Foto: Barbara Čeferin
Mestno gledališče ljubljansko, Anja Hilling ČRNA ŽIVAL ŽALOST, režija Ivica Buljan, premiera 17. februar 2013.
Foto: Barbara Čeferin
Ko sem Anjo Hilling nedavno prosil za intervju za gledališki list, se je odzvala v skladu z mojimi pričakovanji: čeprav stanujeva v bližini, je predlagala, da pogovor opraviva po elektronski poti. Podobno je bilo že pred meseci, ko sem se nanjo obrnil z vprašanji, ki so nastala med prevajanjem njene drame. Prijazna, ustrežljiva – in kljub temu nedosegljiva. Kot da bi ji bilo nerodno, kot da bi se kot oseba želela izvzeti iz svojega dela. Temu primerni so tudi njeni odgovori: kratki, jedrnati in osredotočeni na bistvo. Ukvarjanje z njo kot eno najuspešnejših avtoric svoje generacije prepušča drugim.
Maja bo minilo natanko deset let, odkar ste bili z besedilom Sterne (Zvezde) povabljeni na Stückemarkt slovitega festivala Berliner Theatertreffen. Odtlej ste v gledališču močno in stalno prisotni: od leta 2003 so v nemškem govornem prostoru uprizorili enajst vaših dram, te postajajo vse bolj znana v tujini. (Mimogrede, jutri bodo v pariški La Colline premierno uprizorili vaše besedilo Črna žival žalost.) Kako sami gledate na zadnjih deset let? Kako si razlagate vaš uspeh?
Svojega uspeha si sploh ne razlagam, to ne vodi nikamor; vse se spreminja, nenehno. Če svoje besede zaslišim v drugem jeziku, sem vesela in v zadregi (hvala za prevod, rahločutno delo …). Zadnjih deset let je bilo zame lépo strašno intenzivno obdobje, pisati ljubiti jesti piti. Vse skupaj mineva hitro; poskušam, da se tega ne bi ustrašila.
Kam med vašimi dramami umeščate Črno žival žalost?
To besedilo je zame od vseh najbolj bombastično. V njem sem želela testirati katastrofo – v razmerju do majhnosti človekovega življenja. To me še vedno zanima.
Sprašujem zato, ker temu besedilu posebno pozornost namenja tudi nemška teatrologija. V knjigi Personentransformation (Transformacija osebe, 2011) Danijela Kapusta opozarja na rabo epskih pripovednih sredstev v Živali – in vas prav zato kot avtorico postavlja ob bok Elfriede Jelinek. Gre v drugem, osrednjem delu besedila, kjer imamo opravka zgolj z glasovi, za poskus radikalne potujitve ali za kaj drugega?
Drugi del besedila je človekov poskus, da izstopi iz sebe, v razširjeno zavest. Spričo ognja se svojemu središču približa do te mere, da je za hip sposoben tudi pogleda od zunaj.
Medtem ko teorija opozarja na pripovedni moment v Živali, se režiserji navadno soočajo z vprašanjem, kako drugi del besedila sploh postaviti na oder. Ob izčrpno in skrajno natančno opisanih prizorih gozdnega požara se je težko izogniti vtisu, da bi jih bilo lažje kot v gledališču prikazati v filmu. Imajo ti prizori tudi za vas v sebi nekaj filmskega?
Ne. Bolj kot za to gre za vznesenost, ki ji največja možna svoboda dobro dene. Za iskanje izraznih sredstev, onstran besed, podob in dejanja. V očeh bi se moralo nekaj zasvetiti – in nato iz zenice vstopiti v svet. Ne gre za resnico, temveč zgolj za njeno iskanje, za gibanje v ognju.
Ob tem se postavlja vprašanje o vašem odnosu do uprizoritev vaših besedil.
Vse, kar si želim, je odprtost, in to v meri, ki si je človek ne more zamisliti. Uprizoritev načeloma ne gledam rada. Raje poslušam, kar mi o njih povedo drugi.
Vrniva se torej k besedilu. Kot bralca in prevajalca me je pri Živali najbolj prevzela njena neverjetna razgibanost: nenavadna, včasih celo samovoljna interpunkcija, stavki, ki so delno zapisani v verzni obliki, raba registrov, ki segajo od pogovornega jezika do skrajno visokega jezikovnega izraza … Stoji za tem premišljena psihologizacija likov ali kaj drugega?
Likov pravzaprav ne psihologiziram, temveč jim skušam dati zgolj prostor, da se lahko spremenijo – tudi v načinu govora in mišljenja.
Po kakšnem ključu ste jih izbirali? Če se ozreva na poklice, ki jih opravljajo (vodja modne agencije, oblikovalec luči, pevec pop glasbe, fotomodel ipd.), se zdi, da pripadajo svetu, ki ima več skupnega z videzom kakor z bistvom …
… drži, ta navidezni svet, ki se je polastil vsega mimobežnega, je v drami soočen z nečim večnim …
… toda po drugi strani čustva, ki se delno pokažejo že v drugem, še bolj pa v tretjem delu Živali, niso površna ali patetična. (V zvezi s tem govori Kapusta celo o »gledališču čustev«.) Kako se to sklada s svetom, v katerem sicer liki živijo? Ste hoteli reči, da človekovo bistvo tvorijo čustva?
Na začetku sem hotela, da bi liki padli, prestali šok in nato kot običajno živeli naprej. Toda potem je bilo drugače. Ogenj, nekaj njega, je ostalo, liki so spremenjeni; morda je prepozno, toda nekaj se je zgodilo. Temu ne bi rekla čustvo, ampak spoznanje. Spoznanje o lastni ničnosti. Z njim so liki večji kot kdaj koli.
Pomembno se zdi omeniti, da pot do samega sebe v Živali vodi prek narave, prek njene vsemogočnosti. Bi bilo pretirano, če bi jo označili za enega od protagonistov v drami?
Narava je tu, v dobesednem pomenu, okoli likov in v njih. Drama kaže na to sečišče.
Ob dosedanjih uprizoritvah Živali so kritiki kot žalostno, celo tragično opisali njeno prevladujočo atmosfero. Kje se tragičnost, na katero namiguje že naslov drame, skriva po vašem?
Zame so tragične izgube, ki jih mora človek utrpeti, krivda, ki si jo naprti, da lahko opazi, kako brezpogojno pravzaprav ljubi življenje.
Pogovor po elektronski pošti je nastal 10. januarja 2013.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/bistveno-je-spoznanje-o-lastni-nicnosti-pogovor-z-anjo-hilling