvenih umetnosti. Bi lahko povedali kaj več o tem, kako je s prodorom slovenske dramatike na mednarodnem trgu? Po kakšnih kanalih lahko prihajajo tuji režiserji in gledališča do besedil? Določeno vlogo pri tem igra sam TSD, ki si prizadeva za promocijo Grumovih nagrajencev s prevodom v angleški jezik ter promocijo po mednarodnih festivalih … Kaj pa ostali?
To, da sem članica izvršnega odbora ITI je velika prednost, ki bi jo zdaj že morali prepoznati tudi tisti, ki do sedaj do tega dejstva še niso dobili zaupanja, saj moj položaj ni moja osebna stvar, ampak velika priložnost za vse nas. Konec koncev profesionalno kot dramaturg delujem v ljubljanski Operi, stvari, ki se jim tako intenzivno posvečam predvsem v zadnjih letih, pa počnem v svojem prostem času, a zato nič manj zavzeto, profesionalno in neodvisno. V petih letih sem spoznala številne ljudi z vseh kontinentov, s katerimi imam redne stike, ki jih zanima dogajanje v Sloveniji in pri katerih so za našo uprizoritveno prakso vrata vedno odprta. Nekateri med njimi so se s slovenskim gledališčem že srečali in na tem mestu bom tudi jaz ponovila znano dejstvo, da so bili nad našimi predstavami navdušeni.
A za to, da bi lahko beležili uspehe in prodirali na tuje trge, je potrebno veliko časa in energije. Pravzaprav dvomim, da bi lahko v primeru dramatike sploh uporabljali izraz, kot je prodor na tuje trge, prej bi temu lahko rekli uveljavljanje, pri čemer pa sta energija in vztrajnost kvaliteti, ki ju najbolj potrebujemo, saj ena lastovka še ne prinese pomladi. Tudi na tem področju delujemo kot mlada država, ki svoje strategije oblikuje počasi in je včasih kar preveč plašna. Prevodi dramskih besedil so stvar, ki se ji ne moremo izogniti. Države, ki se tega zavedajo, za prevode v svetovne jezike pa tudi v tiste, ki so morda na prvi pogled manj pomembni, namenjajo znatna sredstva. Zato je v tem trenutku preprosto navdušujoče, če se v kateri državi zanimajo za katerega od naših tekstov zgolj na podlagi priporočil in potem sami poskrbijo za prevod. Veliko naredijo tudi avtorji sami, saj se zavedajo, da bo verjetno trajalo še nekaj časa, dokler to področje ne bo pokrito celostno. Kanali so torej različni, a žal bi lahko bili pri tem ob določenem razumevanju, predvsem financerjev, tudi bolj uspešni. Lahko bi rekla, da si slovenska dramatika zasluži podobno, če ne celo enake pozornosti, kot jo ima preostala literatura.
Na tem mestu ne morem mimo dejstva, da smo pred kratkim dobili prevode dram Evalda Flisarja v bengalščini. Se sploh zavedamo, da ta jezik govori skoraj 250 milijonov ljudi in kaj to pomeni za nas, ki štejemo komaj dva milijona? Ljudje, ki bodo obiskovali predstave po besedilih Evalda Flisarja, pogosto niti vedeli ne bodo, od kod pravzaprav prihaja, saj za Slovenijo mnogi od njih do sedaj še niso slišali. Precej boleče je, ko se nekje na drugem koncu sveta zaveš, da kot država še vedno nismo prepoznavni, da ne vedo, na kakšen način je sploh možno sodelovati z nami in kaj bi lahko na podlagi medsebojnega sodelovanja oboji pridobili. In če se vrnem k Flisarju: verjamem, da bo vsaka nova uprizoritev tudi zanj posebno doživetje, kot je to izkusil na Japonskem, v Indiji in še v kakšni daljni deželi. To je svojevrsten uspeh, ki avtorju prinese posebno zadoščenje, saj je v neki drugi državi ali deželi stopil na pot uveljavljanja, njegove misli in ideje sporočajo ljudje drugih kultur in običajev. Verjamem, da je to fenomenalen občutek, ki ga ni mogoče opisati zgolj v nekaj stavkih. Seveda je ta uspeh v svojem bistvu tudi precej drugačen, kot bi bil, če bi slovenski avtorji postali zares iskani na Zahodu, kamor se tako radi oziramo. In zato je tu končna razlaga, zakaj se mi prodor na tuje trge zdi nesmiseln izraz. Ker izpušča občutenje tistega prvega in poudarja drugo. Zakaj pravim tako, pa lahko presodite sami.
V tujini, predvsem Angliji, opažam, da obstajajo različne spletne strani, ki na enem mestu ponujajo kopico informacij na račun razpisov. Če se omejim na pisanje, nudijo tudi zbirke nasvetov, ki se tičejo pisanja, ter z njim povezanih intervjujev, celo primerov besedil … V Sloveniji pa ob sicer drugače zastavljenih portalih SiGledal.org in pa Artservis česa takega nič moč opaziti, in to kljub temu da recimo v primeru dramskega pisanja primanjkuje nekih formalnih možnosti izobraževanj. Smo Slovenci, kar se tega tiče, mogoče preveč samozadostni? In kdo bi lahko dal pobudo za kaj podobnega? Seveda v primeru, da se vam to zdi smiselno.
