foto Arhiv SNG NG
SNG Nova Gorica in EPK - Maribor 2012, Vesna Milek, Svetlana Slapšak, Dušan Jovanović KROJAČI SVETA - FUNERAL FASHION SHOW, režija Dušan Jovanović, premiera 6. junij 2012.
foto Arhiv SNG NG
I'm late, I'm late …
V zadnji fazi nastajanja predstave Krojači sveta – Funeral Fashion Show se kot običajno spopadamo z ustvarjalnimi brezpotji, izbruhi iskrečih se idej, ki včasih poniknejo v živem pesku gledališke pokrajine, drugič pa sprožijo ustvarjalni ognjemet. Prehajanje med magičnim svetom odra in pusto vsakdanjostjo gledališke produkcijske strukture, ki skoraj nikoli ne služi svojemu izvornemu namenu, zahteva angažiranje skritih rezerv energije, prepričevanja, sposobnosti manipulacije, interpretacije in neskončno potrpljenja. V kombinaciji z naivnostjo in pogumom se premikajo gore navideznih problemov, izravnavajo prepadi umišljenih strahov, razdelijo vode tehničnih omejitev ter odpre neskončni horizont mogočega.
Čas nikakor ni zaveznik, je izmuzljiv, njegova relativna hitrost se spreminja izven vseh merljivih količin. Vsekakor je občuten kot premosorazmerna naraščajoča konstanta z vrhom ali koncem v premieri.
Odprl se je popek …
In potem se začno dogajati mali čudeži – začutena interpretacija stavka, ki je bil izgovorjen že sedeminosemdesetkrat, pa je v oseminosemdesetem poskusu prvič zazvenel uglašen s čisto drugim pomenom, gesta, s katero se zablisne sveža faseta odrskega lika, glasba odpre pokrajine čustvenega in čutnega spomina, kostum, ki se zlije z igralčevim snovanjem v eno in dokončno utelesi odrski lik. Čeprav težko pričakovani, načrtovani, snovani, se ti mali čudeži pojavljajo neodvisno od vseh predvidevanj, včasih celo navkljub le-tem; včasih jih opaziš samo s kotičkom očesa, drugič uidejo nepozornemu opazovalcu, spet kdaj se razkrijejo samo nekaterim. Ampak vsak tak mali čudež je vrelec energije, baterija za novo iskrenje, valilnica naslednjih malih čudežev.
Čas se ob vsakem malem čudežu upočasni. Zastane kot pero v termičnem stebru – navidezno kljubujoče fizikalnim zakonom, dejansko seveda podpirajoče jih. Trenutek preskoči v večnost.
Živimo v kraljestvu nesmrtnosti
In včasih se zbere dovoljšnje število malih čudežev, da se prelijejo iz črne luknje odra čez horizont dogajanja in preplavijo občinstvo. Tako se ustvari prelomna gledališka predstava. Predstava, ki ostane v spominu ustvarjalcev, sodelavcev in gledalcev še dolgo potem, ko ni o njej drugih sledi kot le ta varljiv spomin, predstava, o kateri se govori, krešejo mnenja, sučejo vrtinci vtisov, ki vnema polemike, odpira interpretacije, skratka, živi ne le v gledaliških analih, temveč v določeni skupini, sloju, generaciji, nepovezanih posameznikih, zažrta v kolektivno zavest nekega trenutka.
Pred skoraj 40 leti je tako nastala predstava Žrtve mode bum bum. Razburkana javnost, pretreseno občinstvo, nasršena oblast, skratka, zadetek v polno, preskok iz trenutnega v zgodovino, v nesmrtnost. Modna revija vojaških uniform s subverzivnim sporočilom izenačitve vseh vojska na skupni uničevalni imenovalec. Ni odrešujoče vojske in ni vojne, ki bi zaključila vse nadaljnje vojne.
V preteklosti je čas negiben. Preskok v nesmrtnost je dokončen, soočenje z večnostjo boleče.
… vanj se je naselila smrt.
Pred 40 leti je za prelomno predstavo Žrtve mode bum bum zadostovalo nekaj mesecev ustvarjalne vročice, kolektivnega dela, zavezanosti istemu cilju. Predstava se je zgodila v trdnem in trdem ideološko političnem kontekstu. Današnje interpretacije poudarjajo enoznačnost prevladujoče ideologije, ki je zatirala polemičnost mnenj, svetovnih nazorov, omejevala osebne svoboščine ter zanemarjala potrošniško naravo napredne družbe.
