Sedmi festival preglej na glas se je zaključil, minutna drama pa – kot delo v nastajanju – ostaja. Prav tako zavesa. Ki pada. In važno je, da smo tam, kjer pade – in da jo vedno znova odgrnemo, da lahko zopet pade. Skupaj valimo Sizifovo skalo. Skupaj ustvarjamo življenje.
Tako kot je vsako umetniško ali drugo delovanje (vsaj minimalno) vezano na kontekst njegovega obstoja, je tudi za letošnji preglej na glas pomemben kronotop aktualnih kulturno-političnih turbulenc in transformatorna oblika festivalov, ki se v zadnjih nekaj letih generira tudi v slovenskem prostoru. Festivali, ki se odvijajo na neinstitucionalni uprizoritveni sceni, že nekaj časa premišljujejo sam koncept festivalov (v domačem prostoru še najbolj izrazito Ukrep, Pleskavica, letošnji CoFestival, lanskoletni Nagib, letošnji preglej na glas) ter se obračajo k drugačnim zasnovam festivalov kot prostorov so-bivanja, sodelovanja in raziskovanja. »Festivalizacijo življenja« je na duhovit način predstavil tudi Rok Vevar v performativnem predavanju Kako se je moje življenje spremenilo v festival (predstavljeno na festivalu Diskurs 09 v Giessnu in festivalu preglej na glas 2011). Festival kot kvantitativni format, opredeljen preko štetja (Koliko dni traja, koliko dogodkov vsebuje, koliko žanrov pokriva, koliko umetnikov pripelje, koliko gledalcev ima itd.), kot navaja Andreja Kopač (Festival > Nihilizem > Ekonomija > Priključitev > Nagib 2010 Razširjeni »prostori igre«; Maska 133-134), in hkrati kot format, ki spodbuja »atmosfero karnevalskosti, ki nas premakne onstran vsakdanjosti« v množičnosti festivalov sodobnih uprizoritvenih umetnosti pripelje zgolj do zgoščenega praznovanja, pripravljenega za serviranje potrošno pogoltnim kulturnim uporabnikom, ki med festivalom hitijo po tej svojevrstni razprodaji, da ne bi česa zamudili, po njem pa kljub »polnim rokam« ostanejo z občutkom nezadovoljene izčrpanosti. Festival tako postane še eden od uspešno pokonzumiranih kulturnih produktov, pozabljenih z začetkom naslednjega festivala.
Trenutek, ko zase
najbolj verjamemo,
da ne delamo,
je trenutek, ko prič-
nemo z delom. *
Omenjeni festivali v želji, da se ne bi že a priori vpisali v takšen neoliberalističen potrošni produkt (čeprav se težko izognemo vprašanjem ali je to zares mogoče in kakšen je dejanski učinek), iz drugačnih izhodišč pristopajo k snovanju festivalov kot razširjenih prostorov ustvarjanja in sodelovanja, s poudarkom na gradnji skupnosti, procesu in iskanju drugačnih form, ki bi ustrezale spremenjenim potrebam. Strukture festivala in točke dela so od festivala do festivala definirane v različni meri, v primerjavi z »običajnimi« festivalskimi formati pa so v večji meri odprte in svobodne glede vsebin in form sodelovanja. V vsakem primeru pa zahtevajo participacijo udeležencev drugačne narave.
Besede
med sabo oklepajo
miselno nit, ki
te potegne za
nos
naprej. *
»Konec koncev je res izkušnja tista, ki te oplemeniti in inspirira, in ne branje o izkušnji nekoga drugega. Umetnost je, hočeš nočeš, vseeno nekaj, kar zahteva participacijo in angažma posameznika.« Simona Hamer**
Simona Semenič, Simona Hamer in Zalka Grabnar Kogoj so preglej na glas letos zasnovale v ironičnem zasuku festivalske kvantitativne logike – program tritedenskega festivala so sooblikovale štiri uprizoritve v šestih nestrnjenih večerih, ves čas festivala pa so se odvijale delavnice, ki so se začele dnevno ob 9.30 zjutraj s skupnim razmišljanjem o poteku dnevne delavnice in temah za naslednje delavnice ter se nadaljevale ob 11. uri z iztočnico tistega dneva. Delavnice so v zasnovi nadaljevale usmerjenost festivala, ki je v svojem izrazu deloval – a tega ni nikoli eksplicitno artikuliral – kot politična gesta in prav zaradi te neoznačene političnosti v razpoki med lansiranimi (skromno omejenimi) informacijami o festivalu in razumevanji ter pričakovanji sprejemnikov šele omogočil svojo politično pozicijo. Svoj pogled so organizatorke festivala na vpogled ponujale preko minutne drame kot minimanifesta, v program so uvrstile uprizoritve s poudarjeno ambivalentno pozicijo v kulturno-političnem okolju (kar lahko trdimo za vsaj tri od štirih uprizoritvenih dogodkov), ter nekatere vidike »razprtnih« pogledov ponudile z obratom »metaforičnega« v realnost (trikratna ponovitev uprizoritve Več nas bo, prej bomo na cilju Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, »ekskluzivistična« gostija ali ... za šest obiskovalcev je bila tokrat še bolj »ekskluzivistična«, saj so na predstavo povabili zgolj izbrane politične osebnosti).
