Vedno so mi pravili, da sem bolj počasne sorte

Dnevnik udeleženke (gledalke) festivala Move to Maribor. Ponedeljek.

foto Alberto Bañares

V napovedniku preberem, da je Gibalnica postavljena v prostor potrošništva, da bi bila dostopna vsem ljudem brez starostnih omejitev, in je namenjena »doživljanju in preizkušanju svoja telesa«. Predstavljala naj bi imitacijo dveh umetniških kreacij, ki sta ju pred leti ustvarila priznana koreografa Simone Forti in Robert Morris, in pričakovala sem sila posebno izkušnjo gibanja na nenavadnih rekvizitih, kjer bi »v gibanju izkusila nepozabno doživetje možnega«.

Na samem prizorišču me je pričakala lesena deska za lovljenje ravnotežja in ena lesena stena za plezanje z vrvmi. Samo to. Dva rekvizita, ki me nista niti malo pritegnila. Poleg tega ni bilo nobenih odraslih, ki bi se vključevali. Samo otroci se veselo igrajo. Skušam ujeti utrip, ustavim sem, opazujem ... Prijazna animatorka nagovarja tiste, ki se igralom malce bolj približajo, in pomaga otrokom pri lovljenju ravnotežja. Otroci uživajo. Zdi se jim zabavno in zanimivo, da je ohranjanje ravnotežja na deski težje, kot je videti na prvi pogled. Za trenutek še postojim, potem pa odidem. Malce razočarana ob »nedoživetju« pričakovane izkušnje.

Morda me je od lastne participacije odvrnil občutek, da je to za otroke, ker nisem videla nobenih odraslih in se nisem hotela izpostaviti. Prelomiti nenapisanih pravil, ki veljajo za t. i. odrasle. Ob pričakovanju nečesa posebnega ponujenim rekvizitom nisem posvečala posebne pozornosti in sem raje samo od daleč gledala ... Spomnila sem se telovadbe iz svojih osnovnošolskih in srednješolskih let, ko smo na različne načine razgibavali naša telesa in tekmovali. Pa tistih zoprnih testiranj ob koncu šolskega leta, kot je tek na šesto metrov, premagovanje ovir nazaj ipd.

Oh, ja. Premagovanje ovir nazaj. Vedno so mi pravili, da sem bolj počasne sorte. Da moje motorične sposobnosti niso posebej dobre. Spraševala sem se, le kdaj v življenju bom morala premagovati ovire nazaj. Pa se dogaja, priznam. Še vedno počasna premagujem ovire naprej in nazaj, a na srečo ne tistih iz šolskih časov. Ovire drugačne narave. Tudi takšne, kot je razočaranje ob prevelikih in nerealnih pričakovanjih.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vedno-so-mi-pravili-da-sem-bolj-pocasne-sorte