Odpraviš se iz dvorane, zgrajene iz obokanih stropov, pozlačenih z najfinejšim zlatom in posutih z bleščicami, ki gorijo in se bleščijo najsvetleje.
Sprehodiš se skozi razsvetljene hodnike, obdane z belim marmorjem in opazuješ renesančne lestence, pritrjene na visoke strope stare, lepe dame. Skozi gledališčna vrata stopiš v jasno, lesketajočo se, a pritajeno noč. Mrzel vetrič ti osolzi oči in s pospešenim korakom ob kopitnem zvenu pet pohitiš čez kolosejsko oblikovano promenado, mimo žuboreče fontane. Voziš se po ozki uličici, z vseh strani razsvetljeni z ogromnimi mestnimi svetilkami. Čas za razmislek. Žive duše ne opazi se nikjer, le lučke, glasba in lastne misli te spremljajo v trdi temi. Medtem ko se ti po glavi prepletajo razne misli, te prešine glasba iz ozadja. Johnny Cash in »Hurt«.
Osupljivo.
O zmedenosti.
O začudenosti - zakaj se vse, kar se zdi tako dobro, izkaže za tako slabo.
O izgubljenosti.
Preprosto osupljivo.
Vrnitev v 90. leta ti da misliti, da je danes ena izmed redkih stvari na tem svetu, ki je še ni moč kupiti, talent. In tisti občutek, ko veš, da si si neko stvar resnično prislužil po svoji lastni zaslugi. To je neprecenljivo. Ne vem, če veste, kako je, ampak osupljivo krasno. Poskusite kdaj.
To all the people in the world and for those who are reading this leading article: It feels indispensable when you know you had earned something worthy by yourself. You should try it sometime.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nekaterih-stvari-se-ne-da-kupiti-listen-to-johnny-cash