Foto: Tiberiu Marta
SNG Drama Maribor, Mihail Bulgakov MOJSTER IN MARGARETA, režija Janusz Kica, premiera 25. januar 2013.
Foto: Tiberiu Marta
Ko se fikcija in realnost srečata na razpotju in ubereta pot v isto smer, se pojavijo čudna naključja, ki v natančno skonstruirani svet človeškega razuma vnesejo zmedo. Na tem razpotju se začenja zgodba o Mojstru in Margareti. Realna zgodba z elementi fikcije, ki protagonistom pomagajo pri iskanju resnice.
Bulgakov je svoj literarni prvenec pisal od leta 1928 pa vse tja do svoje smrti leta 1940. V tem obdobju zaradi spora s kritiko in cenzuro svojih del ni mogel objavljati, tudi gledališkim hišam je redkokdaj uspelo uprizoriti kakšno njegovo dramsko delo iz preteklosti. Toda kljub obupni situaciji se literarnemu ustvarjanju ni odrekel – tako je svoj poslednji roman pisal zlasti zase, se poglabljal v tematiko, ki ga je zanimala, in tako na papir zlil svojo intimno vizijo sveta.
»Mojster in Margareta je neke vrste roman v romanu.« (Brnčič, 1971: 12) Sredi tridesetih let v Moskvi živi Mojster, ki piše roman o Ponciju Pilatu in popotnem filozofu Ješui han-Nasriju. Zgodba vzporedno poteka na dveh prostorsko-časovnih ravneh: prva zgodba je umeščena v sedanjo »realno« Moskvo, druga pa v čas Jezusa Kristusa v Jeruzalem in je predstavljena skozi Mojstrov »fiktivni« roman. Ko ateistično orientirano Moskvo obišče Satan s svojo druščino in ustvari kaos, se začneta obe zgodbi med seboj čudno prepletati. Ostre ločnice med sedanjostjo in preteklostjo, realnostjo in fikcijo, resnico in neresnico (mitologijo), v katere obstoj so Moskovčani neomajno verjeli, se začnejo postopoma zabrisovati. Njihovo prepričanje v vsemogočnost razuma postaja ogroženo s strani »magije« vsakdana.
Razum in magija trčita drug ob drugega že v ekspoziciji romana, ko Berlioz in Bezdomni ob Patriarhijskih ribnikih debatirata o nezmožnosti dokaza obstoja Božjega. Nato se pojavi sumljiv tujec, ki se predstavi kot profesor črne magije in njuni racionalno konsistentni debati poruši ravnovesje: zatrjuje, da je Kristus zagotovo obstajal ter Berliozu napove njegovo smrt. Berlioz, ki verjame, da je človek tisti, ki »usmerja človeško življenje in sploh ves red na zemlji«, se ne zmeni za tujčeve besede, saj ima že dlje časa v načrtu, da bo nocoj vodil sejo pesniškega društva Masolit. Pesnik, neomajno zaverovan v svoj načrt za večer, pozablja, da »ima resničnost neprijetno lastnost, da nas sooča z nepričakovanim, s tem, na kar nismo pripravljeni«. (Arendt, 2003: 9) Podcenjevanje te lastnosti se mu je okrutno maščevalo. Težko pričakovane seje ni nikoli vodil. Ob prehodu čez tračnice mu je spodrsnilo na sončničnem olju, padel je čeznje in v tistem momentu je pripeljal tramvaj ter ga obglavil. Voznica je bila ženska. Vse se je zgodilo, kot je napovedal profesor.
»Za um je značilen izredno močan odpor do naključja. Hegel, oče modernih zgodovinskih teorij, meni naslednje: 'Filozofsko gledanje nima drugega namena kot odstranitev naključnega.'« (Arendt, 2003: 14, 15) Berlioz, prepričan, da je sam zmožen usmerjati svoje življenje, v načrtovanju svojega prihodnjega delovanja konstantno izključuje element nepričakovanega. Ujet je v kletko s svojim razumom, ki mu pripisuje vsemogočnost in pozablja, da poleg profanega, človeško obvladljivega sveta, obstaja še nek kozmičen svet, ki lahko kadar koli nenadzorovano vdre v profanost in poruši ravnovesje, ki ga je zgradil razum. Z nenehnimi težnjami po sledenju racionalno zastavljenim ciljem skuša zatreti vso spontanost. »Determiniranost in nemoč sta znak človekove omejenosti, simptom mikro vidika: človek, ki nima možnosti, da bi upravljal s sabo, kaj šele, da bi nadzoroval tokove v svetu, ne vidi kozmičnega principa in ne more razumeti sveta z makro vidika.« (Javornik, 1994: 129) Svet skuša obvladovati izven svoje z razumom strukturirane kletke, misleč, da so njene rešetke neprebojne. Vendar jih ničkolikokrat prestrežejo kozmične sile. Berlioz je verjel, da obstajajo zakonitosti, s katerimi lahko racionalno usmerja svoje delovanje. Vendar je njegova intuitivno izpraznjena racionalnost naletela na fenomen naključja. Čisti um je napadla magija vsakdana.
