fotoTiberiu Marta
Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Georges Bizet CARMEN, režija Philippe Arlaud, premiera 1. februar 2013.
fotoTiberiu Marta
Francoski skladatelj Georges Bizet je leta 1874 enemu izmed prijateljev dejal: »Zdaj sem napisal delo, ki je jasno in živahno, polno barv in melodij,« ter k temu dodal: »Bo zabavno. Pridi – menim, da ti bo všeč.«
Skladatelj je izrekel besede še pred prvo izvedbo opere (1875); vedel je, da se v Carmen skriva nekaj novega, a ni še poznal odziva občinstva in prihodnosti dela. Novosti v operi so bile tri: vsebinsko opera govori o ciganski junakinji, glasba je bila za poslušalce drugačna od tiste, ki so je bili navajeni, ter uprizoritev je bila »kaotična«. Te novosti na začetku pri poslušalcih niso bile dobro sprejete, saj sta bili predvsem vsebina in glasba označeni kot nenavadni in eksotični.
Po smrti skladatelja pa je delo postalo eno izmed najpopularnejših ter tudi tisto, ki je bilo med vsemi stvaritvami skladatelja pri poslušalcih najbolje sprejeto in mu je prineslo mednarodni sloves. O tem na primer priča dejstvo, da je bila opera na mednarodnih odrih že večtisočkrat uprizorjena. Poleg tega je delo povzročilo nastanek mnogih zgodb, med katerimi se te vsebinsko dotikajo poželjive ciganske junakinje, domišljavega bikoborca in drugih.
Čeprav je skladatelj svojo kariero začel kot pianist in je večina odrskih del skladatelja ostala nedokončana ali pa izginila iz gledališč, ni težko najti razloga, zakaj je opera uspela. Opera Carmen je dramatična in jasna ter ohranja čar in popolno gledališko moč. To na primer napovejo že uvertura opere in prvotna silovitost, ki namiguje na instinktivno vedenje glavne ženske akterke opere Carmen, ter strah, ki ga čuti glavni moški lik opere Don José, da bi to priznal.
Z opero Carmen je Bizet pokazal svojo moč opernega dramatika. Vsebinsko uglasblja premik od romantičnega sveta proti realnemu. Po vsebinski plati opera govori o strasti, zapeljevanju in tragičnosti, v kateri nas sooči s ciganko in z njenim ljubimcem, ki dezertira in postane bandit. Ta pojav opero uvršča med tipične primere opernega realizma, ker je v središče postavljen moment, ki je bil prej drugotnega pomena.
Izredna je tudi glasbena plat opere. Po tej plati je Bizeta pri izvrstnem vodenju tem vodil nemški glasbeni vpliv, ki se vidi v drznih in izraznih harmonijah. To je povprečnemu francoskemu poslušalcu otežilo razumevanje glasbe in v tem smemo predvideti razlog začetnih negativnih glasbenih kritik. Med kritikami je tudi naslednji citat, ki jasno poudari razloge nekaterih glavnih negativnih očitkov novi operi. V francoskem časopisu Le Moniteur je Paul de Saint-Victor zapisal: »Bizet pripada novi sekti, katere doktrina je sestavljena iz razblinjene glasbene ideje, namesto, da bi ji postavili jasne meje. Za to šolo, katere avtoriteta je gospod Wagner, je motiv iz mode in metoda zastarela: zbor, ki mu dominira orekster, bi moral biti le medel odmev. Takšen sistem mora nujno povzročiti zmešnjavo v delu.«
Tudi Bizet sam je na premieri ob prihodu mlajšega francoskega skladatelja Vincenta d’Indyja (1851–1931), ki mu je želel čestitati, a je skladatelja žal našel nemirnega pred vhodom na oder, izrekel: »Čutim poraz. Napovedujem razočaranje. Tokrat sem res potonil.«
Žal so negativne kritike skladateljeve strahove le še poglobile, pri čemer gre dodati, da Richard Wagner (1813–1883) operi Carmen ni bil naklonjen. Njegovo negativno mnenje je bilo tako močno, da je med njim in nemškim filozofom Friedrichom Nietschejem (1844–1900) – ki je Carmen označil kot izjemno – nastal dolgoleten razdor. K zgodnjim občudovalcem opere štejemo tudi velika imena ustvarjalcev, med katerimi najdemo ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega (1849–1893), ki je napovedal, da bo ta opera kaj kmalu po premieri postala mednarodno priljubljena.
K dovršenosti opere pripomorejo tudi značaji posameznih likov, ki so dobro oblikovani; prepričljivo oblikovan je tudi tragični moment zgodbe. Značaji in tragika temeljijo v glasbi, saj skladatelj za uglasbitev uporablja španske ritme in z melodiko okolja ciganov, med katerimi je tudi glavni lik Carmen, zariše lokalno barvo okolja, ki določa značaj in ravnanje. Poleg tega so pomembni glasbeni detajli, ki jih je skladatelj uporabljal. O tem priča tudi mnenje Richarda Straussa (1864–1949), ki je nekoč izrekel: »Če želiš vedeti, kako orkestrirati … prouči partituro Carmen. Kakšna čudovita varčnost in vsaka nota ali pavza je na pravem mestu.«
S Carmen je skladatelj tako ustvaril delo, ki povzema za skladatelja do takrat dosegljive glasbene elemente, ter mu hkrati dodal barvitost in melodično privlačnost, s katero se je opera zasidrala v spomin poslušalcev.
Prav res je, da poleg pogleda na celoto tudi posamezni glasbeni detajli dajejo operi pridih brezčasnosti, saj vsak detajl ponudi edinstven izraz ter pomen. V celoti pa naredijo glasbene domislice Bizeta opero občuteno, navdušujočo, ganljivo ter jo s tem na momente postavljajo celo nad prevladujoč operni repertoar.
Iz gledališkega lista uprizoritve
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/dovrseno-in-barvito-komentar-k-operi-carmen