Foto atelje Pavšič Zavadlav
SNG Nova Gorica, Tommaso Santi LJUDOŽERSKI PLES, režija Matjaž Latin, premiera 14. in 15. marec 2013.
Foto atelje Pavšič Zavadlav
Tommaso Santi je sedemintridesetletni italijanski dramatik in scenarist. Sodi med najmlajše in najbolj vznemirljive italijanske dramatike. Zanimajo ga problemi sodobne družbe, ki jih pronicljivo in kritično predstavi prek vsakdanjega povprečnega posameznika. Uprizoritve njegovih besedil so stalnica v Nacionalnem gledališču v Pratu (Teatro Metastasio di Prato), kjer sta najbolj odmevali predstavi Jabolka in črnci (Mele e negri) režiserja Alessia Pizzecha leta 2006 in Otok (Isola) režiserja Paola Magellija leta 2012. Kot hišni dramaturg vodi kulturno društvo Kulturificio n.7, ki je prav tako uspešno realiziralo več njegovih dram. Prejel je posebno priznanje žirije Bettijeve nagrade za dramo Pablove sanje (Il sogno di Pablo). Prav tako je uspešen na področju filma, kjer sam ali skupaj s soavtorji piše scenarije za igrane in dokumentarne filme. Napisal je več kot sto scenarijev za kratke dokumentarce o snemanju filma, ki so priloženi kot dodatek DVD-ju. Njegov scenarij Z druge strani morja (From the other side of the sea) je dobil nagrado Solinas Storie per il cinema leta 2006.
Kaj pri drami in filmu vas je pritegnilo, da ste stopili na to poklicno pot?
Pred vsem drugim je ljubezen, moja gledalčeva ljubezen do gledališča in filma. Zmeraj sem imel zelo rad gledališče in film, čeprav se nimam ne za cinefila ne za gledališkega strokovnjaka. Predstave in filmi me privlačijo in očarajo, všeč mi je, kako pripovedujejo zgodbe in uprizarjajo čustva, vžigajo fantazijo z besedami in podobami. To me je spodbudilo, da sem poskusil tudi sam: tako zelo mi je ugajalo biti poleg pri tej »igri«, da sem se hotel tudi sam igrati. Mimo tega moram reči, da se mi je pisanje v dialogih zmeraj zdelo izziv in spodbuda, zabavam se in uživam, ko to počnem: ko dialog funkcionira, po naravi nosi s sabo ritem in muzikalnost, ki sta zame edinstven vir zadovoljstva in izpolnitve.
Kakšna je razlika v pripravi za film ali gledališče?
Ko pišem za gledališče, zmeraj čutim precejšnjo odgovornost. Film je morda lahko zgolj zabava in nič drugega, pa vseeno deluje, ima svoj razlog za obstoj. Za gledališče po mojem to ne velja. Zame je gledališče slej ko prej posvečen kraj znotraj naše skupnosti: predstava je lahko smešna ali žalostna, vendar pričakujem, da mi komedija ali drama nekaj pustita, da me prestavita v magično dimenzijo, iz katere se bom, ko se spet prižgejo luči v dvorani, vrnil v realnost vsaj malo spremenjen. Pisanje za gledališče torej od mene terja skorajda popolno osredotočenje in angažma. Predvsem ni mogoče pisati za gledališče, če nimaš zares kaj povedati: če me ne žene nuja, ne morem pisati, ni dovolj dobra ideja ali dobra zgodba. Zato vsako besedilo, ki sem ga napisal, ne glede na to, kako je bilo sprejeto, pomeni zame pomembno postajo na moji poti, poklicni in osebni.
Drama Ljudožerski ples je brezkompromisna kritika ravnanja z delavci migranti v zahodnih državah. Družbena stvarnost je v Italiji in drugje po svetu socialno pereča in dramatična. Ali vam je bil kakšen poseben dogodek povod za nastanek te drame?
Več različnih spodbud me je navedlo k temu, da sem napisal Ljudožerski ples. Nekatere so iz črne kronike in opazovanja stvarnosti, v kateri se primeri diskriminacije in pravega rasnega sovraštva dogajajo vsak dan. Je pa še drug aspekt: leta 2007, ko sem napisal besedilo, se je po statističnih ocenah v Italiji zgodilo 1170 smrtnih nesreč na delovnem mestu. Te številke se v kasnejših letih niso spremenile in so slej ko prej dramatične. Dodati je treba še desetine primerov nesreč delavcev, ki so zaposleni mimo predpisov in torej za statistiko nevidni. Veliko teh je priseljencev, ki ne le da niso deležni nobene zaščite, niso deležni niti sočutja, ki si ga zasluži vsaka žrtev: kot da njihova telesa ne obstajajo. O tej tematiki sem hotel govoriti, o naši tendenci, da jo ignoriramo, da hlinimo, da ne vidimo. Tako se je porodila ideja vrtiljaka. Osebe so protagonisti mrtvaškega plesa; plešejo s truplom, ki je samo lutka, brez dostojanstva, razosebljena: brez imena, brez domovine, brez zgodovine.