Tujec, ki je Berliozu dokazal, da kozmične sile niso obvladljive znotraj razumskega mikro sveta, ni nihče drug kot Satan, oziroma Woland, profesor črne magije, kot se sam imenuje. »Človeško zlo je tisto, ki v Moskvo povabi Satana. Zanimiva pa je ambivalenca, ki nastaja po prihodu profesorja Wolanda. Satan, ki naj bi v ustaljeni/krščanski predstavi utelešal zlo, dejansko opravlja dobra dela.« (Javornik, 1994: 175) Woland in njegova druščina za časa bivanja v Moskvi, v stanovanju št. 50 v Vrtni ulici, resda počenjajo zlasti vragolije in v razumsko skonstruiranem svetu ustvarjajo kaos, vendar s svojimi dejanji razkrivajo goljufije uglednih meščanov. Višek njihovega razkrinkanja pa se zgodi v gledališču Variete.
Na velikem gledališkem dogodku črne magije profesorja Wolanda se zbere vsa moskovska buržoazna srenja, misleč, da bodo doživeli razkrinkanje čarovniških trikov. Vendar stvari potekajo proti pričakovanjem množice – maček Behemot napovedovalcu odtrga glavo in jo nato »pritrdi« nazaj, iz stropa se v avditorij vsujejo bankovci različnih vrednosti, na koncu pa se gledališki oder spremeni v nekakšno nakupovalno središče, kjer žensko občinstvo lahko zamenja svoja stara oblačila za nova. In to takšna prestižnih znamk. Vse skupaj se prelevi v nekakšen nakupovalni center, v katerem kupci med seboj tekmujejo, kdo se bo vrnil domov z najpolnejšo vrečko.
Woland se pred začetkom svoje predstave ozre po občinstvu in ga nagovori z opazkami o vidnem napredku mesta: »Meščani so se silno spremenili … mislim na zunaj … kakor se je sicer tudi mesto samo … O oblekah ni, da bi govoril, novost pa so tisti … kako že … tramvaji, avtomobili …« Iz pripombe je razvidno, da je govora zlasti o zunanjih, vizualnih spremembah. A so se Moskovčani spremenili tudi navznoter? Ali sprememba njihove miselnosti in navad sovpada s tehnološkim napredkom? Predstava, ki naj bi razkrila varljivost čarovniških trikov, se sprevrže v razkrinkanje varljivosti družbenih mask. Grabežljivost, zavist in pohlep so še zmeraj »odlike« Moskovčanov. Z nekakšno brechtovsko potujitvijo skozi črno magijo je mag občinstvo pripravil do tega, da je razkrinkalo samo sebe. Gledalci so se spremenili v igralce in igralci v gledalce – občinstvo je tisto, ki je Wolandu in njegovi druščini razkrilo trike črne magije. V območju fikcije so se znebili svoje teatralnosti, ki jo živijo v zunanjem, realnem svetu. Prostor odrske fikcije je realnejši od realnosti same. Obiskovalci predstave so dokazali, da so pravzaprav oni magi vsakdana, v gledališkem avditoriju so razkrinkali svoje družbene trike.
