foto: Luca Quaia
Slovensko stalno gledališče Trst, Jordi Galceran BURUNDANGA, režija Nenni Delmestre, premiera 15. marec 2013.
foto: Luca Quaia
Droge in učinkoviti napitki so v gledališču in komediji precej pogosti, še posebej taki z magičnim zaledjem. Od mandragole, ki jo je v naslov prve velike italijanske komedije postavil Niccolò Machiavelli (leta 1518), do burundange, ki se je je poslužil katalonski dramatik Jordi Galceran (2011). A magija se v obeh komedijah (renesančni in sodobni) zgodita drugje, droga je sicer moment, ki pripomore k razvoju situacije, čarobni učinek pa je vendar stvar tiste kemije, ki se zgodi med žensko in moškim. V začaranem svetu Shakespearove komedije Sen kresne noči (1595) se pod vplivom čarobnih kapljic zgodijo nenavadne stvari; atenski mladeniči in sama vilinska kraljica Titanija se v čudežno prebujeni zaljubljenosti spustijo v nore strasti, da bi se šele po divji noči, v kateri se je svet obrnil na glavo, vrnili k svojim pravim partnerjem. V njegovi tragediji Romeo in Julija pa napitek, ki ga dobronamerni, a nespretni pater Lorenzo pripravi, da bi se Julija neželeni poroki izmaknila z navidezno smrtjo, prepriča tudi nesrečnega (in usodno neobveščenega) Romea; po tem si življenje vzameta oba. Najbolj slaven je verjetno ljubezenski napoj iz Tristana in Izolde, ki ga je iznašla že legenda; v gledališču pa je mitično realizacijo dosegel z Wagnerjevo opero (1859), v katerem se ljubezen stakne s smrtjo. Ta isti napoj (neposredno vzet iz Tristana, ki ga prebira Adina) je v komedijo prestavil Gaetano Donizetti (L'elisir d'amore, 1832): a tu je samo še navadno vino, njegova čarobna moč je prevara (Dulcamara ga proda zaljubljenemu Nemorinu kot ljubezenski napoj samo zato, da bi dobro zaslužil) in ljubezen si mora za svoje uresničenje najti druge poti.
Jordi Galceran je dramatik, ki je scela iz našega sveta. V tem imajo učinkoviti napitki in droge zelo pomembno mesto (tako zelo, da po mnenju nekaterih filozofov označujejo kulturo našega časa, npr. Galimberti), ponekod celo pomembnejše od ljubezni (v slovitem romanu Trainspotting Irvina Wellsha, ki je svoje mesto našel tudi na gledaliških odrih, eden izmed likov o heroinu na primer pravi: »To je boljše kot vsak fuk.«). A Galceranova komedija burundango spretno postavi v vlogo, sorodno tisti, ki jo ima pri starem Machiavelliju mandragola: z njenim posredovanjem se bo pokazalo nekaj, kar je bilo že vseskoz tu, a je ostajalo skrito, morda tudi samo napol resnično (saj je ta stvar resnična šele, ko je izrečena in tudi realizirana, oziroma – pri Machiavelliju, ki je bil kot politični teoretik najbolj realističen in ciničen od vseh teh – konzumirana) in to je prav toliko naravno, kot je tudi čarobno in magično: ljubezen.
