Diptih 3

Avtor: Saša Polajnar

Študentska kritika|Diptih Black Beast. Heiner Müller: KOMEDIJA Z ŽENSKAMI in Anja Hilling: ČRNA ŽIVAL ŽALOST. Režija Ivica Buljan, Mestno gledališče ljubljansko, premieri 15. in 17. 2. 2013 – Komedija z ženskami Heinerja Müllerja in Črna žival žalost Anje Hilling, ki sestavljata dramski diptih, sta že zaradi tega nekaj posebnega. Na prvi pogled se zdi, da predstavi nimata ničesar skupnega, po premisleku pa ugotovimo, da obstaja tematska nit, ki ju povezuje. Vsekakor Črna žival žalost naredi večji vtis (kar se je videlo že po samem aplavzu ob koncu predstave).


Črna žival žalost / foto Barbara Čeferin

Pojem odgovornosti je tisto, kar je uprizoritvama skupno. Jenny Nägle (v Komediji z ženskami), ki jo je odlično odigrala Iva Krajnc, je tista, ki je »kriva« vsega. Po končanem delavniku se gola skopa v gradbeni jami. To pri moških povzroči evforijo, vznemirjenje (kar pripelje do pretepa), kasneje zgražanje in odpor. Ženske v obrambo poveže Jenny, ki je prepričana, da so ženske (lahko) enakovredne moškim. Uporabljen je citat iz knjige Ženska in socializem Augusta Bebla: »Ženska je človek tako kot moški.« To se odločijo pokazati z montažo žerjava na novem gradbišču. Nedolžno golo kopanje torej pripelje do političnega zgleda ženske enakopravnosti, kar pomeni, da je svetla prihodnost mogoča. S tem pa se pokaže tudi utopičnost komedije. Ta življenjska energija žensk, boja za enakopravnost in osebno svobodo je povezana s povojnim časom, ko je bilo treba svet zgraditi na novo.

Odgovornost se v tragediji Anje Hilling kaže kot neodgovorno ravnanje v naravi, malomarnost, ki povzroči katastrofalen požar. Črna žival žalost nam predstavi tri pare, predstavnike sodobnih elit ali hipsterje, ki navzven kažejo, da imajo vse. Sprva spoznamo, kako so med seboj povezani, kaj delajo, zakaj so skupaj na lep poletni dan. Zaspijo, ko se zbudijo, pa se borijo za svoje življenje. To je del predstave, ki ga lahko spremljaš z odprtimi usti in manjšim neprijetnim občutkom. Predstavljen je njihov tok zavesti, misli, stavkov, komentarjev, pripomb, opisov situacij, pa tudi nerazumljivih krikov. Kot pravi Anja Hilling, je to človekov poskus, da bi izstopil iz sebe v razširjeno zavest. Spričo ognja se svojemu središču približa tako, da je za hip sposoben tudi pogleda od zunaj. Zadnji del predstave nam pokaže, kako liki živijo naprej, pokaže nam, da so spremenjeni. Miranda v interpretaciji Tine Potočnik je v ognju umrla, prav tako njen otrok, 13-mesečna deklica Gloria. Paul (Sebastian Cavazza), njen fant, tega ne more prenesti, zato se ubije. Oskar (Jure Henigman) je edini, ki misli, da bi morali svojo krivdo prijaviti policiji, vendar tega ne stori.

Skupna nit obeh predstav je tudi mesto dogajanja. Dogajata se na isti jasi nekega gozda pri Berlinu, s šestdesetletnim razmikom. Razlika je seveda v žanru, prvi tekst je komedija, drugi pa tragedija. To je vidno tudi iz scene – delo Anje Hilling, ki ob požaru razpade. Svoje doda tudi glasba, ki vse naredi še bolj strašno. Tudi v Komediji z ženskami je glasba pomembna, začne in konča se s petjem igralcev, vmes pa so tudi solo vložki Tanje Ribič (Hilde Prill) in Flynna (Domen Valič).

Trpljenje junakov, ki se borijo za svoja življenja, je v Črni živali žalost odigrano perfektno in je tisto, kar naredi predstavo posebno. Spoznanje o lastni ničnosti, kot je temu rekla Anja Hilling, gledalca pretrese. Po koncu predstave je bilo v dvorani čutiti navdušenje, česar za Komedijo z ženskami ne moremo trditi, čeprav je tudi ta požela bučen aplavz.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

 


Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-diptih-3