Woland skozi črno magijo ne sname maske samo prebivalstvu, temveč tudi oblasti, ideologiji. »Ideologija je diskurzivna figura, skozi katero se udejanja reprezentacija družbenih razmerij, imaginarna montaža, ki pa re-prezentira neko realno. V ideologiji je tako res nekaj teatralnega. Ideologija režira figure reprezentacije, pri čemer je prvotno nasilje družbenih razmerij (izkoriščanje, zatiranje, cinizem neenakosti) zamaskirano.« (Badiou, 2005: 67) Oblast je tista, ki naj bi se borila za dobrobit ljudstva, vendar kot dokaže mag, imajo lastni interesi prednost pred kolektivnimi. Črna magija in Satan sta metafora za oblast. Občinstvo bogato obdari z materialnimi dobrinami, te pa brž izginejo, ko to stopi iz gledališča. Fikcija se razširi v realnost – iluzija se razblini šele, ko zastor pade. Tako kot teater je tudi oblast iluzija. Ustvari se v prostoru fikcije, v realnem pa izgine.
Odrski dogodki namigujejo tudi na varljivost demokracije. Družbena ureditev, ki naj bi temeljila na enakosti, ustvarja povode za pohlep in zavist, saj med objekti sproža tekmovalnost. Zakaj bi bil enak drugim, če sem lahko drugačen? Enakost je tista, ki objektivizira, izstopanje v množici objektov pa pomeni vrnitev k individualnosti.
Prispodobo Wolanda z oblastjo lahko navežemo še na zgodbo o Berliozu, ki je neomajno verjel, da lahko sam usmerja svoje življenje. Toda to ni potekalo v skladu z njegovo voljo in načrti, ampak sledeč Wolandovi napovedi. Woland tako simbolizira oblast, ki je »vsemogočna«, Berlioz pa objekt v njenih rokah, ki nima svobodne volje. Posameznik je zgolj figura na šahovnici, ki jo premika oblast.
Na podlagi povedanega lahko zastavimo tezo, da je oblast tista, ki si lasti vednost nad subjekti in jih na ta način desubjektivizira, spreminja v objekte. V navezavi z omenjeno tezo je v romanu prisoten še en motiv – motiv dekonstrukcije ideje doma. Woland se s svojo druščino naseli v zloglasno stanovanje št. 50 v Vrtni ulici, kjer so se od nekdaj dogajale čudne stvari, in si podredi njegove stanovalce. Z vstopom Satana v dom, ki predstavlja najintimnejši prostor posameznika, vdre oko oblasti. Njegova intima je oskrunjena. V dobi razpršenega panoptizma je posamezniku onemogočen pobeg izpod nadzora. Dom kot prispodoba človekovega intimnega zatočišča je postal prizorišče oblasti, s tem pa se je individualnost posameznika objektivizirala. Podobno lahko rečemo tudi za Dom pri Gribojedovu, restavracijo, kjer se zadržujejo literati in ki naj bi jim nudila domače, intimno vzdušje. Vendar je tudi ta domačnost ideološko pogojena – za vstop vanjo je potrebno ustrezno ideološko prepričanje.
Ob dekonstrukciji ideje doma se pojavlja še ambivalenca zunaj/znotraj oziroma odprt/zaprt prostor. Bezdomni, Rimski, Bengalski in drugi, ki se soočijo s fenomenom naključja ali magijo vsakdana, pristanejo v psihiatrični kliniki pod oskrbo doktorja Stravinskega. Klinika je prostor, kjer lahko izrekajo iracionalno resnico, ki so jo spoznali, ko so kozmične sile razbile zidove njihovih mikro svetov. Seznanjeni z »magijo« vsakdana so vstopili v makro svet, ki so ga prej skušali s svojim orožjem – razumom – zatreti. »Dejansko ima realni svet vse atribute norišnice, medtem ko je v psihiatrični kliniki (torej navidezno) okolje vsaj toliko varno, da je v njem mogoče govoriti resnico – torej, da tisto, kar je res, sploh lahko obstaja.« (Javornik, 1994: 141) Res je, da je psihiatrična klinika okolje, kjer je izrekanje kakršne koli resnice dovoljeno – vendar je te posameznike prav soočenje s to višjo resnico, ki je v razumsko skonstruiranem svetu nesprejemljiva, spravilo v izolirano okolje. Med pacienti je tudi Mojster, čigar roman o Ponciju Pilatu so literarni kritiki označili za neresnico. Ali je Mojster s svojim romanom prav tako odkril neko transcendentalno resnico, ki so jo Berlioz in drugi literati striktno zavračali in dokazovali njen neobstoj?