Machiavelli, sloviti teoretik, ki je s svojo razpravo o strategijah učinkovite politike zaznamoval dobo (med drugimi se je politične teorije iz njegovega Vladarja učil tudi zgoraj omenjeni, sicer pa največji dramatik vseh časov, Shakespeare) je v času, ko je padel v nemilost pri florentinskih vladarjih, napisal komedijo, ki premore prav toliko cinizma kot njegova politična zavest. Kot Mandragolo jo je gotovo naslovil z mislijo na mitološko zaledje rastline in napitkov, ki naj bi jo vsebovali. Mandragola je morda sploh najbolj slavna droga srednjeveške Evrope: rastlini s čudežno korenino, ki naj bi imela obliko človeškega telesa, so pripisovali najrazličnejše magične učinke. Zrasla naj bi iz sperme obešenca; ob izrutju pa naj bi divje kričala, kot človek, in pri tem tudi ubijala; nadvse zapleteni postopki naj bi bili potrebni, da bi prišli do nje. Koristila pa naj bi kot zdravilo, tudi za neplodnost, ali kot strup, predvsem pa kot tisto posebej želeno sredstvo – afrodiziak. Ljubezni služi tudi v Machiavellijevi komediji, a brez magije in mitologije; zgolj kot z velikimi obljubami postrežen napitek, ki omogoči učinkovito prevaro: bogatega meščana Nicio, ki svojo lepo in mlado ženo krivi za to, da je njun zakon brez otrok, sam pa brez naslednika, prepričajo, da bo žena po napitku iz mandragole zanosila, vendar bo prvi moški, ki bo delil posteljo z njo umrl, torej ji je treba privesti neznanca – ta zgodbica o mandragoli, v kateri sta ponovno povezani ljubezen (tu pravzaprav spolnost) in smrt, služi samo temu, da k prelepi Lukreciji v vlogi neznanca pritihotapijo noro zaljubljenega mladeniča, spretno skonstruirani prevari torej. Varajo v Machiavellijevem svetu vsi: bogati in ostareli meščan, ki trdi, da je neplodnosti kriva njegova mlada žena; duhovnik, ki prelepo ženo prepričuje, da je bogu všečno, če spije napitek in preživi noč z neznancem, ki bo zato umrl; njena mati, ki se boji, kaj bo s hčerjo brez potomcev; in seveda spletkar, ki mu je varanje poklic in je tu zato, da bo spletel niti vseh prevar in jih povezal v zgodbo o napitku iz mandragole. Mandragola je samo beseda, nič ni v tistem napitku. A z njim in z močjo čudeže obetajoče besede bo mladi in zaljubjeni Calimaco uspel priti do Lucrezie, da bi doživel tisto, kar je v tem ciničnem svetu morda še ohranilo moč magije, ljubezen.
Burundanga, ki pripada današnjosti, je precej drugačna in drugačna je tudi Galceranova komedija: o našem svetu, malo drugače zapletenem, govori. A tudi ta droga je nekakšen mit, označujejo jo kot »urbani mit«, ki se je pojavil v zadnjih letih, ko so zlasti po spletu (osrednjem mediju našega sveta) množično zakrožila opozorila z zgodbicami o prašku, ki da ga neznanci vsiljujejo nemočnim žrtvam kar z navadnimi listki papirja (najraje vizitkami), da bi jih z njim omamili in podredili svojim zlobnim namenom. Zgodbice so pretirane, bolj ali manj izmišljene in služijo predvsem fenomenu, ki je v zadnjem desetletju postal eden pomembnih motivov našega sveta: večanju strahu pred neznanci, stopnjevanju psihoze, pravzaprav kulture vsesplošnega strahu, s katero nas hromijo, da se ne bi ukvarjali s tistim, kar je resnično nevarno (razmerja moči). Ljubezen pri tem nima kaj iskati, niti kot stranski motiv se v teh zgodbah ne pojavlja. V latinoameriškem svetu je burundanga sicer povezana z motivom spolnosti: drogo s hipnotičnimi in amnezičnimi učinki tam menda uporabljajo predvsem za posilstva (tako kot to v igri opiše farmacevtka Silvia), v Evropi pa jo je komajda najti. Kakorkoli: učinek, ki ji ga v igri pripiše Galceran, je izmišljen, pravzaprav skonstruiran: burundanga kot napitek resnice je dramaturški trik, s katerim bo dramatik dosegel nekaj drugega (v tem smislu Galceran z burundango ravna podobno kot Machiavelli z mandragolo). A z njim bo prek ovinka prišel do izvornega motiva kulture vsesplošnega strahu.
