foto Nuno Santos
Koreograf Luca Silvestrini se je leto dni vključeval v spletne socialne mreže in raziskoval, kako internet vpliva na človeške odnose. Umetniški vodja skupine Protein, ki priznava, da je zasvojilo tudi njega in da spletno življenje »požre ure tvojega življenja, preden se tega sploh zaveš,« je raziskavo opravil v procesu za plesno predstavo LOL – Lots of Love s podnaslovom Ljubezen, poželenje in povezanost v digitalni dobi.
foto Nuno Santos
LOL spremlja šest oseb na poti neustrašnega iskanja ljubezni na svetovni spletni mreži in mapira uspehe in padce, ki jih je tehnologija vnesla v medčloveške odnose. Virtualno in realno življenje se stapljata, prvo pa v realni svetu vnaša novo raven socialnega življenja – izolirano povezanost posameznikov, ki si s potapljanjem v spletne socialne medije tešijo potrebe po bližini, ljubezni in sprejetosti.
»Ne gre za tehnologijo, ampak za človeške odnose, ki jih je tehnologija omogočila in jih spremenila,« pravi o tematiki predstave Silvestrini, ki v svojem najnovejšem delu LOL z ostro natančnostjo in humornim odnosom, za katerim se razkriva melanholični podton, raziskuje načine, na katere spletno družabno mreženje vpliva na naše življenje in ljubezen, preoblikuje odnose in človeški kontakt zamenjuje z nizom črk in digitalnih znakov.
Plesalci plešejo in govorijo istočasno, njihove zgodbe naseljujejo multitude karakterjev in delujejo realno – kolikor ta pojem sploh še obstaja – saj so bili tudi sami vključeni v proces raziskovanja. Silvestrini, ki se vedno ukvarja z vsakodnevnimi temami, je prvič pomislil na predstavo s takšno vsebino, ko je opazil, da je popularnost spletnih socialnih omrežij ogromna in da se tudi sam pogosto povezuje na svetovni splet. V studiu je nato s plesalci skozi improvizacijo teksta in giba začel raziskovati, kako so ljubezen in odnosi spremenjeni, kadar je vpleten tudi internet, po državi pa so obiskali tudi različne skupnosti in tako v kontaktu z »realnimi ljudmi« nabirali tekstovni material.
Internet olajša spoznavanje ljudi, nekateri pravijo, da se na spletu počutijo bolj samozavestne, na spletu lahko sebe predstavljaš takšnega, kot se želiš, in svoje življenje narediš bolj zanimivo, Silvestrini povzema prednosti spletnega življenja. Po drugi strani pravi, da se ukinja spontanost in se z ljudmi povezujemo drugače kot v realnem življenju, postavljamo specifične zahteve, kakšnega človeka želimo spoznati in s kom želimo komunicirati, kar preganja usodo in v vzpostavitev odnosov vnaša nadzor – kot da bi se poskušali klonirati. Individualnost pa je ena ključnih tem za Silvestrinija in njegovo skupino Protein, ki je z mešanico nekonvencionalnega humorja in pronicljivim socialnim opazovanjem postala ena najbolj zanimivih britanskih plesnih skupin v preteklem desetletju.
Predstavo LOL uvede video projekcija čez celotno zadnjo steno – galerija obrazov, ki strmijo v nevidni računalniški ekran, identičen steklen pogled pri vseh pa nenavadno izniči njihove raznolike obrazne ekspresije. Širokopasovni dostop omogoča njihovo komunikacijo, a jih hkrati zapira v samoto. Podaljšek elektronske komunikacije je položen tudi v realni svet, ki se vedno bolj staplja z virtualnim. Pred platnom šest plesalcev raziskuje mnoge topike, od tega, kako preko spleta najti ljubimca ali prijatelja, do vprašanja, koliko poljubov dodati pod podpis. Pri tem podajajo veliko količino besedila, a pravo zgodbo ustvarja predvsem gib, ki besede postavlja v kontekst in uokvirja s pomenom. V veselo upovedovanje zgodb s spletnega socialnega življenja vdira naraščajoče obupujoč gibalni vokabular in občutek obupa pri iskanju bližine odzvanja v temačnem gibalnem narativu.