Kontekst, v katerem nastaja predstava Krojači sveta – Funeral Fashion Show, je ideološko pluralističen, kljub konsenzu večine političnih opcij o nujnosti varčevalnih ukrepov in javnem sektorju kot glavnem krivcu za finančni primanjkljaj v državni blagajni. Poenotena so tudi mnenja o kulturi kot zajedavski uši na narodovem telesu. Polemike poniknejo v ozračju strahu pred črno prihodnostjo, kjer ne bomo imeli niti za luč na koncu predora, vendar nam je v taistem predoru na voljo neskončnost potrošniških izbir.
V krizi je čas zaveznik, saj je edina konstanta, neodvisna od vseh akterjev in dejavnikov. Da čas teče, da mineva, da z njim minevamo tudi sami, je pomirjujoče in neovrgljivo dejstvo.
Off with their heads!
Pred dobrimi tremi leti mi je Dušan omenil idejo o predstavi, v kateri bi nanizal prizore smrti oziroma pogrebnih obredov. »Pogrebni protokoli, v katerih se meša elegantno in glamurozno, preprosto in bahavo, veličastno, vzvišeno in nečimrno – v visoko modo oblečeno žalovanje. Opremljeno z nakitom, šminko, dragimi kamni in ekstravagantnimi modnimi dodatki. Tiho, dostojanstveno žalovanje in statusno razkazovanje vsakršnega blišča. Revija pogrebnih kostumov je kulisa za nekatere temeljne civilizacijske principe (junaško žrtvovanje za skupnost, svetost življenja, toleranca, sprava med družinami itn.)«, je zapisal v enem prvih konceptov. Kot nadaljevanje pacifističnega sporočila legendarne predstave Žrtve mode bum bum, nastale pred skoraj 40 leti, v kateri je modna revija vojaških uniform izenačila vojske, jih ogolila ideoloških opravičil ter postavila v isti »nevtralni diskurz modnega žargona«, kot je kasneje komentiral Dušan.
Tri leta vsebinskih pretresanj, razgrebanja klišejev, vzpostavljanja kontekstov, produkcijskih okvirov, stroškovnih analiz … Dušanova ideja o modni reviji pogrebnih svečanosti iz umetnosti in zgodovine se je transformirala v gledališki spektakel modnih interpretacij zgodovinskih osebnosti. Spektakularnost gradi razkošna glasbena struktura in potujena mizanscena zgodovinskih in fantazijskih likov v modnih kostumih. Ideja o prikazu družbenih okvirov žalovanja, soočenja z minljivostjo, se je utelesila kot revija nesmrtnih ikon zahodne civilizacije.
Kriteriji nesmrtnosti so spremenljivi – način življenja, pripadnost ideji, doslednost delovanja, razsežnost sproženih sprememb ali pa zgolj uspešen videz le-tega. Aleksander Veliki, Kleopatra, Mao Zedong, Leonardo da Vinci, Elizabeta I., Ludvik XIV., Pele, Frida Kahlo, Napoleon Bonaparte, Charlie Chaplin, Coco Chanel, Josip Broz Tito, Ernesto Che Guevara, Marilyn Monroe, Maria Antoaneta, Michael Jackson. Postali so ikone naših stremljenj, strahov, želja, upanja, ljubezni, vere; zrcalijo banalnosti našega vsakdana in merijo nesmrtnost naših dejanj. Žrtve mode so danes krojači sveta, vendar na odgovor, kdo od današnjih krojačev sveta bi se uvrstil na revijo nesmrtnih, (še) ni odgovora. Pustimo času čas.
V preteklosti je čas negiben. Preskok v nesmrtnost je dokončen, soočenje z večnostjo boleče.
Zlo nam nič ne more.
Lewis Carroll je Alici poslal na pot Belega zajca, ki je zamujal na čajanko pri Norem klobučarju. Otroška smelost jo je vodila po čudežni deželi v srečanja z bizarnimi kreaturami in absurdnimi situacijami, kjer je njena vsakdanja logika zrelativizirana in postavljena na druge temelje.
Dogodivščina v čudežni deželi ustvarjanja predstave Krojači sveta – Funeral Fashion Show se po treh letih približuje zaključku, vloge pa se še kar spreminjajo. Kje se bomo znašli kot gledalci? Kdo je Nori klobučar, kdo je Srčna kraljica, komu se mudi, kdo je Beli zajec, koga moraš pojesti, da zrasteš, in kaj moraš popiti, da se pomanjšaš? Beli zajec v deželi Krojačev sveta, na pogrebnih svečanostih – se mu mudi ali je že pokojnik?
Ura stoji. Naj se zgodi.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ura-stoji-naj-se-zgodi