Ni treba tako daleč: že na Hrvaškem obstaja portal, ki je začel rasti pred leti in se danes že lahko pohvali s čednim naborom besedil pa tudi z njihovimi uprizoritvami na odrih v tujini, in ga njegovi avtorji brez izjem in upravičeno ponosni predstavljajo povsod, kamor grejo. Se strinjam: ne bomo se več mogli dolgo izogibati dejstvu, da nekaj takega potrebujemo. Že pred nekaj leti je za to dejavnost vladalo zanimanje v Prešernovem gledališču Kranj, ki s festivalom TSD bdi nad usodo domače dramske pisave (tudi z delavnicami in natečaji za novo, mlado dramatiko), a bi za to potrebovali dodatna, verjetno pa ne tudi prevelika sredstva. Konec koncev obstajajo tudi modeli, ki so v svojem bistvu enostavni in poceni, a so izjemno učinkoviti. Mislim, da so se pri nas v zadnjem času vendarle odprle nove možnosti in da se je vztrajnost tistih, ki verjamejo, da na tem področju lahko nekaj premaknemo, izplačala. Dramskemu pisanju so se začeli posvečati tudi v okviru študija na AGRFT, in če prištejemo še aktivnosti festivala, pa še koga drugega, mislim, da je potrebno nadaljevati v tej smeri.
Že prej sem omenila, da bremena odgovornosti ne bi smeli prelagati samo na ramena tistih, ki jih skrbi, na kakšen način še ustreči potencialnim avtorjem, popolnoma enako pa velja tudi za posamezna gledališča in festivale. Opažam namreč, da mnoge izmed njih stvari, ki ste jih omenili v tem vprašanju, ne zanimajo kaj dosti. Tisti pa, ki izkažejo interes, so v tem procesu tudi sami aktivni in znajo že po svoji naravi zgrabiti vsako priložnost in jo hvaležno izkoristiti. No, zanje se res izplača potruditi. Z rezultati, ki jih nikoli ne pogojuje banalno vprašanje »Kaj bom pa jaz imel od tega?« (ki se sproža prepogosto in je precej očitna krinka za samozadostnost, pri tem pa se akterji v proces ne vključujejo aktivno, niso drzni, prepričljivi in pogosto ne vedo natančno, kaj si pravzaprav sploh želijo), sem brez izjem vedno zadovoljna.
So preostali torej samozadostni? Ja, saj se ne zavedajo dvosmernega procesa, ki teče med promotorji dramatike in tistimi, ki jo ustvarjajo: med tako imenovanimi ambasadorji gledaliških praks in umetniki. Brez dvosmernega procesa se tudi uspeh ne more zgoditi, nikakor pa se to ne zgodi čez noč. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se, še posebej danes, občutno bolj radikalno zavzemamo, da bi nacionalna kultura in umetnost ostali dostopni dobrini in ne nekaj, kar bi podvrgli komercializaciji. Če bi v na tem področju kdaj iskali profit, bi brez dvoma izgubili tudi svojo specifično identiteto in ustvarjalno moč.
V okviru Tedna slovenske drame se bo odvijalo srečanje Mednarodnega foruma dramskih pisateljev, ki ga organizira Slovenski center ITI. Kaj natančno bo v fokusu letošnjega srečanja in kdo vse se ga bo udeležil?
Vesela sem večletnega sodelovanja s TSD, ki se je pričelo že v prvem letu, ko smo ponovno dobili svoj nacionalni center ITI v okviru ZDUS in sem temu festivalu, ljudem, ki ga ustvarjajo in vanj verjamejo, neizmerno hvaležna za podporo in uspešno udejanjanje naših zamisli. Da bo danes kranjski festival prizorišče, na katerega se mnogi radi vračajo, drugi pa z veseljem prvič pridejo, se je na začetku zdela utopična ideja. Sodelovanje z IPF ITI je ves čas zelo raznoliko in pri pripravi dogodkov sodelujem s člani tega foruma, ki prihajajo iz številnih držav. Pri temah imamo popolnoma proste roke in vedno poskušamo izhajati iz prakse. Jasen Boko, ki je predsednik foruma, je lansko leto sodeloval kot mentor v okviru zagrebške postojanke mednarodne delavnice, letos pa bo vodil delavnico v okviru TSD. Na naših okroglih mizah pa smo se do sedaj pogovarjali o problemih dramatike v času globalizacije in tudi o položaju mlade dramatike v okoljih nekdanje skupne države. Letos bomo bolj pragmatični in želimo si pozornosti tistih, ki iščejo nova besedila za svoj repertoar in poleg tega še kakšne koristne informacije o tem, na kakšen način jih lahko najdejo. Prihajajo gostje iz Grčije, Švice, Finske in Srbije, ki bodo delili tudi svoje izkušnje z obvladovanjem polja dramske pisave v svojih državah, skratka tudi o nekaterih vprašanjih, ki ste jih zastavili meni.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kar-me-zanima-je-dobra-predstava