Govor je hiter in odsekan, plesalci zaobjemajo jezik e-mailov, sporočil, tweetov, sporočila podajajo v nervoznem, hektičnem kompresiranem stilu, uporabljajo razširjene znake, kot so kratice (med drugim tudi LOL – laugh out loud, OMG in druge), smeški in druge, emocije označujoče ikone, črte in pike. Podobno je ples orkestriran v hitri dinamični akciji, kot fizični ekvivalent elektronske komunikacije. Vedno bolj konfuzen jezik, prepleten z neuslišanim človeškim hrepenenjem, odrsko dogajanje pelje v podton melanholične samote in v površju komunikacije, ki poteka po pospešenem tempu virtualnega, se v mnogih trenutkih pokaže žalost. Silvestrinijeva koreografija je okoli plesalcev ustvarila nevidne meje, ki dajo občutek, da nikoli niso zapustili svojih miz z računalnikom in internetno povezavo. In prav tam doživljajo tudi svojo varnost, tako se vsaj zdi, ko situacije pripeljejo do vdorov realnih občutij ali do celo realnih srečanj. V teh se ne znajdejo, v pristnih stikih kože se ne prepoznajo in se ne počutijo domače. Želja po stiku z drugimi in po bližini, izražena v govorjenem besedilu, se postavlja v nasprotje z absolutno nepozornostjo do soplesalca, tudi ko je z njim v tesnem fizičnem kontaktu.
Medtem ko eden od plesalcev komunicira z občinstvom, se lahko z drugim za njim dogaja karkoli, lahko se tudi sesuje, pa prvi temu ne bo posvetil pozornosti. V vsakem trenutku se dogaja milijone različnih stvari, narativi se multiplicirajo, glasovi se prekrivajo. Zato je koreograf več pozornosti posvetil tudi glasovom: »Kaj povemo in na kakšen način povemo, je zelo pomembno, ravno pri spletni komunikaciji pa pri tem zlahka prihaja do zmedenosti.« Andy Pink je odrskim glasovom dodal intenzivno zvočno pokrajino, katere »scenarij« sestavlja tipkanje po tipkovnici, tem zvokom pa je pridružil še računalniško generirane ritme.
Z ostrimi plesnimi gibi, izpovedmi, usmerjenimi neposredno k občinstvu, in originalno glasbo Andyja Pinka ter videoanimacijami Rachel Davies LOL predstavlja oster komentar današnje facebook družbe, ki je hitro sprejela tehnologijo kot sredstvo družabnosti, kar specifično vpliva na današnje postajanje in zadovoljevanje človeških potreb.
Kaj je narobe z našo komunikacijo in načinom življenja, ko ena od oseb vpraša enega od najnovejših spletnih prijateljev: »Nisi se oglasil že 2 uri in 46 minut ... sem te s čim užalil?« In čeprav skupina Protein prikaže hektičnost socialnega druženja, ki je naše odnose preoblikovalo v tolikšni meri, da se pogosto počutimo varne le v zavetju ekrana, se Silvestrini zaveda številnih prednosti virtualnega. »Ne glede na to, kolikor si želimo pobegniti od tega, ugotovimo, da kaj hitro postanemo izobčeni, če se v spletne socialne mreže ne vpisujemo. Najti moramo svoj lastni način vstopa v te,« pravi koreograf, ki se je prav zato – kot je poudaril, brez obsojanja – lotil plesne obravnave te aktualne tematike, s katero se lahko povežemo skorajda vsi. In kot o predstavi zapisujejo številni kritiki, mu je uspelo s toplim šarmom in eksplozivno svežino, z duhovitim, osebnim in inteligentnim pogledom izredno natančno zadeti pomembno točko našega vsakdanjega življenja, ki razpira večplastno teksturo naših odnosov – smešnih, žalostnih in včasih absurdnih, pa tudi veselih, radostnih in polnih ljubezni.
Povezavi:
Protein
LOL
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zadovoljstvo-elektronske-komunikacije-lol