Dogajanje na delavnicah je spremljalo želje in potrebe udeležencev ter se na te hitro odzivalo, saj je program nastajal le za dva dni vnaprej. Udeleženci so se pogovarjali o dramskih besedilih Simone Semenič in Milene Bogovac, analizirali govor Slobodana Miloševića na Kosovu iz leta 1989, sodelovali pri branju Hlapcev pred parlamentom, ustvarjali glasilo, se pogovarjali o predstavi Oni žive in razpisu za državno proslavo z obveznimi odvodi vsaj na kulturno politiko, pripravili inštalacijo dramskega besedila v prostor … Delavnice so bile javne, je pa specifika okolja – potekale so v domači hiši predsednice KD Integrali in vodje festivala – vplivala po eni strani tako na domačnost in sproščenost kreativnega dialoškega ozračja in po drugi na nekakšno otežitev povabila javnosti izven kroga sodelavcev in kolegov ustvarjalcev festivala preglej na glas, kar v kontekstu celotnega festivala lahko razumemo kot njegovo ustrezno dopolnilo – ne terminološko definirano, ampak udejanjeno stališče do aktualne kulturne politike, položaja umetnosti v družbi in razumevanja delovanja kroga ustvarjalcev, povezanih z KD Integrali, v umetniškem polju. Tudi izven takšnega interpretacijskega okvira je publika tovrstnih festivalov in še bolj festivalskih delavniških ali raziskovalnih platform bolj ali manj poznana, delavnice pa so bile kljub vsemu javno najavljene in odprte za vsakogar. Kar je v resnici tisto potrebno, je izkazani osebni interes. Brez tega pač udeležba predstavlja zgolj še en grižljaj nečesa dekorativnega in čas-zapolnjujočega. Zainteresiranim prisotnim pa nasprotno omogoča in odpira prostor in čas, kar je velikokrat največ, kar potrebujemo.
»To ni bila delavnica v klasičnem smislu, kjer bi pod mentorstvom nekoga in z jasnim ciljem v mislih producirali nekaj dokončnega, kar bi potem lahko predstavili kot rezultat (četudi je tekom procesa nastalo marsikaj 'predstavljivega'/otipljivega – gverilski časnik, inštalacija, popravki tekstov itd ). V resnici tega niti nisem doživljala kot delavnice, o kateri bi lahko pisala kot zunanja udeleženka, ampak kot inspirativno druženje z ljudmi, ki ti dajo misliti ... kar je neotipljiv, a nemara najpomembnejši 'rezultat' takih izkušenj.« Katja Čičigoj**
Nič se ne
dogaja. Mi
pa bomo vseeno
nadaljevali
in se razpirali
počasi.*
Takšne delavnice od udeležencev zahtevajo več in več tudi vračajo. V času, ko vsaka, še tako kritična in angažirana pozicija kaj hitro postane objekt najbolj množične komodifikacije in ekonomske eksploatacije in s tem profitabilni umetniški eksponat in produkt in v tovrstni ohromelosti ne zmore preseči zgolj simbolične geste, ob kateri si samozadovoljno »kritično občinstvo« potrdi svojo podobo »empatičnega angažiranca« ter tako poteši lastno vest, kot piše Katja Čičigoj (Moč radikalne nemoči kritike. O filmu: Renzo Martens: Episode 3, 2010; Maska 133–134), je potrebna posebna zareza v obstoječi časovnosti produkcije, upočasnitev, kjer »dispozitivi, s katerimi je danes regulirana in organizirana naša subjektivnost« (Bojana Kunst, Kako čas razlasti. O trajanju in gibanju v sodobni predstavi; Maska 133–134) ne funkcionirajo več in subjekt ne podlega hitrosti in učinkovitosti, pri čemer se nujno sproža nemir, nelagodje. »Na eni strani je danes subjekt docela podrejen konceptu pospešenega časa, organiziran skozi natančni časovni management svojih akcij in gibanj, vse (tudi človeška potencialnost) so organizirani po časovnih sekvencah, ki naj bi pripeljale do določenega učinka. Na drugi strani pa notranji čas subjekta lahko opišemo tudi kot stopnjevanje odvečnega časa (časa, v katerem smo obtičali), počasnosti, negibanja, statičnosti in ne-delovanja« (Kunst). Šele v takšnem odvečnem času (času, v katerem smo obtičali), se lahko udeleženec zares sooči z drugimi in s sabo (pričakovanji, razumevanjem in vstopanjem v sodelovanje) in pretehta komponente, ki ležijo v temelju njegovega umetniškega mišljenja in delovanja.