Zdi se, da je Gospodična (Ritina halucinacija) zrcali medijsko »mašinerijo«. Kaj na to temo ste želeli izpostaviti? Verjetno prinaša še kakšno drugo sporočilo?
Mislim, da ni prav demonizirati televizijo – navsezadnje bi bil svetohlinec, če bi jo: gledam jo, seveda ne vsega, izbiram pač, zanimajo me predvsem nekatere nadaljevanke, všeč so mi kot čista zabava, druge štejem za prave umetnine (Mad Man, Six Feet Under, Boardwalk Empire). Vendar ni mogoče zanikati – morda je tudi banalno, tako očitno je – da so velike količine objektivno zanič televizijske produkcije zaznamovale kulturo naše dobe, sfabricirale krhke in diskutabilne mite, ponudile zglede, ki so vse prej kot vzgojni, prikazovale umetna čustva in življenjske sloge, ki jih ne sprejemam. A v tem besedilu me je bolj kot razkrinkavanje medijskih mehanizmov zanimala ideja, da je Rita do te mere podložna šarmu voditeljice svoje najljubše oddaje, da jo utelesi v čudežnem prividu in jo vidi kot edino možnost svoje odrešitve.
Luciano in Maurizio spadata v srednji ali celo nižji družbeni sloj, zdi se, da njun srd proti vsem priseljencem izvira iz strahu pred izgubo delovnega mesta. Zanima me, kje ste pravzaprav črpali snov za upodobitev teh dveh nasilnih skrajnežev?
Luciano in Maurizio sta produkta dobe, ko so mnogi ljudje napeljani k temu, da iščejo sovražnika, ki bi fizično predstavljal vzroke globoke in boleče ekonomske in kulturne krize: danes je v Evropi zelo lahko v priseljencu najti žrtvenega kozla za vse to. Italija pri tej težnji ni izjema, politično je posebej močno zastopana v Severni ligi, stranki, ki je boj proti priseljevanju obesila na zastavo, ne da bi si pri tem ne vem kako prizadevala prikriti rasistične nazore. Precej simplicistična teorija je zmeraj ista: priseljenci kradejo delovna mesta, dobijo solidarnostna občinska stanovanja, zasedajo postelje v bolnicah, delajo gnečo v šolskih razredih, mažejo naša mesta, so potencialni kriminalci. Ta demagogija – z različnimi odtenki – se v Evropi, ki preživlja ne le ekonomsko, temveč tudi kulturno in identitetno krizo, zlahka prime.
Drama je razdeljena na dve popolnoma ločeni dogajanji. Osebe enega in drugega se pravzaprav nikoli ne srečajo. Njihove usode prepleta le nedefinirano truplo delavca. Zakaj ste se odločili za tovrstno dramaturgijo? Kaj je razlog za odprt konec?
Po mojem je v pisanju za gledališče zmeraj zanimivo kršiti pravila enotnosti časa in kraja, to ustvarja posebno montažo zgodbe, ki spodbuja radovednost in pozornost. Je pa še drugi aspekt. Zgodbi sta ločeni, a povezuje ju isti problem: znebiti se trupla brezimnega mrliča. Pri tem problemu niso udeleženi le protagonisti dogodka, temveč navsezadnje idealno tudi jaz sam kot avtor ter bralec in gledalec: kaj naj z anonimnim truplom? Kako naj se ga znebimo? Tudi zaradi tega je konec v nekem smislu odprt. Vsak lahko da svoj odgovor, sugerira misel o tem, kakšne bodo ali bi morale biti posledice dogodka. Strinjam se s temi, ki štejejo gledališče za kolektivno delo: avtor z besedilom, režiser, igralci, scenografi in kostumografi, glasbeniki, tehniki, vsak da svoj idejni in delovni prispevek k predstavi. Zadnjo opeko k tej stavbi pa prispeva gledalec, zadnji ustvarjalec gledališkega dela.
Kaj mislite, kako je mogoče preprečiti nasilne in druge oblike diskriminacij?
Ne domišljam si, da lahko ponudim rešitve tako kompleksnih problemov. Mislim pa, da se bodo stvari začele spreminjati, ko bo vsem priznano pravo državljanstvo, s pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo iz njega; problem pa je, da se zdi politika zmeraj korak za realnostjo. Italija se je v zadnjih petindvajsetih letih zelo spremenila, iz dežele izseljevanja v deželo priseljevanja; prehod je bil nagel in zato seveda travmatičen, a kdor se je rodil v novem času, ga živi kot svojo normalnost. Otrok ne vidi različnosti v svojem sošolcu, ki se je rodil v istem mestu, govori isti jezik, včasih celo isti dialekt, rase z istimi navadami, istimi igrami. Ni videz bistven. Se bo staršem posrečilo, da naredijo rasiste iz svojih otrok? Mogoče. Kot je mogoče, da bodo otroci, ko odrastejo, odkrili razlike, ki jih prej nisem prepoznal. Vendar mi je všeč upati, da bo večina teh pogledov ostalo čistih.
***
Prevedel: Jaka Fišer
Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1513 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kot-da-njihova-telesa-ne-obstajajo