Vir: https://onizive.wordpress.com/
Pred predstavo si nadenem na nos sončna očala.
Vir: https://onizive.wordpress.com/
“Ko te nekdo pokliče po imenu, te ogovori, postaneš del sveta. Ko se rodiš, ti nadanejo ime, ki te bo kasneje povezalo s svetom. Ko odpreš usta, se predstaviš, postaneš del sveta.”
Res je. In svet te sprejme vase. Sveta ne zanima, kdo si ti, kaj si po poklicu, kaj počneš v prostem času in kaj občutiš v danih trenutkih. Svet zanima le, kaj mu lahko doprineseš kot posameznik v množici ljudi. Množici, ki ji je svet že davno izsrkal emocije in (narodni) ponos. Kdo smo na koncu koncev posamezniki v “tem svetu”? Kakšna je naša vloga? Ali je “ta svet” obvladovan s strani politike? Kako slednja deluje? In kaj politika sploh je? Na takšna in drugačna dvoumna vprašanja sem si poskušala odgovoriti med ogledom predstave Oni živijo (V iskanju nultega teksta). Maja Pelević in Milan Marković sta na odličen, tragikomičen način in brez dlake na jeziku povedala ter prikazala, kako je nekoč delovala srbska politika, kako deluje še danes in kako le-ta vpliva na človeka, kako nanj gleda ter kaj v njem vidi. Osnova njunega projekta je bil govor znanega nacističnega politika Josepha Goebbelsa iz leta 1928, ki sta ga nadvse hudomušno in realno spremenila v nulti tekst. V tekst, ki bi naj pripeljal voditelje politike na začetek, na točko, kjer so se začele pojavljati sistemske napake, kot so: dajanje pomembnih funkcij v roke sorodnikom ali znancem brez nekakšnih posebnih dokazil o izobrazbi, postavljanje ljudi na delovna mesta brez ustrezne izobrazbe za dano mesto, nesamoiniciativnost, tajkunstvo, skrb za lastno dobrobit ... A kje sploh je začetek? Ker zdi se, da so te napake politikov
že od nekdaj tu. In kje smo mi? Že naš pesnik Srečko Kosovel je dejal, da smo vsi le ovce, ki begamo, živimo v strahu in sledimo ostalim. Kaj se mora še zgoditi, da bo narod spregovoril? Kaj se mora drastično premakniti, da bomo nazaj postali zaljubljeni vase, v svoj obstoj? Da bomo postali ponovno ponosni? Še vedno imam na sebi sončna očala, ki mi zamegljujejo presojo in me držijo stran od realnosti.
Mogoče pa politiki nosijo rožnata očala.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vse-ostaja-kot-prizor-za-umazanimi-soncnimi-ocali