Zgodba o petem prokuratorju Judeje, Ponciju Pilatu, ima z dogajanjem v Moskvi kar nekaj vzporednic. Levi Matej, ki nenehno sledi Ješui han-Nasriju in ga poskuša rešiti, a zmeraj pride prepozno, asociira na Margareto, ki ji splet okoliščin prav tako zmeraj prepreči, da bi bila ob Mojstru v ključnih trenutkih. Lik Mojstra sovpada z Ješuo in Pilatom – z Ješuo ga povezuje iskanje resnice, vendar zaradi pritiska oblasti podleže strahopetnosti – tako kot Pilat, ki zaradi strahu pred višjo avtoriteto ne upa zagovarjati Ješue – ta pa je svoji resnici dosleden vse do zadnjega trenutka.
Ješua Poncija Pilata in druge nagovarja z dobri človek, saj verjame v filozofijo, da so vsi ljudje globoko v sebi dobri. Njegova načela spominjajo na Voltairovega modreca, filozofa Panglossa, ki je mlademu Kandidu prigovarjal, da živimo v najboljšem vseh mogočih svetov. Vendar kako je lahko svet, v katerem se dogajajo takšna grozodejstva, najboljši, in kako je lahko nekdo, ki jih povzroča, dober človek? Poncij Pilat Ješue ne pomilosti zgolj zaradi strahopetnosti, čeprav verjame, da so obtožbe zoper njega pretirane. Pilatovo delovanje se sklada s tezo Arendtove o banalnosti zla, ki pravi, da večino zla povzročijo mali ljudje, ki se zanj niso zavestno odločili, ampak ga sprožili z vrsto svojih nepremišljenih dejanj. Torej se zlo običajno izrodi kot posledica vrste naključij, ki si po nauku Panglossa sledijo med seboj v verigi vzrokov in učinkov. Vsak slab vzrok lahko nekje v verigi sproži dober učinek ali obratno. Zlo in dobro si stojita nasproti kot arbitrarna pojava, ki drug brez drugega ne bi mogla obstajati. Ko Kandida na obali oropa holandski gusar in ga spravi ob premoženje, se na morju zgodi čudno naključje – v času potovanja na francoski ladji naleti na ruševine ladje holandskega gusarja in tako se mu povrne nekaj premoženja. Kandidu, veselemu, da je pravica kaznovala zločin, se povrne vera v najboljšega od mogočih svetov, a ga njegov sopotnik Martin opomni na arbitrarnost dobrega in zla: »Samo ali je bilo treba, da so poginili tudi popotniki, ki so bili na njegovi ladji? Bog je kaznoval tega lopova, druge je pobil hudič.« (Kandid ali optimizem, 74) Za nekoga dobro dejanje ima lahko za drugega slabe posledice. Margareta želi pomagati Mojstru, a mora zato zapustiti svojega moža. Ko kot čarovnica povzroča razdejanje v stanovanju kritika Latunskega, prestraši tudi druge prebivalce, ki niso krivi za Mojstrovo nesrečo. Woland na Margaretino prošnjo pomilosti detomorilko. Arbitrarna veriga dobrega in zlega je sklenjena v večnem kroženju.
Kako se v tem nenehnem sosledju nenavadnih naključij sploh lotiti iskanja resnice? Rešitev je v umiku ali, če si ponovno sposodimo Voltaira, v obdelovanju svojega vrta. Bezdomni je slab pesnik, ker ne govori v svojem imenu, ampak v imenu ideologije. »Kdor govori v imenu interesov in moči, ne more biti več verodostojen.« (Arendt, 2003: 87) Mojster kot nagrado za iskanje resnice prejme osamljen kotiček nekje med nebom in zemljo ter Margareto. Resnica se odraža skozi umetnost, resnica je individualna, zato je ni mogoče iskati znotraj razumskega mikro sveta, katerega red konstantno ruši element nepričakovanega. V zgodbi o Ponciju Pilatu in Ješui, ki velja za mit, se skorajda vse stvari dogajajo po logičnem sosledju, medtem ko je realna Moskva, kjer bi moralo biti vse dokazljivo in preverljivo, napadena s strani magije vsakdana. Umetnost (fikcija) je realnejša od realnosti same – zato se skoznjo izraža resnica, če nas pri gledanju le ne ovira orožje razuma.
Viri in literatura:
Iz gledališkega lista uprizoritve
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/beg-pred-magijo-vsakdana