Dekleti iz komedije uporabita drogo z nenavadnim učinkom, da bi dosegli nekaj zelo enostavnega: izpoved resnične ljubezni. Ni jima do tega, da bi ljubezen pričarali, niti umetno vzbudili; zanima ju samo, ali je to, kar se kaže kot ljubezen, tudi res ljubezen, tista prava, iskrena in trajna, na kateri je mogoče utemeljiti prihodnje življenje (tudi tu je, čeprav na drugačen način kot v Mandragoli, vprašanje otrok). No, morda pa to res ni tako enostavno; morda je to motiv, ob katerem je gotovost celo povsem nedosegljiva. Njun postopek pa temelji na hecnem zasuku: prek hipnotičnega učinka hočeta priti do resnice. Galceranova komedija stvar zasuče v dvojnem obratu: pod vplivom droge se izkaže, da je ljubezen resnična, celo presenetljivo nedvomna, pa čeprav jo spremljajo zastranitve (Manelova nezvestoba, ki pa je dosledno omejena na izlete v naključno spolnost, ki ljubezen puščajo nedotaknjeno). Zato pa v resnici z drogo preiskovanega moškega tiči še nekaj drugega, dosti bolj skrivnostnega in potencialno nevarnega kot je ljubezenska nezvestoba: Manel je terorist. S pomočjo droge dekleti tako nenadoma padeta v neko povsem drugo resničnost: iz študentskega sveta, običajnega in povsem lagodnega življenja, ki ga obremenjujejo kvečjemu misli na izpite, neuresničene počitnice in ljubezenski problemi, se nehote in proti svoji volji spustita v svet političnega boja za manjšinske pravice, ki ga določajo nasilje, uporaba orožja in strašno breme strahu, ideologije in protiteroristične zakonodaje. Pravzaprav je to samo druga, zakrita stran njunega študentskega in ljubezenskega življenja – Galceran ima prav: to je hrbtna stran današnjega udobnega meščanskega sveta. A stvar zasuče še enkrat – in tudi tu ima prav. Terorizem, ki sta se mu zapisala mladeniča iz njegove komedije, nikakor ni nedolžen – tukaj je orožje, ki je res nevarno, ugrabitev, ki navkljub poznejšemu srečnemu zasuku ostaja nedopustno dejanje, in potencialno še kaj. Pa vendar dejanja obeh uprizorjenih teroristov niso vredna demoniziranja, ki je dandanes postalo obvezen, skorajda edini mogoči način obravnavanja terorizma. Še manj pa komedija demonizira njiju. Prav nasprotno: prikaže ju kot mladeniča z relativno običajnimi težavami običajnih mladeničev, ki se vrtijo okrog ljubezni, družinskih problemov, problemov z zaposlitvijo ... Panika, ki ob razkriti resnici pograbi Silvio in ki docela ustreza danes ustaljenemu tretmaju teroristov (saj se pri tem tudi sklicuje na protiteroristično zakonodajo), je ob teh dveh fantih naravnost smešna. Tako se v obratih, kakršni so mogoči samo v spretni komediji, preobrnejo vse vloge: farmacevtka je nemara nevarnejša od terorista, uspešni kapitalist se izkaže za nekdanjega revolucionarja (ta zasuk je že kanoničen) in kot žrtev ugrabitve se prelevi v zaveznika, mentorja, na koncu pa tudi rešitelja svojih ugrabiteljev. Terorist pa je občutljiva in ranljiva duša, ki trpi zaradi večnih, žal še preveč vsakdanjih problemov: zapostavljanja in pomanjkanja očetove ljubezni (kot je to paradoksalno, je prek komedijskih preobratov tudi logično, da mu jo bo izkazal prav ugrabljeni kapitalist). Tako kot je mogoče spoznati, da občasno nezvesti moški morda ljubi zvesteje, bolj dokončno in brezpogojno kot dekle, ki pričakuje njegovega otroka. Pokazalo pa se bo tudi to, da za terorizmom – čeprav je zgrešen in zločinski, pa tudi neustrezen današnjemu svetu do te mere, da se mu je nujno treba odpovedati, še posebej, če hočemo ostati zvesti njegovim ciljem – tiči resničen razlog: svoboda je nekaj, za kar se je treba boriti.
V komediji Burundanga se svoboda končno pokaže kot odločenost za zvestobo ljubezni. In menda ima tudi pri tem Galceran prav: ljubezen zajema vse tisto, za kar se je v življenju vredno boriti. In pri tem povezuje tudi hipnotično magijo in resnico.
Iz gledališkega lista uprizoritve
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/komedija-s-carobnim-napojem