»V kritičnih, angažiranih umetniških projektih vsebina prikazuje to, do česar kritično nastopa – torej nekaj 'negativnega', pozitivno pa obstaja na nivoju procesa. Proces najinega skupnega dela je tisto pozitivno. Dogovarjanje in usklajevanje različnih pogledov, mnenj.« Milan Marković v pogovoru o projektu Oni žive
»Projekt prikaže moj pogled, Milanov in najin skupni pogled. V času, ko vsi pljuvajo drug po drugem po socialnih mrežah in predstavljajo le svoja mnenja kot edina pravilna, dialog pa je odsoten, je proces skupnega dela ena od mogočih alternativ.« Maja Pelević v pogovoru o projektu Oni žive
Ne vemo
točno kaj
počnemo in
hkrati to
počnemo,
in tako ali tako je vse to
ukradeno.*
Zato je lahko takšno, čeprav ožje usmerjeno, so-delovanje na raznolikih platformah, ki jih ustvarjajo festivali današnjega časa, plodno in bolj smiselno kot še ena parada uprizoritvenih produktov ali bleščeče zreklamiranih in vnaprej zorganiziranih in definiranih delavnic. Ker zahteva sodelovanje, predanost, odprtost in dovzetnost. Pa tudi pripravljenost za preseganje nesoglasij in nestrinjanj. In za vse to si moramo vzeti tudi čas, da se potopimo v njegov zastoj. Osebno. In čeprav se morda niti ne zdi, da smo kaj prida naredili, se ravno v tej intencionalni odpovedi učinkovitosti in produktnosti šele odpira potencialnost za …
»Mogoče je nekatere stvari bolje pustiti nenapisane in nezreflektirane, ker so svoj učinek imele že brez tega. In ker če bi jih bilo možno ustrezno zapisati, potem njihova izkušnja ne bi bila potrebna.« Katja Čičigoj **
Sledi minuta za dramo.
* Jonathan Burrows in Matteo Fargion: Cheap Lecture, 2009
** po osebnih elektronskih dopisovanjih
***
preglej na glas
(minutna drama 7)
ZAVESA PADE NA FESTIVAL PREGLEJ NA GLAS.
NA SIMONO SEMENIČ, NA DOLG NASLOV IN NA TRUPLO.
NA SIMONO HAMER IN KLADIVO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA JANEZA JANŠO.
NA ŽIGO.
NA JOŽEFA GOEBBELSA.
NA MILANA MARKOVIĆA IN MAJO PELEVIĆ.
ZAVESA PADE NA SOFINANCERJE.
NA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURO IN ŠPORT.
NA MESTNO OBČINO LJUBLJANA.
TEMA.
***
Festival preglej na glas 2012, sedmič. Festival dramske pisave, festival delovanja in dejanja. Festival, ki se dogaja v gledaliških dvoranah, na javnih prostorih in v zasebnih stanovanjih. Festival, ki išče različne možne načine pozicioniranja umetniškega in preizkuša drugačne formate delovanja. - Od 6. do 26. maja 2012.
Nika Arhar, urednica festivalskega biltena preglej na glas 2012
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/festival-se-je-zakljucil-minutna-drama-ostaja